Never Forget, Never Forgive

Torej ste na nastopu v Novem Sadu po pesmi Never forgive s predvajanjem izjav o Srebrenici izzvali incident. Za kaj je šlo?

Almir: Šlo je za čisto resnico.

Branski: Iz neke televizijske oddaje smo premontirali poročilo o tiskovni konferenci, ki je bila pred nekaj dnevi v Beogradu. Za temo je imela Srebrenico in tisti video posnetek, ki si ga najbrž videl. Posnetek nas je zelo razburil, zato smo vzeli izjave ljudi, ki so najbrž prvi v Srbiji, ki želijo priznati resnico. Prvi, ki želijo priznati, kaj se je v resnici zgodilo v Srebrenici in Bosni.

S posnetkom smo želeli množici na Exitu povedati, da je resnica edino, kar je pomembno - da morajo vsi ljudje, ne glede na to, od kod prihajajo, sprejeti resnico. Če to boli ali ne, je drugo vprašanje, ampak pomembna je samo resnica. Samo tako gremo lahko korak naprej.

Adisa: Exit je super, veliko mladih iz Bosne hodi v Novi Sad. Vse je O.K., vsi so bili izjemno gostoljubni, toda v trenutku, ko smo omenili resnico, ki se v bistvu ne more ovreči, se je zgodil revolt. In ta moment je treba razbiti, saj bo sicer prihodnost nosila tisto, kar je prinesla preteklost, in to, kar sedanjost še vedno vsebuje. To je problem in s tem se moramo soočiti.

Kaj natanko se je zgodilo, ko ste predvajali te posnetke?

Adisa: Reakcija na celoten koncert je bila fantastična, publika je uživala. Toda ob koncu pesmi We cannot forgive and we cannot forget, ko smo predvajali ta posnetek, so naenkrat začeli na oder leteti različni predmeti. Tega ni počela vsa množica, bili so posamezniki, ki so dvignili pest in rekli: svaka čast, bile pa so tudi pesti z iztegnjenimi tremi prsti. Bilo je veliko negativnih in veliko pozitivnih reakcij.

Pri vsej stvari se mi zdi zanimivo vaše stališče, da zločinov ne boste ne pozabili ne oprostili. Navajeni smo dikcije, ne bomo pozabili, bomo pa oprostili ...

Adisa: Tu gremo do konca. Če bi se kaj takega zgodilo pred stoletji, bi to mogoče nekako razumeli. Toda ta tragedija se je zgodila v moderni dobi in je značilna za primitivne ljudi. V modernem svetu se je zgodil pokol, etnično čiščenje, absolutni kaos sredi Evrope. Zakaj to oprostiti, zakaj to pozabiti? Ne sme se niti pozabiti niti oprostiti, ravno zaradi tega, da se ne bo več nikoli ponovilo.

Branski: Ta misel, da bomo oprostili, ne bomo pozabili, je odlično postavljena. Toda ko oprostiš, si avtomatično tudi pozabil, saj v tebi ne obstaja občutek, ki te drži, da ne pozabiš.

Kako mi boste razložili, da takšno stališče ni ovira za nadaljnje skupno življenje?

Adisa: Vodilne strukture so proizvedle kaos, ki je prinesel frustracijo, ki se ne more ne oprostiti ne pozabiti. Te strukture je treba uničiti in umakniti z oblasti ter ljudstvo osvoboditi. Za to gre. Ko smo v Novem Sadu predvajali ta posnetek, sem vso mladino gledala z ljubeznijo, nikogar nisem gledala s sovraštvom, ker so to mladi ljudje, ki nimajo nikakršne zveze z vsem tem. Ti ljudje so nedolžni, toda treba je odkloniti manipulacijo vodilnih struktur in nikoli ne pozabiti in ne oprostiti, kaj se je zgodilo.

Srbi naj torej nikoli ne odpustijo Muslimanom in Hrvatom, Hrvati naj ne odpustijo Srbom in Muslimanom ...

Branski: Ne, ne ... To je naša frustracija. Bosanski mediji so polni plakatov, Euforjevih, Sforjevih, ne vem še čigavih, ki govorijo: gremo počasi, živeli bomo skupaj, ni pomembno, kaj se je zgodilo, jebiga, zgodilo se je. Bilo je povsem slučajno, ker se je usedel na gumb za izstrel, itd. Ne! Tako ne bo šlo. Tako bo frustracija v nas samo rasla. To pa bo tako, dokler se tam, od koder je zlo prišlo, ne reče, ja, to je bilo tako. Naj v zgodovini piše tako: v Bosni je izvršen genocid. Konec stavka. Podčrtano z rdečim.

