Hurikan Lolita

“Lolita, luč mojega življenja, ogenj mojih ledij. Moj greh, moja duša. Lo-li-ta: konček jezika napravi tri kratke korake po nebu in se ob tretjem zadene ob zobe. Lo. Li. Ta. Bila je Lo, samo Lo, ob jutrih, v samih nogavičkah, komaj poldrug meter velika. Bila je Lola v dolgih hlačah. V šoli je bila Dolly. Na uradnih dokumentih je bila Dolores. V mojem objemu pa je bila vselej: Lolita.” Tako se - v prevodu Janka Modra - začne Lolita, eden izmed najbolj slovitih, najbolj razvpitih in najbolj pregovornih romanov 20. stoletja. Ne brez razloga: Lolita je 20. stoletje zgrabila za jajca - in glava je sledila, tako da zgodbo o Humbertu Humbertu, moškem srednjih let, ki na vse mogoče in nemogoče načine peca 12-letno deklico, poznajo celo tisti, ki rešujejo le križanke. Navsezadnje, izraz Lolita je po zaslugi tega “prekletega” romana prišel v vse slovarje, vse enciklopedije in vse žargone. Lolita je tako neizbežna, kot je bilo neizbežno 20. stoletje. Še več, Lolita je popolna alegorija 20. stoletja in njegovih obsesij - njegove obsedenosti s pomlajevanjem, sindromom Petra Pana, Michaelom Jacksonom, “ponovnim odkrivanjem otroka v sebi”, infantilizacijo vsega, voyeurizmom in imidžem. In po vseh teh letih še vedno izgleda urgentno. In ilegalno. Že ob izidu je izgledala ilegalno, toda z leti je na ilegalnosti le še pridobila - če bi jo danes spremenili v referendumsko vprašanje, bi jo prepovedali. Lolita te dni praznuje petdesetletnico. Ne, ni se postarala - postala je le še bolj nevarna.

Lolito je napisal Vladimir Nabokov (1899-1977), izšla pa je sredi septembra 1955. Ne ravno zlahka. Nabokov, otrok sanktpeterburške aristokracije, ki je po oktobrski revoluciji z družino prebegnil v zahodno Evropo (Britanija, Anglija, Nemčija), leta 1940 pa - pred Hitlerjem - v Ameriko, je roman ponujal štirim ameriškim založbam, ki pa so ga druga za drugo zavrnile, bolj ali manj iz strahu, da bodo tožene zaradi tiskanja obscene literature. V spremnem pismu je zapisal: “Bi hoteli objaviti časovno bombo, ki sem jo pravkar sestavil?” Ker ameriške - in takoj zatem tudi britanske - založbe niso trznile, je njegov evropski agent založnika našel v Franciji: Maurice Girodias, šef pariške založbe Olympia Press, je bil pripravljen na vse. Še posebej na reči a la Lolita, navsezadnje, izdajal je “prekleta” dela Samuela Becketta, Laurencea Durrella, Henryja Millerja in Jeana Geneta. Da v resnici najbolj slovi kot založnik porničev, Nabokov ni vedel, toda hej - preveč vesel je bil, da je končno našel založnika, da bi se poglabljal. Ali pa mu gledal v zobe. Roman je tako izšel (v zbirki “Turističnih vodičev”), toda ni kazal zob. Nobene publicitete, počasna prodaja, slab biznis. Nabokov - diplomant univerze Cambridge, profesor na ameriški univerzi Cornell, po potrebi učitelj tenisa in sestavljalec križank - je pred Lolito sicer objavil kopico romanov, novel in poem, tako v ruščini in nemščini kot angleščini, toda ni bil ime. Daleč od tega. Pri šestinpetdesetih je bil še vedno literarni anonymus. Njegov psevdonim “Vladimir Sirin” se prav tako ni prebil. In ko je že kazalo, da se tudi Lolita ne bo prebila, je tok zgodovine spremenil tedaj zelo vplivni Graham Greene: v londonskem Timesu je namreč Lolito razglasil za enega izmed treh najboljših romanov leta. Kar je Johna Gordona, urednika Sunday Expressa, ki Greena ni prenašal, tako razbesnelo, da je Lolito razglasil za “najbolj umazano knjigo, kar sem jih kdaj bral” in za “čisto pornografijo”. Britanski minister za notranje zadeve je dal vse izvode Lolite takoj zapleniti, obenem pa je pritisnil tudi na francoskega ministra za notranje zadeve, tako da so Lolito v Franciji prepovedali - in v tem agregatnem stanju je ostala dve leti. Škandal je bušnil tudi čez Atlantik - prve izvode Lolite, ki so prispeli v Ameriko, so na licu mesta zaplenili oz. “pridržali”. Ko pa so jih kmalu zatem odplenili, je bil to signal, da je Lolita v Ameriki - sveži po prihodu Elvisa Presleyja, Marilyn Monroe, Marlona Branda, Playboya in seksoloških študij Alfreda Kinseyja - objavljiva. In res, leta 1958 jo je prestižna založba Putnam prelevila v pravo senzacijo. Lolita namreč ni postala le bestseller, ampak superseller: v prvih treh tednih so prodali več kot 100.000 izvodov. In kot pravijo statistike, je to prej uspelo le romanu V vrtincu. Nabokov je tako obogatel, da je pustil profesuro in se odselil v Švico. Med metulje. Lahko bi postal metulj - do sedaj so prodali več kot 50 milijonov Lolite.

