Vanja Pirc

5. 10. 2005  |  Mladina 40  |  Kultura

Boj za Kinoteko

Oblast in Kinoteka: potrdili Staša Ravterja, odstavili Majdo Širco, dvorana pa še kar zaprta

Žalostna dvorana Kinoteke

Žalostna dvorana Kinoteke
© Tomaž Perme

V sredo se je končala še druga vroča zgodba, v kateri je kot eden od glavnih akterjev nastopal minister za kulturo Vasko Simoniti. Potem ko je v nedeljo preživel RTV-referendum, je Simoniti v sredo končal še afero, ki se je spletla okrog izbora novega direktorja Slovenske kinoteke. Minister je, ne da bi upošteval mnenje zaposlenih v kinoteki, za novega direktorja kinoteke izbral Staša Ravterja. Ta po ministrovem mnenju "izpolnjuje vse predpisane pogoje, ima široko znanje in poznavanje področja dela ter jasne, argumentirane in realne cilje za Slovensko kinoteko".

Za kaj pravzaprav gre? Vse se je začelo aprila letos, ko je po hudi bolezni umrl pobudnik in prvi direktor Slovenske kinoteke Silvan Furlan. Ministrstvo za kulturo je julija objavilo javni razpis za njegovega naslednika. Prijavilo se je deset kandidatov in strokovna komisija je največje število točk dodelila dvema kandidatoma. Prvi je bil Staš Ravter, dramaturg z magisterijem iz ekonomije, nekdanji tehnični direktor v SNG Maribor, ki je pozneje delal v Studiu Marketing in Sociusu, zdaj pa je samostojni podjetnik, a ima malo izkušenj pri filmu. Tudi marsikdo na filmski sceni ga ne pozna ali ga pozna slabo. Drugi kandidat pa je bil Stojan Pelko, ki je v filmskih vodah veliko bolj znan kot filmski publicist in nekdanji urednik filmske revije Ekran, iz filma pa je tudi magistriral in bo kmalu tudi doktoriral. Strokovna komisija je Ravterju in Pelku podelila enako število točk. Nato so na ministrstvu za favorita izbrali Ravterja. Ker je bil boljši pri poslovodnih sposobnostih. In ker naj bi kinoteka potrebovala menedžerja. In ne filmskega strokovnjaka.

S čim sta kandidata pravzaprav prepričala strokovno komisijo, ki je kljub poslanstvu kinoteke ni vodil šef direktorata za kulturno dediščino, ampak presenetljivo, v. d. direktorja direktorata za medije Igor Prodnik? Oba, Ravter in Pelko, sta v devetih ocenjevalnih kategorijah zbrala po osem ocen odlično in po eno oceno uspešno. Pelku je dala strokovna komisija nekoliko nižjo oceno pri "sposobnostih za strateško načrtovanje, organiziranje in oblikovanje sistemskih rešitev". Ravterju pa so oceno uspešno podelili pri "strokovni uveljavljenosti na področju - pretekli dosežki, priporočila". Iz obrazložitev njunih ocen je kljub vsemu razvidno, da je bila strokovna komisija očitno bolj naklonjena Ravterju. Pelka je namreč na koncu ocenila "kot odličnega kandidata za mesto direktorja Slovenske kinoteke". Ravterja pa "kot kandidata, ki pozna strokovno področje delovanja Slovenske kinoteke z odličnimi izkušnjami in referencami". Kljub temu da je za pretekle dosežke dobil oceno uspešno. Kdo ve, morda pa je ocenjevalce prepričalo njegovo dokazilo o končanem začetnem tečaju nemškega jezika, ki ga je opravil leta 1968, ko je imel šest let. Kakorkoli že, ministrov favorit je tako postal Ravter.

