Novo klovnovstvo

Tisti, ki v repertoar šaltanja TV-programov še niste vključili lokalne novitete svojega kabelskega ponudnika, Jožeta Činča najbrž sploh ne poznate. Če se vam zdi čas predragocen za sprehod med Papriko, Prvo, Piko ali slovensko različico TV Pink, ki so jo bistroumno poimenovali TV Petelin, se verjetno niste pretirano posvečali niti štajerski Net TV, kjer je pet minut slave doletelo Prekmurca Činča. Prek oddajnikov Stojana Auerja ste pred časom lahko štirikrat na teden gledali oddajo Lejt najt rejtaš - nizkoproračunski prekmurski nočni talk show, ki so ga oddajali Štajerci. Oddaja produkcijsko sicer ni bila nič posebnega, poceni produkcija brez terenske ekipe in drugih nujnosti, potrebnih za izvedbo vsakodnevnega večernega šova, a jo je vseeno korektno zapolnjeval šaljivec in voditelj Činč. Prvo polovico oddaje je zbijal bolj ali manj uspešne šale o aktualnih dogodkih, drugi del pa je bil rezerviran za gostovanja znanih obrazov. V spominu bo ostal obisk poslanca Mirka Zamernika, ki ga je Činč povabil k petju pesmi z njegovega prvenca Pozdravljam novi svet in mu med prepevanjem na čelo pljunil tisočaka. Eden bolj zabavnih gostov je bil bočni fuzbaler Amir Karič, s katerim je Činč obujal spomine na tekmovanje med njim in trenerjem Matjažem Kekom. Ta je nogometaša izzval na plavalno tekmo v okroglem bazenu, v katerem voda kroži. Trener si je pametno izbral plavanje v smeri toka, Karič, ki je tekmo zaradi plavanja proti toku seveda izgubil, pa je po porazu rekel Keku: "Vam je bilo lažje, ker bazen visi na vašo stran."

Štrudl

Glavna posebnost Činčevega lejt šova je bila dosledna uporaba prekmurskega narečja, zaradi česar marsikdo ni razumel niti naslova oddaje. Ko s Činčem ugibava, koliko odstotkov Ljubljančanov ve, da Prekmurci štrudlu rečejo rejtaš, butnem številko tri. "Ja, vendar samo, če v Ljubljani živita dva odstotka Prekmurcev," pove v simpatičnem narečju, ki ga je govoril v oddaji, čeprav v Prekmurju NET TV ne vidijo in torej njegove prekmurščine niso slišali. "Drugače v svoji improvizaciji ne morem funkcionirati. Kakršnakoli že je. Hitro in improvizatorsko lahko delam samo v dialektu. Če bi moral razmišljati, kako bom rekel to, kako ono, sem v pizdi. Nikoli nisem bil obremenjen s tem, da me prek kabla vidijo tudi Ljubljančani, ki me ne razumejo. Nekateri so me recimo gledali ravno zato, ker se jim je dialekt zdel eksotičen." Činč je na lokalno NET TV prišel s še bolj lokalne soboške TV AS, kjer je, kot visokoleteče pravi, delal "Top listo nadrealistov po prekmursko. Snemali smo skeče, vrteli videospote, jaz pa sem se mal norca delal iz aktualnih stvari." S televizije, ki oddaja iz Hotela As v središču Murske Sobote, mu je skok na lokalno televizijo širšega dometa uspel s pomočjo prijateljice, "ki ima žlahto na teh koncih in dela na Net radiu. Ona je kaseto z the best of posnetki oddaj spravila do Auerja. Ta me je po nekaj mesecih, ko smo mi na vse že pozabili, poklical in potem smo probali." Lejt najt rejtaš je naletel na dober odziv, po Činčevih zagotovilih naj bi oddaja imela "fenomenalne rejtinge", zato je lani jeseni iz tedenske prerasla v večerni šov, ki je na sporedu od ponedeljka do četrtka. "Prvih 40 ali 50 oddaj je šlo za goli entuziazem, po novem letu pa sem ratal preveč samokritičen, postal sem pikolovski, želel sem biti čim boljši. Na začetku sem tam preživel samo par ur na dan, nazadnje sem tam preživel tri četrt dneva. Prišel sem v službo in si moral izmisliti fore, to pa je proti koncu trajalo od 8 do 12 ur." Činč je 40-minutno vsakodnevno produkcijo ustvarjal skoraj popolnoma sam, poleg podpore montažerske ekipe je imel le pomočnico, ki je skrbela za goste, za vsebino pa je bil v celoti odgovoren sam. Ker je en človek premalo za ustvarjanje vsakodnevne oddaje, Stojan Auer pa očitno ni privolil v finančno širitev, se je Činč poslovil s TV-zaslonov. "V bistvu sem nekaj tednov pred koncem ugotovil, da enostavno ne zdržim več. Telo mi tega enostavno ni več dopustilo, zaradi mene je začela trpeti celotna okolica, zato sem šel praktično čez noč k Auerju in rekel: Meni telo ne deluje več. Zdaj prekinem. Ne morem več. Bom popizdil. Bom počil. Ja, v redu, se je glasil odgovor. In potem je šlo ven uradno obvestilo, da me ni zaradi zdravstvenih razlogov, tako da vsi mislijo, da sem napol mrtev, ampak nisem."

