Kurent, Zeleni Jurij in Kresnik

"Večkrat se mi dogodi, da ko si zapisujem kakšne zgodbe, mi pri besedi hudič nenadoma crkne kuli. Sem pa nekoč v Teheranu iz odtočnega jarka rešil pijanega Iranca, ki se je že utapljal; nekaj dni pozneje se mi je usoda oddolžila, ko me je pustila, da sem v miru prespal noč v spalni vreči na teheranskih ulicah, potem ko mi v hotelih niso hoteli dati sobe, ker sem bil zanje brezverec," je na vprašanje, ali verjame v mite, odgovoril prof. dr. Zmago Šmitek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani predava azijske kulture in antropologijo religije, objavlja etnološke članke in knjige, skratka, znanstvenik v čisti obliki. Toda ne v liku kabinetnega učitelja, marveč v podobi radovednega proučevalca, ki si ogleduje, kako mitologije živijo na terenu, med ljudmi. Samo v Indiji je preživel tri leta, s posebnim zadovoljstvom tudi mesece v klimatizirani knjižnici National Library v New Delhiju, ki je poleti, ko je zunanja temperatura več kot 40 stopinj, pravi božanski tempelj, kamor se zatečeš pred peklensko vročino. V Himalaji je naletel na dalajlamo, s katerim je v času slovenskega osamosvajanja naredil intervju; govorila sta o karmi malih narodov. Precej je hodil po Kampučiji, kjer pa priznava, da so bila številna svetišča varna pred njim, zakaj poti do njih vodijo prek minirane džungle. Na poti skozi Afganistan je uporabljal najboljši potni list: gosto brado in pipo. Doživel je danes že razstreljena kipa Bude v Bamiyanu; v večjega, visokega kot ljubljanski Nebotičnik, je vstopil skozi vhod v stopalu, se vzpel po vklesanem stopnišču do najvišje čakre in torej stopil ven na temenu, seveda brez ograje, od koder se mu je odpiral pogled na 60-metrsko steno. Na potovanjih po Orientu začne pogovor z domačini s pozdravom in frazo v domačem jeziku: "To vam odpre srca domačinov. Predstavljajte si japonskega turista, ki pri nas stopi v trgovino in vam najprej zdeklamira nekaj verzov Prešerna!"

Toda zdaj stika po Sloveniji za svetimi kamni, pravi, da je najboljša strategija na podeželju še vedno poiskati župnika ali učitelja in ga vprašati, ali je v vasi kakšna stara ženska ali moški, ki še dobro pripoveduje. Zakaj? Ker ga zanima slovenska mitologija. Kako so stari Slovenci v mitih združevali poganske in krščanske junake, kdo vse so bili njihovi bogovi in polbogovi, kako se miti spreminjajo skozi čas, od kod je srednjeveški kmet izpod Alp črpal vednosti o življenju v Indiji, kdo je oče zmaja, kako je nastala ženska, iz katerih materialov so bogovi izdelovali človeka, o drevesih, ki so šla človeku za botra.

Kako so si stari Slovenci predstavljali nastanek zemlje?

Kar vemo iz skromnih zapiskov, ki jih je napravil Janez Trdina pred 150 leti, bi rekli, da je bil bog tisti, ki se je potopil po zrno zemlje na dno morja in ga prinesel na površje. Ta tematika je dokaj istovetna s tem, kar poročajo ukrajinske različice novoletnih kolednic ali pa indijsko izročilo.

Če so ljudje še v 18. in 19. stoletju verjeli v to mitologijo, potem pomeni, da jim krščanska razlaga nastanka svetu ni zadoščala?

Ja, samo nekatere verzije tega starega mita so bile kristjanizirane z razlagami, denimo v Prekmurju, kjer so vedeli povedati, da kamor je Kristus stopil, so nastajali hribi. Ta bog je prvotno poganski bog, ki v indijskih in ukrajinskih različicah nastopa še kot žival, kot totemistična oblika boga. V ukrajinskih nastopajo golobi ali ptice, v indijskih pa divji prašič, v katerega se je spreminjal bog Varuna.

Po ljudskem verovanju v Kropi je bog delal ljudi iz ilovice in jih potem na bregu sušil ...