Njegovemu imenovanju pa so se, potem ko so prebrali njegov predlog petletnega programskega načrta, že pred mesecem dni odločno uprli v kinoteki. Proti Ravterju se je izrekel Svet Slovenske kinoteke ter zaposleni in zunanji sodelavci te inštitucije. Njihovo mnenje sicer ni zavezujoče. In ministrstvo ga ni upoštevalo. Ne samo to, vsi protesti, ki smo jim bili priča v zadnjih treh tednih, so bili pravzaprav izguba časa in energije. Ministrova odločba, ki je v javnost prišla 28. septembra, je bila namreč napisana že 8. septembra. Zakaj je ministrstvo odločbo skrivalo do zdaj, ni jasno. Morda so čakali, da mine RTV-referendum, pri katerem se je moral minister "izkazati". Ali pa, da se kinotečna afera nekoliko poleže.

Zakaj je ministrstvo vztrajalo pri svojem? Morda tudi zato, ker jim glede na dosedanja kadrovanja vladi naklonjenih uradnikov Stojan Pelko, ki je v preteklosti pripravljal oglase za LDS, ni šel v koncept. Da je šlo pri izbiri novega direktorja kinoteke tudi za politično odločanje, je potrdil sam šef strokovne komisije Igor Prodnik, s tem, ko je Ravterjevim kritikom v Delu očital, da so pod "močnim vplivom ene izmed političnih opcij". V kinoteki namigovanja o političnih motivih odločno zavračajo in vztrajajo, da je bila njihova kritika izključno strokovna.

Prodnikovi očitki so gotovo najbolj leteli na predsednico Sveta Slovenske kinoteke, poslanko LDS Majdo Širca. Oziroma zdaj že nekdanjo predsednico, saj jo je vlada prejšnji četrtek razrešila s položaja, ker naj bi obstajal sum korupcije, ker je arhitekturni biro, katerega solastnik je njen mož, z naročilom manjše vrednosti sodeloval s kinoteko. Širca, ki je za zdaj prebrala le odločitev, objavljeno na spletnih straneh vlade, trdi, da je delovala dobro in v skladu s pravili: "Vlada bi me lahko razrešila le iz krivdnih razlogov (slabo delo, nespoštovanje predpisov, odsotnost na sejah), toda teh ni. Razrešila me je na osnovi domnev, sumov, podtikanj, konstruktov in predpostavk. Gre za eklatantno politično razrešitev, povezano z mojim predreferendumskim angažmajem in tudi s stališčem Sveta Slovenske kinoteke, ki je dalo negativno mnenje o ministrovem kandidatu za novega direktorja javnega zavoda. Vlada bi me lahko razrešila zgolj na podlagi zakonskih določil. Ker teh nisem kršila (za kar imam dokaze), se je ministrstvo za kulturo zateklo k obtožbam in k diskvalifikaciji mojega imena oziroma imena mojega moža. To me tudi ne preseneča, saj mi je minister nedavno osebno potrdil, da pri tem ne bo izbiral sredstev."

In kaj pravi po vsem tem novi direktor Slovenske kinoteke Staš Ravter? Gospa, ki se je oglasila na njegov telefon, nam je povedala, da pred ponedeljkom, ko nastopi službo v kinoteki, ne bo dajal izjav. Tudi poraženec, Stojan Pelko, odločitve ministra ni želel komentirati. Na voljo ima 15 dni, da se pritoži.