Za zdaj Činč ne želi govoriti o vrnitvi na TV-zaslone, ponudbe menda dobiva z vseh strani, toda trenutek končne odločitve še ni prišel. Nacionalna televizija zanj ni ultimativni cilj, čeprav si je med gledanjem njenega programa sebe prvič zamislil v vlogi voditelja: "Ko sem prvič videl Jonasov Videošpon, sem si rekel: Ej, dečko, ma daj. Tako bi se tudi jaz lahko delal norca iz folka. Gobec imam in pomislil sem na šanso, da bi v kavbojkah v studiu jebal mater vsem vprek. Potem so prišle še oddaje tipa TV Total, ki jih še zdaj rad gledam. Ne bom rekel, da so to moji idoli, a rad jih pogledam." Tip Činčevega humorja in televizijskega ustvarjanja bi lahko posadili nekam med Fredija Milerja, Slona in Sadeža, Francija Keka in Mamo Manko. Činč to smer označi za "novo klovnovstvo", najbolje pa jo lahko ovrednotite, če obiščete kakšen koncert skupine D'Kwaschen Retashy, kjer Činč igra eno od treh frontmanovskih vlog. "Naše skupine ne bom opravičeval. Smo glasbeni cirkus. Jaz se z našim bendom nikdar nisem imel za glasbenika. Imamo štiri muzičare, spredaj pa smo trije, ki se slečemo do spodnjih gat. Te naše priredbe poskušamo korektno zapeti, in to je to. Pošteno delam svoje delo, na ta način tudi služim in ni me sram pokasirati niti gasilske veselice niti pogreba vaše stare mame, če me plačate." Činču sploh nima smisla očitati, da njegovo glasbeno ustvarjanje nima nikakršne umetniške vrednosti, sam se s tem strinja: "Nič, kar sem naredil, ni visoka umetnina. Nisem si izmislil tople vode, ker se je ne da. To je lonec, napolnjen z malo humorja, malo cinizma, precej retoričnih kiksov, ogromno improvizacije in spontanosti. Glavno pa je, da se med tem nisem pretvarjal, takšen sem."