Vsi to počnejo!

Lolita je kariero začela kot literarna mojstrovina in greh - kot literarna klasika in škandal. In seveda - ostala je zelo popularna. Kar vas pripelje do vprašanja: odkod ta silna in neodložljiva konzumnost zgodbe o perverznem profesorju, ki zapelje 12-letnico in ubije svojega tekmeca? Za začetek, Lolita je eden izmed najbolj zvitih sodobnih romanov. Ena izmed najboljših in najbolj zvijačnih pasti za bralca - za gledalca v bralcu... ee, za voyeurja v bralcu. Kdo je Humbert Humbert, ki v ječi - tik pred sojenjem - pripoveduje svojo življenjsko zgodbo? To je profesor, ki se je v mladosti, pri dvanajstih, zaljubil v svojo vrstnico Annabello. Stegovala sta se drug proti drugemu, si drgnila ustnice, se dremotno plazila in omamljeno stiskala, pustil ji je celo, da je zgrabila “žezlo njegove strasti”, toda odnosa nista mogla konzumirati - v odločilnem trenutku ju je vedno kdo prekinil (recimo klic njenih staršev), potem pa je Annabella, njegova “otroška nevesta”, na lepem umrla. Krf, tifus. Humbert se prelevi v mizantropa: študira književnost, piše dolgočasne študije (npr. Proustovska tema v Keatsovem pismu Benjaminu Baileyju), intelektualizira, z ameriškimi pisatelji debatira o sovjetskih filmih, uči angleščino, se potika po Parizu, se zadovoljuje s cipicami, obenem pa obiskuje tudi raznorazne ustanove, recimo sirotišnice in šole za mladoletne prestopnice, kjer lahko nekaznovano pase oči “na bledih pubertetnicah” in kjer ugotovi, da obstajajo deklice, ki uročenim moškim, dvakrat ali še večkrat starejšim od njih, “razodenejo svoje pravo bistvo” - jasno, “nimfično, demonično bistvo”. In nimfice, kot imenuje te “drobne izbranke”, te “smrtonosne hudičke”, se od vrstnic ločijo po “tisti pravljično čudni očarljivosti, tisti neujemljivi, spremenljivi, srce parajoči, zahrbtni lepoti” in po “majčkeno mačjem obrisu brade, po vitkosti in svilenosti udov”. Neubranljivo.

“Nimfice oponašajo cipe - medtem ko mi ječimo in umiramo.” In tako kot se nimfica ne zaveda svoje “fantastične moči”, se Humbert zaveda ilegalnosti svojega početja - svojega pogleda, svoje želje. Humbert ne pojasni le, kako prepoznaš nimfico, ampak tudi kako se ji približaš, kako se zadržuješ in zavaruješ, kako kamufliraš “drget v grehotni nasladi”, “prebliske prešinjene blaznosti” in “peklenski žar koncentrirane sle”, kako prikriješ krče v hrbtenici in trebuhu, kako svojemu nastopu nadeneš videz ravnodušnosti in kako samega sebe prepričaš, “da ni v tem pravzaprav nič slabega”, navsezadnje, Dante se je v svojo Beatriče zaljubil, ko je dopolnila šele 9 let, Petrarka v svojo Lavro, ko jih je dopolnila šele 12, Edgar Allan Poe pa v svojo Virginijo, ko jih je dopolnila šele 14. Zgodovina mu daje licenco, zato ne pušča nobenega dvoma, da so že njegovi dnevi boljši od naših noči, kaj šele njegove noči: “Najmotnejše od mojih sanj, ki so peljale v polucijo, so bile tisočkrat lepše od prešuštev, ki bi si jih mogel zamisliti najbolj možat genij ali najbolj nadarjen impotent”. Ko gleda, kako si nimfice “pritegujejo jermenčke na kotalkah”, kako jim pod pazduho cveti “pomarančasti puhec” in kako se slačijo“pred ustrežljivim ogledalom”, mora “na ves dir steči k potešitvi svoje osamljenosti” in dahniti: “Naj se na vekomaj igrajo okoli mene in naj nikoli ne dorastejo.”