Almir: Ne pa državljanska vojna.

Branski: Do tedaj pa ne bomo niti oprostili niti ne bomo spremenili svojega stališča.

Almir: Mi smo nagovorili naše ljudi iz BiH, Bosance in Hercegovce. V Srbiji je stanje takšno, kakršno je, imajo svoje probleme, naj jih rešujejo sami ali naj jih ne rešujejo sami, to je njihov problem. Mi smo nagovorili naše ljudi, da končno razumejo, da morajo biti Bosanci in Hercegovci pač Bosanci in Hercegovci, da imajo ponos, da ne pozabijo, kaj se je zgodilo, in da moramo biti eno, če želimo, da bo od nas kaj. Tako je vse triple head monster, vse se deli na tri.

Torej kakšna je današnja situacija v BiH, kakšno je stanje duha mladih Bosancev?

Branski: Ko govorimo o mladih ljudeh, o današnjih srednješolcih in tistih na fakultetah, govorimo o ljudeh, ki so ali rojeni v vojni ali pa so velik del svojega življenja preživeli v vojni. Ne vem, če lahko razumeš, ne vem, če si preživel vojno, toda to sta dva povsem različna tipa ljudi. To so ljudje, ki so odrasli v situaciji, kjer je prva informacija, ki jo dobiš, obrnjena narobe. Tako da ko je vse končano, ne moreš več normalno funkcionirati, saj si vse naučen totalno narobe. Apatija je jasna.

Dober primer apatije je nedavni urbani sarajevski festival Revival, ki so ga organizirali v večini mladi iz tujine. Kako to, da Norvežanke skrbijo za kulturno dogajanje v Sarajevu?

Vedran: To je odličen dokaz, da je v BiH potreben impulz od zunaj, da se nekaj zgodi. Spoznal sem te punce, ki so praktično s svojim denarjem organizirale polovico festivala in odšle domov praznih žepov in v dolgovih. V Bosni ima malokdo jajca, da bi nase prevzel vsaj del takšne odgovornosti.

Kako se torej v takšnem okolju razvija urbano kulturno sporočilo?

Vedran: Pogojno rečeno je edino dobro v takšni situaciji to, da prihaja do revolta, iz katerega nastane kreativnost, ki je usmerjena k spremembam. To je edino pozitivno, kar se da izvleči iz naše situacije.

Kako se manifestira ta revolt?

Branski: Imaš, kot so ga poimenovali, novi bosanski val bendov, to so Dubioza Kolektiv, Defence ... imaš skoraj deset bendov, ki temeljijo na podobnih načelih. Mi smo mogoče najbolj izpostavljeni, saj se politično najbolj izpostavljamo, ker gremo v tej smeri najdlje. Ta skupina sploh ni nastala zaradi glasbe, ta bend je nastal zato, da bi spremeniti našo zavest in zavest naše okolice.

Kako se na to odziva bosanska publika?

Branski: Koncerte v Bosni jemljemo povsem ločeno od ostalih koncertov. Koncerti v Bosni so polni, ljudje pojejo besedila in točno vedo, o čem govorimo, v nekaj pesmih pustimo prostor, da tudi oni nagovorijo nas, in to storijo vsakič. Obstajajo prostor in možnosti, toda stvari se ne morejo zgoditi hitro.

V Sloveniji ste imeli kar nekaj koncertov, podobno uspešne koncertne turneje imajo tudi ostale skupine z območja nekdanje Jugoslavije. Zakaj slovenske skupine ne doživijo takšnega sprejema na bosanskih tleh?

Branski: Ne vem, koliko ljudje v Sloveniji lahko razumejo način, kako stvari funkcionirajo v Bosni. To je povsem drugačen sistem kot slovenski. Pri nas ni sistema, da bi imel bookerja in ostale ljudi na organizacijski lestvici. Lestvice ni. V Bosni smo prepuščeni sami sebi. Nihče ne stoji za nami. Ne obstaja torej sistem, po katerem bi iz Slovenije lahko prišel gostovat v Bosno. Konec koncev, glede na število koncertov v Bosni, k nam prihaja veliko ljudi iz Slovenije. Resno. Ni festivalov, ni klubov, kjer bi skupine nastopile.

Zakaj dub izvajalci v imena svojih skupin vedno vključijo besedo dub? Imamo Asian Dub Foundation, pa Dubtafari Soundsystem, vi ste Dubioza Kolektiv

Almir: Skozi celotno glasbo na plošči, ki je samo prenašalec sporočila, boš slišal dub zvok.