To je mogoče biblična tema, ki jo najdemo že v Stari zavezi, da je bog človeka ustvaril iz zemlje. Ilovica je bila tu dobra prispodoba za zemljo, saj se je iz nje dalo oblikovati marsikaj, česar se iz zemlje ni. Te vsebine so bile znane tudi drugim Slovanom, da je človek nastal iz ilovice ali pa tudi iz kovine, zato so bili kovači vedno po svoje čarovniki, saj so znali izdelovati orožje in naj bi znali izdelati tudi idealnega človeka. To se je kasneje preneslo na folklorno področje, na pomlajevanje človeka ali ženske, ko je kovač svojo staro ženo razbelil v peči in jo prekoval v mlajšo. Tu prehaja zadeva v šalo in satiro, ima pa zelo stare temelje. Vseslovensko mitološko izročilo je treba gledati dinamično, kako so se stare vsebine skozi stoletja aktualizirale. Kako je star motiv dobil novo uporabnost. Z začetkom krščanstva niso mogli več verjeti, da je stari bog iz morja pobral zrno peska, in so se te zgodbe prenesle na krščanske svetnike, samega Kristusa, ali pa so postale kar zabavne zgodbice, ki so si jih ljudje pripovedovali med seboj.

Je to zabavna zgodba ali delujoča mitologija, da je ženska nastala iz lisičjega repa?

Tu je treba povedati še drugo pravilo folklore, da za prvenstvo tekmuje več različnih verzij. Najbrž že pri naših slovenskih predhodnikih ni bilo enotnega mnenja o začetkih sveta, ampak je med seboj tekmovalo več variant. Verjetno so bili že naši predniki odprti za razne vplive ali pa so bili celo etnično mešani in je ta slovenskost pač rezultat večinskega sloja med njimi. Upoštevati moramo tudi staroselce, za katere menim, da se niso vsi preprosto odselili.

Stari Slovenci so z miti očitno gradili svojo večvrednost, ko so prvotnim Ajdom pripisovali, da so počasne pameti.

Za Ajde so nekateri naši zgodovinarji menili, da so staroselci, ki so pričakali doselitev Slovanov. Veliko je smešnih zgodbic, da so bili pri svojem mišljenju malce počasni. Vendar po drugi strani velja, da so bili ti staroselci človeku podobna bitja, čeprav niso bili pravi ljudje, bili so velikani, ki so tudi po germanskih mitologijah obvladovali svet že pred pojavom človeka. Do njih so ohranjali vseeno spoštljiv odnos, saj so poznali skrivnosti, ki jim jih je stvarnik zaupal. Zanimivo, da so Slovenci te velikane včasih imenovali kar Grki, kar na neki način sporoča, da je bila to antična dediščina.

Ali ni slovenska posebnost, da v mitih nastopajo velikani, pritlikavcev pa skorajda ni?

Palčki naj bi bili prišli iz germanske mitologije.

Od kod pride Zeleni Jurij?

Zeleni Jurij vsekakor ni palček, čeprav je zelen, kar je včasih značilnost pritlikavih bitij, ki nosijo zelena oblačila in rdeče kapice. Zeleni Jurij ima v nekaterih različicah eno hlačnico zeleno, drugo pa rdečo, ti dve barvi kažeta, da so to htonska bitja, bitja, ki živijo v podzemlju ali prihajajo iz njega. Jurij vsako pomlad prinese plodnost in vodo in vse, kar se spomladi prebuja, tudi plodnost živine, svatbe med mladeniči in mladenkami.

Kakšen fenomen je Jurij, avtohton ali uvožen?

Njegova zgodba je večplastna, pri starih Slovanih je približek Juriju, ki se je imenoval Jarylo, kar je božanstvo spomladanske plodnosti. Na podobo boga, ki je ciklični bog, ki prihaja spomladi in se jeseni spet umika pod zemljo, se je cepilo krščansko izročilo o svetem Juriju, ki je bil znameniti mučenik, pokopan na ozemlju današnjega Izraela. Ta je zasenčil prvotno pogansko božanstvo. Ta Jurij je tudi prinašal plodnost, saj je njegovo prvotno ime Georgius po grško pomenilo poljedelec. To pomeni, da je bil namenjen predvsem tem, ki so obdelovali zemljo. Na Slovenskem imamo celo nekaj reliefov, nad Bistrico ob Sotli, ki lahko predstavljajo tega že krščanskega Jurija, ki še ni ubijalec zmaja - kot tak se pojavlja šele od 11. stoletja -, ampak je upravljalec vesolja. Na eni strani ima upodobljeno sonce, na drugi luno in on upravlja kozmične sile, kar je bila očitno prvotna ideja Jurija.