Ko s Činčem nadaljujeva pogovor o umetniški vrednosti, se seveda obregneva ob ponovno lačnega Predina, ki je zaradi premajhne kakovosti zavrnil gostovanje v Činčevi oddaji. Činč, ki nima težav s promocijo Fredija Milerja in skupine Atomik Harmonik, se malce razburi: "Mislim, da je to vse skupaj ena velika prostitucija. Tvoja stvar je samo, katero smer prostitucije si izbereš. Ali Fredimilerjevo ali Činčevo ali visoko umetniško. Vsi se prodajamo. In kdo je sedaj tisti, ki bo določil, da je Jan Plestenjak preveč prefinjen za plehkega Činča? Pokaži mi tega človeka, ki bo rekel, da gredo lahko v goste k Sašu Hribarju, ki prodaja foro, da je njegov humor visoko inteligenten, le ljudje, ki imajo IQ več kot 150, in da ga lahko gledajo le tisti, ki imajo IQ več kot 120?"

Prekmurci

Ker mi je hitro postalo jasno, da je Činč v tem prepričanju izjemno trden, sem pogovor napeljal k aktualnim zadevam. V Prekmurju za zdaj še ni mogoče videti nobenih sadov obiska Janševe vladne delegacije. Bogata regija je še vedno neizkoriščena, Činč me opozori na statistično vrlino Prekmurcev, ki so še vedno v evropskem vrhu po samomorilnosti, za slab položaj svoje regije pa ne krivi nesposobnih prekmurskih poslancev, temveč Prekmurce, ki so "zadnjih 12 let maksimalno pljuvali po poslancih iz Prekmurja, potem pa izvolil 90 odstotkov istih. Jaz sem mislil, da je prekmurski poslanec gluhonem. Raje bi mu dodelil mesto voditelja oddaje Prisluhnimo tišini kot pa poslansko mesto. Prekmurci smo si krivi sami, ker v Ljubljano nismo poslali boljših ljudi."

Mogoče pa Prekmurci ravno zato, ker slabe rojake pošiljajo v parlament, veljajo za najbolj prijazen in gostoljuben slovenski živelj, vendar se Činč s to splošno uveljavljeno tezo začuda ne strinja. "To povest o dobrih ljudeh prodajamo že 30 let, pa štorklje, pa traktorje. V vsakem videospotu, ki ga naredi prekmurski muzičar, so notri Murine šivilje, ki delajo za 70 jurjev, in štorklje. Toda Prekmurje je veliko več." Mogoče, toda kar zadeva sožitje z romsko skupnostjo bi Prekmurci lahko bili vsaj zgled tistim Dolenjcem, ki navijajo za segregacijo Romov. "Dolenjskega primera ne poznam, vendar v naši regiji ne vidim posebnih problemov z Romi. Nikoli ni bilo drastičnih frk, dobro, vmes, ko se Romi zbunijo, da ne bodo plačevali šolske malice, potem pa jih vidiš, da imajo satelitske antene na bajti, pride do nesoglasij, vendar do ničesar hujšega," zatrdi Činč, ki je pred televizijsko kariero osnovnošolce poučeval nemščino. Kot pravi, med učiteljevanjem ni imel nikakršnih težav z romskimi otroki: "Leto dni sem delal na neki lokalni šoli v podaljšanem bivanju. Imel sem razred, kjer je bilo 80 odstotkov Romov, enega problema nisem imel niti s starši niti z otroki. Če sem jih okregal, ni bilo nikoli nobenih težav s starši." In kako razume Zverov projekt na OŠ Bršljin? "To je iste vrste diskriminacija kot v Južnoafriški republiki. To, kar dela Zver, je glupost."

S to mislijo s Činčem počasi končava pogovor in ob koncu dobim vabilo na njegov koncert v bežigrajskem študentskem naselju, kjer boste tudi vi lahko videli in slišali Činča na prireditvi ob zaključku študentskih Majskih iger. Če imate, tako kot jaz, težave s Kingstoni in Fredijem Milerjem, jih boste imeli tudi s skupino D'Kwaschen Retashy in boste med tistimi, ki jih bo Činč na začetku koncerta tradicionalno pozdravil: "Dober večer tistim, ki vam bomo šli na živce. Boli me kurac za vas." Na koncu špila pa vam bo serviral zaključni pozdrav: "Če smo komu pokvarili večer, je bil to naš cilj. Prav vam je, kaj ste pa prišli."