In ko po preselitvi v Ameriko - v malo novoangleško mesto Ramsdale - zagleda Lolito, se mu zazdi, da gleda reinkarnacijo Annabelle: “isto dete... iste drobne ramice medenega nadiha... isti svilnati, gibčni, goli hrbet... ista rjavkasto rdeča kučmica las... napol razvite prsi, ki sem jih tako ljubkoval tisti nesmrtni dan... opečnato materino znamenje na njenem boku... kakor klavirske tipke zdrsljiva koža... prelepi, uleknjeni trebuh, kjer so se mimogrede ustavile moje ustnice, namenjene proti jugu... deška stegna, na katerih sem poljubljal zobčasti odtis od paska kratkih hlačk”. Z eno besedo: “Nenavadno težko podam s potrebno močjo tisti izbruh, tisti drget, tisti sunek strastnega prepoznanja.” Lolita je kot Annabella, le da je boljša - Lolita, “mešanica mehke, sanjave otroškosti in nenavadne vulgarnosti”, zasenči svoj mrtvi prototip. Točno, Humbert ni le brezkompromisni fantazist, patološki narcis, sadist, nimfolept in pedofil, ampak tudi nekrofil, ki potem z vnemo, slastjo in navdušenjem omamljenega, vročičnega, trepetajočega, maničnega, polmračnega, fetišističnega, čipkastega zbiralca metuljev popisuje vse najneznatnejše detajle svojega fantazmagoričnega sanjarjenja in svojega visenja nad robom brezna - “sijoča proga kocinic po roki pod komolcem... breskov puhec vzdolž uleknjene hrbtenice... izboklini črno oblečenih drobnih hlebčkov... zunanja plat deških stegen... rahlo osenčena podpazduha... praskanje po hrbtu... božanje njenih igračk... sesljanje svinčnika... pas zlataste kože med belo majico in belimi hlačkami... toplota njenih bližnjih kodrov... priprte ustnice... sedenje na kolenih - trinajst centimetrov od mojega nabrušenega dleta.” Vsak Lolitin gib, vsak svoj gib, vsako svoje plazenje proti njej in vsak dotik raztegne v dolg slow-motion. Svoji groteskni pantomimi najde milijon metafor, svojemu drgetu tisoč imen, svoji zadregi tisoč oklepajev, svoji iznajdljivosti sto variacij “malega zadoščenja”. Če ne gre drugače, se vrže “na kup njenega nošenega perila”.

342 motelov

Še več, da bi ji bil čim bliže, se celo poroči z njeno materjo, Charlotte Haze, “slabim odcedkom Marlene Dietrichove”, ki pa jo redno vara “z eno od Lolitinih belih nogavičk”. Ko občuje z mamo, misli na njeno hčer - Charlotte je pač največji biološki približek Lolite. Ergo: Humbert ni le brezkompromisni fantazist, pedofil in nekrofil, ampak tudi incestuoznež: “Navadil sem se, da sem Lolito imel za svojega otroka, in sicer s sladkim občutkom krvoskrunstva.” A to še ni vse: Humbert je tudi mizogin: prepričati nas skuša, da je za vse kriva Lolita, da je sam nedolžen - da je torej Lolita ta, ki zapeljuje njega, ne pa obratno. Kar vas spet pripelje do vprašanja: zakaj ta pedofil-nekrofil-incestuoznež-mizogin potem tako vleče? Zakaj se mu bralec ne more upreti? In tu je trik: bralec ima stalno občutek, da ga Humbert le nateguje, da se to, o čemer pripoveduje, v resnici sploh ni zgodilo, da je torej vse le produkt njegove fantazije. Le zakaj ne? Prvič, Humbert sam pove, da je bil večkrat zdravljen - v sanatorijih, pri psihiatrih in psihoanalitikih, v “zdraviliščih za psihopate”. Drugič, zdi se, da je vse like, njihova imena in zgodbo zmontiral iz priročnika “Kdo je kdo”, ki ga bere - hja, podobno kot Verbal Kint v filmu Osumljenih pet svojo zgodbo, vključno s karizmatičnim zločincem Keyserjem Sozejem, zmontira s policijskega stenčasa, ki ga gleda. In tretjič, vsi okrog Humberta umrejo - mati, oče, Annabella, njegov tekmec Clare Quilty, njegova prva žena, Charlotte, njena prijateljica, mladenič, ki peca Lolito, Lolita, njena hči. Z eno besedo: nič ne obstaja - razen Humberta. Ni čudno, da dahne: “O Lolita moja, zdaj se samo z besedami še lahko igram.” Vse je le igra - le igranje z besedami. Nabokov pusti “sidra”, ki bralca odvežejo krivde: ko to bereš, nisi v prestopku. In tu je past. Bralec si namreč reče: okej, nič od tega ni res... toda potem kljub temu bere naprej. Še več, potem bere s še večjim užitkom - zdaj se lahko mirno vživi. Brez greha. Nabokov - literarni iluzionist - bralca prelevi v voyeurja. Iz strani v stran je potem le še huje, bolj mučno in bolj perverzno (z Lolito zamenjata 342 motelov!), toda bralec pusti, da ga pedofil-nekrofil-incestuoznež-mizogin vodi, zapeljuje in spravlja v zadrego.

