Peta vrnitev na mesto zločina

Sedim v lobiju uglednega ljubljanskega hotela in vlečem na ušesa, kakšno muziko vrtijo obiskovalcem. In vrtijo komade Nicka Cavea, na prvi pogled nežne balade, ki brez večjih težav zlezejo v ušesa ali pod kožo. Vrtijo tisto spevno popevko, ko Nick Cave žgoli skopaj s pop zvezdnico Kylie Minogue. Res en tak lep, čudovit duet. Ona blond in seksi, s še bolj seksi glaskom. On črn, temačen, z globokim, mračnim vokalom. Oba, Kylie in Nick prihajata iz avstralske zvezne države Victoria. Nick Cave je svojo kariero začel v Melbourneu, od koder prihaja tudi Kylie. In če popevko poslušaš z enim ušesom, se za trenutek zdi, da je ravno na meji tega, da bi bila zaradi osladnosti kičasta. Vendar je prvi vtis hudo varljiv. In to, da Nicka Cavea vrtijo v hotelskem lobiju, je najbrž nesporazum (ali pa je rezultat subverzivnih glasbenih preferenc hotelske uprave). Duet se namreč konča tako, da Kylie razloži, kaj je bila zadnja stvar, ki jo je videla ob bregu reke, kamor sta šla s tipom gledat divje vrtnice. Videla je norega tipa s kamnom v pesti. Nick pa odžgoli: "Lepota mora umret!" In na kratko, brez odvečnih razlag, kaj se je bilo zgodilo, doda, kako je truplu med zobe posadil vrtnico. Hja, muzika, ki se sicer zdi nežna in lahkotna, a v resnici res ne sodi v dvigala ali veleblagovnice, ker je pod površjem grozno mračna, obsesivna, polna nasilja. In bi povprečne potrošnike, če bi jo poslušali malo bolj temeljito, spravila v globoko nelagodje. Če bi tako muziko bolj redno vrteli v štacunah, bi povzročala gospodarsko škodo, ker bi povprečne potrošnike odgnala. Seveda, če bi ti poslušali, kaj prihaja iz diskretno prepevajočih zvočnikov.

Nick Cave, torej. Mož prihaja v Ljubljano, kjer kani dvakrat nastopiti v Križankah. Če je med dosedanjimi obiski Ljubljane - prvič se je pojavil leta 1987, potem pa je prišel še štirikrat, na vsakih nekaj let - vedno nastopal z druščino, imenovano The Bad Seeds, Slaba semena, tokrat prihaja bolj ali manj solo. Samega sebe bo spremljal na koncertnem klavirju, družbo mu bodo delali violinist Warren Ellis (pred leti smo tega subtilnega in hipnotičnega godbenika poslušali v ljubljanskem Orto baru, ko je nastopil z bendom Dirty Three; sicer je tudi član "rednega" spremljevalnega benda The Bad Seeds) ter še dva člana The Bad Seeds, basist Martyn P. Casey in bobnar Jim Sclavunos. In publika, ki je med prejšnjimi obiski dvorane Kodeljevo, Križank in Hale Tivoli radostno poskakovala, bo tokrat lepo sedela.

Nick Cave, "unplugged"? Izštekani Nick Cave? Hm. Z velikim ali malim orkestrom, možak je - ne glede na to, da ga včasih vrtijo v hotelskih lobijih - v prvi vrsti odštekan. In tudi ko je imel s seboj veliki orkester, ta ni bil nikoli prav zares vštekan. Energija, ki je vrela v Nickovem spremljevalnem orkestru, je bila vedno privezana z verigo. Tako da je ekipa, ki prihaja v Križanke, predvsem bolj komorna.

OK, kdo je Nick Cave? Rockersko kariero je začel ob koncu sedemdesetih z bendom The Birthday Party. Ekipa se je zbrala v avstralskem Melbourneu, v nekaj letih je med omejeno publiko glasbenega podzemlja dobila kultni status. Razlog, zakaj je njihova publika omejena, je na dlani. Bend je bil hrupen, nihilističen, dekadenten, ekspresiven. Nickov vokal pa je nihal med liričnostjo in histerijo, besom in vdanostjo v usodo, totalno odpiljenostjo in korektnim prepevanjem. Če bi rekli, da so bili The Birthday Party punkerji, bi povedali premalo. Po eni strani so obdržali špon, značilen za prve punkerske zasedbe. Po drugi strani pa je bila njihova underground muzika dosti manj enostavna od prvih, na treh akordih temelječih punkerskih artefaktov. Potem, ko so se The Birthday Party iz Melbournea prestavili v London, so kmalu ugasnili. Nick Cave pa je zbral novo ekipo in po letu 1984 nastopa z bendom The Bad Seeds.

Druščina, zbrana v The Bad Seeds, je bila pisana, ekipa pa se je v dveh desetletjih nekajkrat prenovila. Glavno os benda pa sta sestavlja Nick Cave in Blixa Bargeld, tako kot Cave skrajno demonični vokalist. In kitarist. Blixa je sicer ključna osebnost hrupnega berlinskega avantgardističnega benda Einsturzende Neubauten. Le da se je Blixa pri matičnem berlinskem bendu bolj držal mikrofona, le tu in tam pa je kaj nažgal po kitari. Pri Caveu pa je skrbel za vse specialne efekte, proizvedene na šestih strunah. Nenavadno - Blixo Bargleda so v letih, ko je ropotal z Einsturzende Neubauten navadno postavljali v kategorijo godbenikov, "genialnih diletantov". Kot kitarist ekipe The Bad Seeds pa je postal eden najbolj subtilnih - hm, kakšno oznako naj si izmislimo? - bluesovskih kitaristov. Resnici na ljubo - količina glasbenih posegov, ki jih je med muziciranjem The Bad Seeds proizvajal Blixa Bargeld, je bila vedno stisnjena v kratke časovne intervale. Vendar so ti kratki rafali muziki Nickovega spremljevalnega orkestra dajali nadvse specifičen presežek. Če rečemo, da je energija, ki jo premorejo The Bad Seeds, privezana z verigo, je bil Blixa Bargeld tisti, ki je imel pravico, da se od časa do časa sname s ketne.