Razpadajoča dvorana

Zaradi burne razprave o imenovanju novega direktorja Slovenske kinoteke smo lahko slišali veliko tudi o sami kinoteki. Slišali smo lahko denimo, da bi Ravter kot menedžer v kinoteko morda lahko prinesel novega duha, Pelko pa bi pomenil nadaljevanje sedanje tradicije, del katere naj bi bila majhna, elitistična skupina ljudi, ki naj bi odklanjala nekatere režiserje in se odločala za obrobne oz. obskurne filme ... Samo Rugelj Slovenski kinoteki očita druge stvari: "zaradi slabega vzdrževanja" dotrajano dvorano, "praktično povsem zamrlo" založniško dejavnost, zaton filmske revije Ekran ter Kinodvor in art kinomrežo, ki pritegujeta bistveno manj gledalcev, kot je bilo načrtovano. Glede mreže art kinov veliko pove že podatek, da so naš prvi tovrstni kino v Celju po letu dni obratovanja zaprli. Kinodvor, ki deluje po okriljem Slovenske kinoteke in je zamišljen kot centrala slovenskih art kinov, je lani privabil 43.397 gledalcev, letos pa 24.898, s tem da je v zadnjem letu, odkar je zaprta kinotečna dvorana, prevzel tudi njeno publiko. Kinodvor je sicer štartal z velikim optimizmom, pri zagonu so mu pomagali tudi znani Slovenci in podjetja, ki so kupili stole v dvorani, zaradi česar se zdaj njihova imena bohotijo na posebnih tablicah. "Slovenska kinoteka je s svojo neučinkovitostjo v zadnjem času pokazala, da niti približno ni upravičila vsega davkoplačevalskega denarja, ki ga redno prejema in ga še prejema, saj niti približno ne deluje v javnem interesu," meni Rugelj. Dodaja, da bi morali v prihodnje razčistiti tudi z vprašanjem, katera bo osrednja slovenska filmska institucija, ali kinoteka ali filmski sklad, in tisto, ki bo prevzela to nalogo, ustrezno razširiti.

Kakšna je sploh zgodba kinoteke? Je muzejski zavod, ki je zadolžen za področje kinematografije. Njegovi začetki segajo v julij 1963, ko je bila na Miklošičevi v Ljubljani odprta dvorana Jugoslovanske kinoteke, za katero je skrbelo Društvo slovenskih filmskih delavcev, v njej pa so predvajali filme iz beograjske centrale, ene najobsežnejših kinotek na svetu. Dvorana je rekordni obisk doživela leta 1965, ko si je filme ogledalo 118.098 gledalcev. Filmov, ki jih je predvajala, pač ni bilo mogoče videti nikjer drugje. In prav v tem je poanta kinoteke. Na dober obisk je takrat gotovo vplivalo tudi dejstvo, da so v tistih časih filmi v rednih kinih drastično zamujali, na televiziji jih je bilo zelo malo, interneta pa seveda ni bilo. Pozneje je nastal še Filmski muzej, ki se je lotil zbiranja in urejanja filmskih muzealij in dokumentiranja slovenske filmske proizvodnje. Dvorano so leta 1981 prevzeli Ljubljanski kinematografi, filmske kopije pa so še naprej dobivali iz Beograda. Kinoteka je bila še vedno velik hit. Sredi 80. je privabljala okrog 80.000 gledalcev na leto. Potem je začel obisk upadati. Jugoslavija je razpadla. Praktično vse filmske kopije, tudi filmi s slovenskimi podnapisi, so ostale v Beogradu. In ko filmov ni bilo več, je skoraj zmanjkalo tudi gledalcev. Leta 1991 si je filme ogledalo le 11.770 gledalcev. Res je sicer tudi, da je na ogled bistveno manj filmov. Nato so se stvari počasi začele premikati. Leta 1993 je prešla dvorana pod skrbništvo Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. Ko se je ta ločil na gledališki in filmski del, je začela nastajati Slovenska kinoteka. Formalno je bila ustanovljena leta 1996 in od takrat med njene naloge tudi uradno sodijo zbiranje in predstavljanje zbirke svetovnih filmov, vzdrževanje filmskih muzealij, raziskovanje, založništvo ...