Tako kot Humbert uživa v svojem zapeljevanju, bralec uživa v njegovem ubesedovanju svojega zapeljevanja - in svoje monumentalne perverznosti, ki niti za trenutek ne ostane brez navdiha. In tako kot Humbert, igrača svojega jezika, ne more nehati zlorabljati 12-letnice, bralec ne more nehati brati. Le malo manjka, pa bi Humbert rekel: to počnem le zato, ker to hoče bralec! Bralec se pač tako vživi, kot da hoče tudi sam postati lik. Nabokov ga z bujno retoriko prisili, da Lolito bere kot pornografijo. Past se zategne: Nabokov v Loliti ne počne nič drugega kot to, da testira prag naše strpnosti, našo vodljivost, meje naše fasciniranosti nad “nenavadnostjo” in “drugačnostjo”, naš tabloidni refleks, našo hipnotiziranost s spektaklom, nekritičnost našega vživljanja, našo odvisnost od filmskega fetišizma, naš voyeurizem. Zato niti ne preseneča, da si Humbert Lolito predstavlja kot sliko, ki miglja na platnu, sebe pa kot grbavca, ki onanira v polmraku. Kar je po svoje logično: filmski liki se nikoli ne postarajo - film lahko zavrtiš tisočkrat, pa so vedno isti. In Humbert se najbolj boji prav tega, da bo začela Lolita odraščati. Da se bo postarala. In postala podobna drugim ženskam.

Lolita je v vseh teh letih postala vse: film... gledališka predstava... opera... popevka... igrača... vir neskončnih predelav in subverzij, tudi tiste, ki zgodbo pove skozi Lolitine, ne pa Humbertove oči (Pia Pera, Lolitin dnevnik, 1995)... razlog za izbruhe moralne policije, ogorčenje desnice in histerijo varuhov “nedolžnosti”... pripomoček, s katerim so - kot pravi Azar Nafisi, avtorica knjige Branje Lolite v Teheranu (2003) - iranskim ženskam dvigovali samozavest... in kakopak večni navdih za iskanje “originalov”, ki da so navdihnili Nabokova (spolno nadlegovanje, katerega žrtev je bil kot otrok, spomini nekega ukrajinskega pedofila, novela Lolita, ki jo je leta 1916 objavil Heinz von Lichberg). Postala ni le otroška literatura, kar je hecno - to namreč z leti postanejo vsi romani za odrasle. Lolita zdaj, v času, ko je pedofilija dobila status “zločina proti človeštvu”, izgleda še bolj ilegalno kot pred petdesetimi leti. Ko je Adrian Lyne leta 1996 najavil, da jo bo ekraniziral, so vsi ponoreli. Ko jo je snemal, so producenti angažirali kopico advokatov, ki so sproti preverjali, če je to, kar se snema, v skladu s protipedofilsko zakonodajo. In ko jo je posnel, je v Ameriki - pa tudi drugod - ni hotel nihče distribuirati. Še malo, pa bomo smeli Lolito brati le ob prisotnosti advokatov, terapevtov in cenzorjev. Vraga - še malo, pa jo bodo prepovedali.