Krščanski ideologiji je očitno uspevalo poseči tudi v ljudska verovanja, če so nanje cepili krščanske momente?

Absolutno, to je bila irska blaga metoda misijonarjenja, ki je težila, da se postopno preide od poganskih verovanj h krščanskim. Zato so na poganskih mestih čaščenja postavljali krščanske kapele in cerkvice, kulti številnih božanstev so se spremenili v kulte svetnikov, čaščenje se je nadaljevalo. V dokumentih iz 13. stoletja najdemo zapise, da se ljudstvo na Slovenskem še vedno zateka k poganskim verovanjem, to pomeni, da je bilo pokristjanjeno milimeter pod kožo ali pa še to ne.

Ena stalnic je bila, da obstaja meja sveta. Kako se je spreminjalo to verovanje?

Tudi tu so med seboj tekmovale različne predstave. Predstava je bila vsekakor vertikalna: poleg našega sveta je bilo še nebo in podzemlje. Z neba prihajajo bogovi, iz podzemlja demoni, mrtvi se selijo bodisi navzgor, če so v življenju napravili kaj posebnega, pomembnega, niti ne bomo rekli dobrega, ker je to že etični vidik, ki ga je poudarjalo predvsem krščanstvo. Drugače so odšli v podzemlje in životarili, tako kot pri grškem Hadesu.

Je Kurent tekmec Zelenega Jurija?

Lahko je tudi njegov predhodnik. Odvisno, od kod je prišel. Nekateri pravijo, da že samo ime in lik prideta iz pojma koribanti, "goreti", ki je označeval nekatere sekte v rimskem imperiju, ki so z ekstatičnimi obredi praznovale začetek vsakoletnega novega življenjskega obdobja. Lahko pa je Kurent ostanek staroselske tradicije, zakaj ohranila se nam je šega borovega gostuevanja, za katero je arheolog Slavko Ciglenečki dokazal, da izvira iz antičnega kulta Kibele in Atisa.

Ena bolj ali manj pozabljenih navad je bila zabijanje žebljev v drevo. Čemu je bila namenjena?

To je dosti stara šega, ki sem jo opazil tudi, ko sem potoval po Maroku. Očitno sredozemska navada zabijanja žebljev, vendar v sveto drevo, ne kar tako v drevo nasploh. Žebelj naj bi opominjal na izraženo željo, tako kot v istem okolju na isto željo opozarja trak, privezan na veje drevesa. Privezovali so raznobarvne trakove, da bi se rešili bolezni, da bi bile ženske plodovite. Ob vsaki težavi so se zatekali k takemu svetemu drevesu, ob katerem je ponavadi izviral še potok. Mene je presenetilo, da to še danes deluje; v živo se da to videti v Maroku, videl sem v Gruziji, v Makedoniji so taka drevesa.

Kresnik velja za najbolj slovensko mitološko figuro?

To je figura, ki kaže, da je med slovenskimi priseljenci obstajal že neki panteon, antropomorfen in hierarhičen s skupinami bogov, ki so imeli že razdeljene vloge. Tu ne gre več za golobe, ki se potopijo pod vodo, kot pri Ukrajincih, ampak za človeku podobne bogove, ki so že smrtna bitja, gospodarji umrlih. To je modernizirani panteon, ki pa ga najdemo tudi pri drugih evropskih ljudstvih, tudi v Kijevski kneževini. Za nas je zanimiv, ker je ciklus zgodb, ki se nanašajo na Kresnika, najbolj kompletna zgodba kakega božanstva med vsemi Slovani.

Bi za Kresnika lahko rekli, da je bog ognja?

Bolj sin nekega sončnega ali ognjenega boga, po katerem je podedoval svetlobo, toploto, ogenj in podobno. Bil je zemeljski vladar, kar ga povezuje z liki v indijski in iranski mitologiji, kot so Yima in Yama, ki je bil skrbnik pokojnikov. Bil je polbog, umrljiv in zato blizu ljudem. Zato ni čudno, da so se ljudje ob kresovanjih obračali nanj, vsi drugi bogovi so živeli v nebesnih sferah. Za druge bogove vemo iz ohranjenih toponimov, se pravi imen krajev, voda, gora, potokov itn. Bili so vsaj trije poglavitni bogovi: Perun, Mokoš in Veles. To je stara slovanska osnova. Kresnik ne spada več v osnovno trojico, ampak med posrednike med ljudmi in bogovi.