Kinoteka je sredi 90., predvsem kar se tiče prostorskih, kadrovskih in tehničnih vprašanj, ki so zadevala zbirko, štartala praktično z ničle. Zbirka je štela nekaj več kot 1000 filmskih kopij ... "Danes imamo okoli 6000 filmskih kopij, od teh je 3754 takšnih, o katerih so zbrani vsi potrebni podatki, ostale pa so v postopku pregledovanja in zbiranja podatkov. Ločeno od tega hranimo tudi 1700 distribucijskih kopij Filmskega sklada, gre za kopije slovenskih filmov," pravi Ivan Nedoh, ki v kinoteki vodi arhivski oddelek. Filme so dobili na različne načine. Nekatere so kupili s pomočjo sponzorjev, devet so jih dobili prek izmenjav, 16 kot darilo, 1500 od TV Slovenija, 700 pa so jih odkupili od distributerjev za simbolično ceno (do 150 evrov). "Celotni stroški nakupa kopije filma sicer v najbolj enostavni situaciji, ko dobimo zastonj kopijo, ko je prevoz poceni, ko ni kakšne posebne promocije, upoštevati pa je treba stroške prevajanja in podnaslavljanja, znašajo milijon tolarjev. Edinstvena črno-bela kopija bi medtem stala med 5000 in 10.000 evri. Nostalgijo smo denimo kupili za 5000 evrov." Sredstva za nakup filmov sicer dobivajo iz fundacij EU (Media, Eurimage), prek razpisov kulturnega ministrstva, delno tudi prek Mestne občine Ljubljana.

Kinoteka sicer hrani tri izdelke svetovnega pomena. Edino originalno kopijo prvega ohranjenega celovečernega Lubitschevega filma Ko sem bil mrtev (1916), kopijo s prvim ohranjenim Hoferjevim filmom Prvi sledovi starosti (1913) in edino obstoječo originalno kolorirano kopijo kratkega filma Žongler (1909). Še vedno pa jim ni uspelo priti do filmskih kopij iz Beograda. Zakaj ni Slovenija kopij iz arhiva vzela že pred razpadom Jugoslavije? "To je kompleksna stvar sukcesije, ki še traja, Slovenska kinoteka pa je bila ustanovljena leta 1996, torej po razpadu Jugoslavije. V času razpada Jugoslavije sta obstajali kinoteki le na Hrvaškem in Makedoniji. Edina kopija, ki jo je Slovenska kinoteka iz Beograjske kinoteke pridobila, je bil nakup filma Obešenjakova Tončka z Ito Rino v glavni vlogi. Kopija ni v najboljšem stanju, zato je vprašanje, v kakšnem stanju so ostali filmi v Beogradu," pravi Nedoh.

Kljub le desetletni tradiciji je kinoteka poleti gostila 61. kongres mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek (FIAF), katerega članica je kinoteka od leta 1999. Na to so zelo ponosni. Po drugi strani je število gledalcev v njihovi kinotečni dvorani v zadnjih letih upadalo. "Do upada gledalcev je prišlo tudi zaradi katastrofalnega stanja dvorane," je prepričan vodja razvojno tehničnega oddelka Marjan Rozman. Zaradi polomljenih stolov, strehe, s katere je ob dežju zalivalo sedeže, plesni, pravih gob, ki so rasle po zidovih, gnojnice v moškem stranišču ... Razpadajočo dvorano so morali 12. junija lani zapreti. Kako je sploh prišlo do takšne situacije? Kulturno ministrstvo v dvorano ni želelo vlagati, ker ni bilo njen lastnik. Lastnik celotne stavbe je bila Mestna občina Ljubljana, upravljalo pa jo je Izobraževalno središče Miklošič. Po zaprtju dvorane sta se država in občina le dogovorili, da lastništvo stavbe prevzame država. Šele julija letos je stavba na Miklošičevi končno postala last države. Prenova dvorane in drugih prostorov na Miklošičevi je zdaj v polnem teku. Pisarniški del naj bi bil dokončan že v naslednjih dneh, dvorana pa menda še letos, čaka pa jo še tehnična nadgradnja. Kdaj bodo torej v dvorani spet zarolali kakšen film? To naj bi bilo menda odvisno tudi od novega direktorja.

Zidovi jočejo

Zidovi jočejo
© Tomaž Perme

Stojan Pelko, zavrnjeni kandidat

Stojan Pelko, zavrnjeni kandidat
© Denis Sarkić