5. 10. 2005 | Mladina 40 | Kultura
Hurikan Lolita
Škandalozna klasika Vladimirja Nabokova izgleda danes še bolj ilegalno kot pred petdesetimi leti
Vladimir Nabokov, avtor Lolite
“Lolita, luč mojega življenja, ogenj mojih ledij. Moj greh, moja duša. Lo-li-ta: konček jezika napravi tri kratke korake po nebu in se ob tretjem zadene ob zobe. Lo. Li. Ta. Bila je Lo, samo Lo, ob jutrih, v samih nogavičkah, komaj poldrug meter velika. Bila je Lola v dolgih hlačah. V šoli je bila Dolly. Na uradnih dokumentih je bila Dolores. V mojem objemu pa je bila vselej: Lolita.” Tako se - v prevodu Janka Modra - začne Lolita, eden izmed najbolj slovitih, najbolj razvpitih in najbolj pregovornih romanov 20. stoletja. Ne brez razloga: Lolita je 20. stoletje zgrabila za jajca - in glava je sledila, tako da zgodbo o Humbertu Humbertu, moškem srednjih let, ki na vse mogoče in nemogoče načine peca 12-letno deklico, poznajo celo tisti, ki rešujejo le križanke. Navsezadnje, izraz Lolita je po zaslugi tega “prekletega” romana prišel v vse slovarje, vse enciklopedije in vse žargone. Lolita je tako neizbežna, kot je bilo neizbežno 20. stoletje. Še več, Lolita je popolna alegorija 20. stoletja in njegovih obsesij - njegove obsedenosti s pomlajevanjem, sindromom Petra Pana, Michaelom Jacksonom, “ponovnim odkrivanjem otroka v sebi”, infantilizacijo vsega, voyeurizmom in imidžem. In po vseh teh letih še vedno izgleda urgentno. In ilegalno. Že ob izidu je izgledala ilegalno, toda z leti je na ilegalnosti le še pridobila - če bi jo danes spremenili v referendumsko vprašanje, bi jo prepovedali. Lolita te dni praznuje petdesetletnico. Ne, ni se postarala - postala je le še bolj nevarna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
