15. 5. 2005 | Mladina 19 | Kultura
Velika maša slovenske besede
Zakaj nas zabolijo ušesa, ko zaslišimo filmsko slovenščino
Milena Zupančič v filmu Cvetje v jeseni
© Arhiv filmskega sklada
Ni ga Slovenca, ki ne bi imel problema s slovenskim filmom. Če svojega soseda v kinu vprašate, kaj ga najbolj moti pri slovenskem filmu, bo rekel, da dvoje. Prvič - nesodobnost. Pri slovenskih filmih imamo vedno občutek, da zamujajo, da niso dovolj aktualni, da so prepozni - da torej zamujajo tako za sodobnostjo kot za drugimi kinematografijami. Vedno izgledajo tako, kot da so nastali pred desetimi leti. In drugič - slovenščina. Vedno imamo občutek, da slovenščina na platnu ne funkcionira - da je mučna, neznosna, neprebavljiva. Ušesa nas kar zabolijo. Mnoge to le utrdi v prepričanju, da slovenščina ni bila ustvarjena za film. Ironija je v tem, da sta obe motnji - nesodobnost in mučna, antifilmska slovenščina - zelo tesno povezani. Vedno prideta v paketu - kot da sta temelj slovenskega filma. Toda nikar ne mislite, da sta obe motnji nekaj novega, da smo ju opazili šele mi ali da gresta šele nam na živce. Kje neki! Tu sta od nekdaj - od prvih slovenskih filmov. Nikoli nista odšli. In nikar ne mislite, da gresta obe motnji najbolj na živce nam. Prejšnjim generacijam sta šli precej, precej bolj na živce - nikoli bolj kot ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih, ko sta postali tako očitni in tako neznosni, da so reagirali celo stebri tedanje literarne in gledališke kritike, recimo Marjan Rožanc, Taras Kermauner, Andrej Inkret in Dušan Pirjevec, ter skušali sebi in Sloveniji pojasniti, zakaj so slovenski filmi tako retardirani in zakaj nas od filmske slovenščine boli glava.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
