1. 5. 2005 | Mladina 17 | Kultura
Omarjev misterij
Omar Naber, naš evrovizijski predstavnik in upornik za otroke
© Miha Fras
Bepop, naša prva glasbena TV-skupina, se po začetnem profitabilnem štartu počasi pripravlja na stečajni postopek. Podobno je tudi s potomkami Bepopa, Unique, ki delodajalcev najbrž nikoli niso pripeljale na pozitivno finančno ničlo. Nič bolj ni šlo niti preostalim popevkarskim izdelkom konkurenčnih komercialnih televizij, ki jim po začetni Pop stars evforiji na tržišče nikakor ni uspelo spraviti svojih talentiranih proizvodov. Toda zasluženega premora glasbeno-televizijskih zvezd je očitno konec, saj je tržišče reality TV-glasbenikov odločno naskočil popstar nacionalne televizije, Omar Naber, ki so ga zvesti gledalci edinega nacionalkinega šova iztelefonirali za predstavnika Slovenije na ukrajinski oranžni evropopevki. Štiri minute kijevske slave, solistični in relativno avtorski pristop k ustvarjanju slovenskega popa bodo Naberju verjetno omogočili nekaj daljši rok prodajanja na tržnici slovenske popularne glasbe, kot so ga bili deležni njegovi soborci s komercialnih televizij. Omarjev pristop je namreč navkljub mnogim vsebinskim vzporednicam drugačen od Petra Januša ali bepopka Simona. To sem dojel že ob odgovoru na prvo vprašanje, ki sem ga Omarju postavil v oblačni Župančičevi jami. “Boli me kurac,” so prve besede, ki jih je zabeležil moj mikrofonski sprejemnik, nanašale pa so na vprašanje, kako novopečena zvezda odgovarja na kritike, da njegova proklamirana pankrokerska uporniška drža nekako ne paše k spevnim pocukranim baladam in preprostemu popu, ki se vrti kot lajtmotiv ekonomskopropagandnega sporočila nekega velikega trgovca. “Jaz sem pač glasbenik, pojem in navsezadnje aranžiram glasbo, zato mi ne more nihče ničesar očitat. Za zdaj sem pri tem uspešen, in ne vem, zakaj bi se obremenjeval s kritikami drugih, nima smisla,” mi uvodoma zabrusi Naber, od katerega sem po uvodni ostrini pričakoval kritike na račun drugih delčkov naše glasbene industrije. Toda začetni up, da bo mladostniška kritika lahek plen v pogovoru z nadobudnim glasbenikom, se je razblinil že ob zicerskem vprašanju o konceptu popstars. “Nikoli se iz nikogar nisem delal norca. Vsi smo se smejal, ko so izbirali popstars, ker je bilo dejansko veliko smešnega. Potem so jih izbral in to je to,” mi odgovori Omar, ko ga vprašam, če se je s prijatelji norčevali ob gledanju teh oddaj, in me v veri, da pozna moje namere, opozori: “Ti bi rad, da popljuvam popstars in da me potem vprašaš, zakaj sem šel k Mariu.” Ko mu razložim, da moji nameni niso takšni, končno dobim blago kritiko realnega TV-posiljevanja: “Ti natečaji mi niso bili nikoli všeč, ker dejansko mislim, da so otroci, oziroma ljudje, ki gredo na te natečaje, dejansko žrtve - žrtve medijev in ljudi, ki jih oblegajo.” Sam se je na Mariovo solo različico popstars prijavil, ker s svojim bendom pri založnikih ni naletel na zanimanje: "Na založbi so mi rekli, da sem dober izvajalec, naj grem poskusit, drugače pa niso hoteli vložiti denarja. Sam ga za snemanje nisem imel, saj en komad stane 200 jurjev. Vse založbe so bili zainteresirane, toda samo pod pogojem, da si sami plačamo snemanje glasbe. V lokalu sem pomival posodo za 70 jurjev, tako bi za en komad moral delati tri mesece, seveda če si ne bi privoščil niti čikov niti pira."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