Kakšno je razmerje med Kresnikom in Kristusom?

Kresnik je verjetno pozni mitološki lik, ki je nastal po zgledu drugih mitoloških likov v slovanskem sosedstvu, je pa hitro prešel tudi v krščansko obliko. Kresnik lahko pride iz besede kres, "ogenj", ki so ga kurili ob praznovanjih, ali pa od besede krst v pomenu "križ". Križ je bil znak križišča poti, kajti vsak Kresnik je bil zaščitnik svojega območja. Hkrati je bil križ tudi simbol krščanstva, tako da se je Kresnik ali Krstnik posrečeno ujel s krščanskim križem in s Kristusom.

Kaj je poglavitni mit Kresnika?

Boj junaka s kačo ali z zmajem. Tudi naš Kresnik se spopade s svojim nasprotnikom v podobi demona v živalski obliki, in ko ga premaga, začne padati dež; po nekaterih verzijah pomešan s pšenico, kar pomeni plodnost. Z zmago odpre poti tokovom vode, ki se razlijejo po zemlji in jo naredijo plodno. Kača si skoraj v vseh mitologijah prisvaja zaklad, tudi vodo, ki je bila v časih suše zaklad.

Danes je težko dojemljiv smisel mita o kozmičnem jajcu. V čem je bil njegov prvotni smisel?

Bil je simbolična podoba centra, središča stvarstva, osnovna točka, iz katere izvira kozmogonija. Ko se to jajce odpre, pride iz njega božanstvo ali pa iz zgornje lupine nastane nebesni svod, iz spodnje pa zemlja in morje. To je ideja prapočetka.

Kako nastane zmaj?

Božanski petelin nastopa v beli in črni barvi. Če je bele, je povezan z bogom, če je temne, se iz njegovega petelinjega jajca lahko rodi demonsko bitje v podobi zmaja. Takih pripovedi je na Slovenskem veliko. Ta zmaj potem živi v notranjosti kake gore in se v trenutku ob koncu sveta pojavi na površju, takrat se vode razlijejo in nastane vesoljni potop.

Kako blizu sta si bila nekoč človek in drevo?

V eni pripovedi gre drevo človeku za botra, drugod je čarovnik iz bezgove šibe naredil manjkajočo kost v roki čarovnice. Z besedo drevo je povezana beseda zdravje v pomenu "iz dobrega drevesa". Tudi čaščenje svetih dreves je bilo na Slovenskem zelo uveljavljeno. Imamo podatke iz 14. stoletja, ko so krščanski kleriki iz Čedada blizu Kobarida podrli tako drevo in zatrpali vodni vrelec ob vznožju drevesa. S tem so hoteli preprečiti poganski kult. Toda ta kult je vztrajal še stoletja po sprejetju krščanstva, naletel sem celo na primer s konca 19. stoletja z južnega Pohorja, kjer so ljudje tako vneto častili neko drevo, da je nadškof Slomšek celo zagrozil z izobčenjem iz cerkve vsakomur, ki bi hodil molit k temu drevesu ali pa jemal treščice drevesa, da bi ga varovale pred vsem zlim.

S kultom dreves je povezan tudi kult svetih kamnov. Pred kakšnim tednom sem si ogledal tak kamen na Ostrem vrhu na Kozjaku, neobdelan kamen, za katerega pa domačini vedo povedati, da so še nedavno romarji njegove koščke sejali po njivah za večjo rodovitnost polja ali pa strgali z njega prah in ga dajali v denarnice, da bi bilo bogastvo čim večje, ob tak kamen je moral tisti, ki si ni mogel najti neveste, trikrat udariti z glavo, si zamisliti, katero nevesto si želi, in kamen mu je željo izpolnil. Teh kamnov danes ni več veliko, zdaj so zvečine pozabljeni in neprepoznavni, ker niso bili obdelani. Včasih so na njih postavili krščanske kapele, da bi tak poganski kult izkoreninili. Zanimivo je, da prav na Ostrem vrhu stoji cerkev Svetega Duha. Sveti Duh je simbolično podoben lik kot sveti Jurij, prepoznavni znak, da je bilo na tem mestu treba zatreti poganske duhove.

Kaj poleg dreves so še oboževali stari Slovenci?