Nick Cave in Blixa Bargeld sta skupaj zdržala kakšni dve desetletji, zdaj pa sta se menda razšla. Blixa je obudil svojo prvo ljubezen, Einsturzende Neubauten - Rušeče se nove stavbe, Nick pa se je lotil solo projekta. Blixa živi nekje vmes med Berlinom, San Franciscom in Šanghajem, Nick pa se je po Londonu, Berlinu, brazilskem Sao Paolu, LA-ju in New Yorku parkiral ob Rokavskem prelivu, v Brightonu.

Revizija zgodovine

Če se je punkerska generacija leta 1977 objestno zabavala, ko je Elvis, kralj rock'n'rolla, umrl, je Nick Cave sedem let kasneje poskrbel, da Presley vendarle ne bi izgledal kot en tak tipičen monarh. Pač, za monarhe je nekako značilno, da so slaboumni, zavaljeni, degenerirani, enoplastni, razvajeni, brez temnih plati, dolgočasni, pravljični. Način, kako se je Nick Cave lotil Elvisovega komada In the Ghetto, je kralja rock'n'rolla nekako rešil. Ko je Cave leta 1984 objavil priredbo Elvisovega In the Ghetto, je generacija, ki je rasla ob punku, lahko zaslutila, da kralj rock'n'rolla vendarle ni bil povsem degeneriran, enoznačen in zavaljen monarh. In da ima vsaj komad In the Ghetto nekaj globine. Morda še kak. Elvisova zgodba je, nenazadnje, ena večjih Nickovih inspiracij.

Hkrati je Cave sredi osemdesetih publiki ponudil celo ploščo priredb (Kicking Against the Pricks), nekakšno reinterpretacijo zgodovine rock'n'rolla, s katero je v smiselno celoto združil tako heterogene avtorje, kot so Leadbelly, Johnny Cash, Jimmy Hendrix, Velvet Underground ali Roy Orbison. Če se je generaciji, ki je odrasla ob underground muziki, do takrat dozdevalo, da je zgodovina rock'n'rolla smiselno zgrajena iz dveh strogo ločenih delov, podzemlja in glavnega toka, med katerima skorajda ni skupnih imenovalcev, je Nick Cave z reinterpretacijo zgodovine rock'n'rolla vendarle pokazal, da svet ni sestavljen zgolj iz dveh, vodotesno ločenih polobel. Da pa bi se ta sintetični pristop obnesel, je Nick Cave ideje iskal v času, ko rock'n'roll še ni dobil rojstnega lista - torej globoko v prvi polovici 20. stoletja. V bluesu, gospelu, soulu. Globoko na ameriškem jugu.

Kaj so motivi Nickovih besedil? Bodimo grozno površni - recimo, da se njegova lirika ukvarja z ljubeznijo. Vendar se orjaški del Nickove ljubezenske lirike konča s pravo mesarijo. Nick Cave v svojih komadih pridela toliko umorov, da bi si jih težko omislil tudi najbolj produktiven serijski morilec. Če se zdi, da je muzika Nicka Cavea in njegovih The Bad Seeds na trenutke pretresljivo nežna, so Nickova besedila polna brutalnosti. Pa ne gre zgolj za umore, ki jih proizvedejo razžaljeni ljubimci ali besne ljubice. Eden najbolj divjih Nickovih komadov govori o stolu milosti - torej električnem stolu. Nickov avtorski komad, napisan v prvi osebi ednine, skoraj z naravoslovno preciznostjo razlaga, kaj se dogaja z obsojencem, ko ga rabelj priklopi na štrom. Kaj se zgodi, ko začuti, da mu gori glava. In kaj se zgodi, ko začuti, da mu je zavrela kri.

Možak - čez dobri dve leti bo star 50 let - znaten del inspiracije za besedila pumpa iz najbolj klasičnega vira - iz Biblije. Vendar je njegova interpretacija bibličnega gradiva tako divja, da - če na njegovo početje gledamo s strogega teološkega stališča - ne bi bilo nič narobe, ko bi ga za nekaj ur obiskal eksorcist. No, sicer je pa Nick Cave danes družinski človek. Desetletja stare prognoze, da človek, ki pokuri toliko heroina in alkohola, pač ne more dočakati zrelih let, so se izkazale za netočne. In ko bo prišel v Ljubljano, ga bo na poti spremljala družina.

Pred ljubljanskim nastopom - zadnjič je tu razbijal v Hali Tivoli leta 2001 - obstaja dober razlog, da vklopimo radovednost. Zadnji, dvanajsti plošči, ki jo je podpisal skupaj z The Bad Seeds, so kritiki očitali, da je očitno narejena preveč na hitro. Tudi podatek, da se je razšel z ekscentričnim Blixo Bargeldom, kaže, da možak išče nove poti. To, da bo sedel za koncertnim klavirjem, naj bi mu dalo več avtorske svobode. Vsaj en član spremljevalne ekipe, avstralski violinist Warren Ellis, pa je - ko je igral v ljubljanskem Ortu - že dokazal, da svojega inštrumenta ne uporablja zgolj za žaganje, pač pa zna po njem usekati tudi s sekiro.