Branski: Beseda Dubioza v bosanskem slengu pomeni ... recimo, če me vprašaš, kakšna je situacija v Bosni, ti bom rekel, da je situacija dubiozna.

Ob imenu Dubioza Kolektiv pa je obvezno pripisano še Benjamin Zaphaniah in Fun - da - Mental. Se vam ne zdi, da se malce švercate na ta velika imena?

Almir: Benjamin Zaphaniah je v nekem angleškem časopisu izjavil, naj bo publika malo bolj pozorna na bosansko sceno, kar si štejemo v čast. Bil je v Sarajevu, nekaj zadev smo posneli skupaj, videl je moč v nas in občutil je naš revolt. Gostoval je v eni naši pesmi, Benjamin Zaphaniah je ekstra reggae, rasta, poet, ki ga je užitek poslušat.

Branski: Švercanje je neumna beseda, saj je Benjamin sam, ko je prišel v Sarajevo, izrazil željo, da nekaj posname z nami..

V svojo glasbo ste vključili etno sample. Ali te delčke igrate v živo?

Branski: Ko smo se igrali z zvoki, smo dojeli, da ima bosanska sevdalinka skoraj iste harmonije kot večina harmonij iz reggae glasbe. Dve stvar sta se poklopili - spustiš sevdalinko in neko reggae melodijo in v 90 % gresta posnetka lahko skupaj, kot da bi šlo za enega. Zelo si želimo harmonikarja v bendu, saj zdaj ne izvajamo tega v živo. Produkcijsko še nimamo dovolj moči, da bi stvar izpeljali, kot je treba.

Almir, ti nosiš kapo z barvami Etiopije, se imate za prenašalce sporočila rastafarijancev?

Branski: Pri nas se ne gre za rastafario, ampak za bosnafario. To je paralela, ki smo jo povlekli med Jamajko in Bosno. V Bosni je podobno kot na Jamajki, na eni strani tujci v velikem odstotku vodijo državo, imajo svoje plaže, svoje z zidom ograjene vile, svoja predstavništva in ne vem še kakšne utrdbe, kot na Jamajki, kjer imaš predel, kamor ne hodijo črni ljudje, in plaže, kjer samo debeli belci sončijo svoje riti. To je Bosnafaria. Ne ukvarjamo se s tem jah, jah, rastafari, to nas ne zanima.

Kako vam je všeč na Soči?

Almir: Jaaaaooo. Zelo lepa reka, malo me spominja na filing ob Neretvi. Ta barva je odlična, počutje med ljudmi je odlično, vsi so totalno calm.

Branski: Ljudje ne mečejo smeti, pohvala ljudem iz Slovenije in gostom, ker ne smetijo. V Bosni je nemogoče videti, da bi ljudje skrbeli za to. Malo prej smo na plaži komentirali, da je to najčistejši festival, na katerem smo igrali.

Na Soči ste najbrž opazili svobodno kajenje marihuane. Kakšen je odnos oblasti v Bosni do te droge?

(Smeh celotnega kolektiva.)

Almir: Vesel sem, ker si to vprašal. Zelo udobno je biti tu, saj zadevo maksimalno tolerirate. To kaže na stanje vaše zavesti. Mislim, da v Bosni, mogoče, če bi se ganja legalizirala ali vsaj tolerirala pred vojno, do grozodejstev nikoli ne bi prišlo. Politika do ganje se je zaostrila, sedaj posedovanje ni več prekršek, ampak kaznivo dejanje, obenem pa v šleparjih vozijo heroin, ekstazi in ostale kemične substance, katerim mi striktno nasprotujemo. To je absurd.

Kako gledate na to, da Slovenci, navkljub vsej odprtosti, v večini nasprotujejo gradnji džamije?

Almir: Veliko ljudi grde stvari, ki se dogajajo, pripisuje islamski religiji.

Adisa: Islam se sedaj enači s terorizmom, kar je povsem napačno. Islam kot religija je nekaj povsem drugega. Teroristi, če obstajajo, pa so nekaj povsem drugega. Toda mediji konstantno mešajo ljudem misli, ti pa posledično ne morejo imeti stališča, za to gre. Ljudje so zmedeni, saj ko vidijo nekoga z muslimanskimi znamenji, ga avtomatično opazujejo s strahom, kot terorista. To je posledica vsega tega.

Branski: Sintagma islamski fundamentalisti je bila ponovljena dovolj pogosto, da je sedaj postala resnična.

Koliko vas je bilo na koncertu Bijelog Dugmeta?

Nihče!

Kako to?

Armin: Povej nam en dober razlog, zakaj bi šli na ta koncert. Ali v našem glasbenem sporočilu vidiš kaj podobnega tej glasbi?