Različni naravni pojavi so pritegovali pozornost, imamo kar nekaj dokazov o čaščenju vetra; dajali so mu ostanke hrane. Bil je neke vrste božanstvo, potrditev imamo pri drugih indoevropskih ljudstvih, celo pri Indijcih. Ne gre pozabiti na ogenj, ki je bil objekt čaščenja. Tako so polagali vsako leto na ognjišče božični panj, drevesni štor, kar čok s koreninami vred so položili na ogenj in tako je gorel in tlel, včasih ves teden ali več. Sedeč okrog tega ognja so opazovali, v katero smer se dvigajo iskre in dim, in iz tega prerokovali, kakšno bo naslednje leto. V ogenj so metali tudi hrano in ga polivali z mlekom. Pojmovanje ognja kot religioznega lika.

Božiča niso proslavljali s postavljanjem smrečic, ampak s kurjenjem panja?

Seveda, božično drevesce je pozen pojav, ki je prevzet iz germanskega okolja. Pri nas je bil običaj postavljanja dreves znan samo v obliki mlajev. To je bil star kozmološki običaj, že Valvasor opisuje, kako so romarji iz Cerknice odšli na neko planino, kjer je bila podzemska votlina, v kateri so verjeli, da prebiva zmaj, ki povzroča točo in neurje, povzroča škodo na poljih, in so z duhovnikom na čelu najprej blagoslovili votlino, da bi se zmaj ne prikazoval več, ob jašku pa so postavili mlaj kot simbol svetega drevesa.

Pojem bogastva je povezan z Indijo, recimo v obljubljeni deželi Indiji Koromandiji. Kdaj pride Indija k Slovencem?

Deveta dežela ali čudežne dežele so vedno obstajale na robu sveta ali pa v središču sveta na vrhu nedostopne gore. Na Koroškem obstaja ljudska pesem o svetem Tomažu, ki noče v Indijo, kamor ga je Kristus postavil za apostola. Brani se, da tam ni nobenega kristjana, da tam ni slišati glasu zvona, Kristus pa mu odgovarja, da je Indija čudovita dežela, da so tam tri žetve vsako leto, da ljudje ne poznajo ne starosti ne bolezni. To so začuda informacije, ki se pojavljajo že v antičnih grških poročilih. Mene je šokiralo, kako je mogoče, da je kmečki človek v koroški vasi prepeval tako pesem, ki je mala enciklopedija poročil o Indiji. Domnevam, da je to moral sestaviti načitan človek, morda kakšen menih, ki je bral kakšno srednjeveško enciklopedijo. Ta pesem je ponarodela in še sredi 19. stoletja so ob njej plesali pod koroškimi lipami. To odpira vprašanje obzorja kmečkega življa pri nas, ki resda ni potoval, so ga pa dosegale vesti o Indiji.

Kaj so dajala verovanja ljudem?

Verovanja so združevala ljudi po vaseh, dajala občutek enotnosti vaški skupnosti. Če je padala toča in so verjeli, da jo je povzročilo neko zlo bitje, bodisi zmaj ali čarovnik, je trpela vsa vas in se je morala temu kolektivno upreti. Ponavadi so verjeli, da je neurje povzročil čarovnik iz sosednje vasi. Zato si lahko pojasnimo do nedavnega še tako živo rivalstvo sosednjih vasi, zakaj so se fantje med seboj pretepali. Zaradi občutka ogroženosti od zunaj. Vas je bila izjemno homogena.

Ali niso stara verovanja tako rekoč izginila iz življenja modernih Slovencev?

V kmečkem svetu še najdejo smisel. Kurentovanja so dokaj živa, fantje, ki so maskirani in ki pozvanjajo z zvonci in poskakujejo, pravijo, da se vživijo v ta običaj tako, da postanejo neke druge osebe, nadenejo si zares identiteto Kurenta. V vsakdanjem življenju, še zlasti v mestnem okolju, je ta mitologija potisnjena na obrobje, čeprav se ne zavedamo, da imamo namesto starih mitoloških likov nove idole, bodisi v estradni umetnosti in športu bodisi v politiki. Idol pa pravzaprav pomeni boga ali polboga. Greti Garbo so dobesedno rekli božanska Greta. Če se pogovarjamo o kakšnem filmskem igralcu, o njegovih osebnih zgodbah, ne da bi ga kadar koli osebno videli, vidimo, da mitologija kot vez med ljudmi še vedno živi tudi v meščanskem okolju, človek še danes razmišlja na mitološki način vsaj v opozicijah črno-belo, dobro-slabo, visoko-nizko, kar je enako kot pred tisočletji.