"Nisem del tega kroga"

Kaj se dogaja tukaj pri vas, v newyorški "vzhodni vasi"? Saj je vse ena sama razdrobljenost. Ni povezane scene.

Tako je. Si srečal Marca Capellija? Pred prihodom v New York je iz Italije na nas tule gledal z velikimi pričakovanji. Mislil je, da je vse ena velika scena ...

... povezana, prijateljska, bratska?

Prijateljska je. Glasbeniki smo takšni, naklonjeni drug drugemu. Ampak ko gre za sceno, je fragmentirana. Na njej pes žre psa, največje kose dobi nekaj posameznikov.

Kaj se je pravzaprav spremenilo v zadnjih dvajsetih letih?

Pred dvajsetimi leti smo bili osrednji del glasbene scene, mladi in ljudje naših let so sestavljali sceno. Ustvarjali smo godbo tistega časa, divjo, industrijsko, hrupno, nabito z raznorodnimi vplivi. Mladi tega danes ne poslušajo več. New York ni več isto mesto. Postal je mesto za bogate. Mladi prišleki so premožni, dobro podprti s štipendijami ali pa imajo službe v modnem poslu, na TV, v oglaševanju. Tu je bila včasih revna, umetniška soseska. Večina umetnikov se je izselila. Le redki smo še ostali, ker imamo to srečo, da stanujemo v tej hiši, jaz, Zorn, Anthony Coleman, Charles Gayle. Če si mlad, v East Village ne boš prišel, ker je predrag. Nizke najemnine za stanovanja so pogoj za vitalno umetniško srenjo.

Jih v tej stanovanjski stavbi imate?

Ja, saj jo imamo kooperativno v lasti. Je plod zelo posebnih zgodovinskih in političnih razmer, o kakršnih danes v New Yorku ne moreš več sanjati. "Co-op" danes pomeni velike denarje za majhno sobico. Prišla je drugačna realnost, ki nima nobene zveze več s kulturno dejavnostjo. Pravzaprav v tem mestu ni več pravih kulturnih povezav. Celo pri manjših scenah, kakršna se zbira okrog kluba Tonic, je tako. Najemniki in osebje v klubu so sicer prijetni, žal pa imajo čudne poglede na posel in na to, kdo jih podpira. Ne povezujejo se več s kulturnim gibanjem ali s tem, kar je od njega ostalo. S koncertnim prizoriščem The Stone je podobno. Vesel sem, da deluje. Toda to je Zornova scena. Nadzira in sproti določa, kdo bo tam nastopal, kar velja tudi za gostujoče kuratorje. Glede na program ne verjamem, da gre tam za avtonomno kuratorsko izbiro. Daj no, to je Johnova selekcija. To ne pomeni, da klub ni pomemben del scene. Že s tem, da sploh obratuje, je. Resnično vprašanje je, ali gre za "pravo sceno", če ne celo edino sceno. Njegova je izključujoča. Logika gre celo v skrajnost, da če nisi njen del, nisi del "nove muzike" in nisi pravi glasbenik, če tam ne nastopaš. Tu vladajo iluzije. Pravi, ultimativni pogled na stanje stvari je, da smo del širšega omrežja, ljudi in koncertnih prizorišč, ki so bila včasih sinonim za kulturno gibanje, kakor klub Mudd. Ko sem kot mulec prišel v New York, je bil to prostor, kjer so se križali novi rock, punk, eksperimentalna glasba.

Še relikt tistih časov, CBGB, zapirajo.

Ta že zdavnaj ne pomeni več tega, kar je pomenil. Danes je zgodovinska, turistična, izletniška točka. Ne zapira se zaradi rovarjenja punksov, ampak zato, ker je dolžan ogromno denarja in ker ima slab program. Niso plačevali visoke najemnine.

Ste tudi vi dobrodelno igrali za Tonic?

Ne samo za Tonic, še za druge klube, tudi za CBGB.

Drži, da ustvarjalci s svojo dobrodelnostjo držite klube nad vodo?

To ni nujno slabo. Slabo je, ko te isti klub, za katerega si igral, pusti na cedilu. V Tonic sem dva meseca prej klical zaradi koncerta, ko je v mesto prihajal sijajen glasbeniški kolega iz Nemčije. So rekli, ja, seveda, te pokličemo nazaj. Potem pa, tišina. Še na elektronsko pošto niso odgovorili. Poklicali so teden dni po tem, ko se je kolega vrnil v Evropo. Zatem pa moledujejo, ali bi igral dobrodelno, ker so v škripcih. Privolil sem. Ne rečem, so čisto v redu modeli, toda s svojo klubsko politiko so ubili sceno. Počasi se odmikam od kluba. Polovice bendov, ki tam nastopajo, sploh ne poznam, pa nisem ravno glasbeni brezveznik in analfabet. Ne spoštujejo glasbenikov, ki so iz kluba ustvarili dinamično in odmevno prizorišče. Eno figo jim je mar.

Kje pa potem kot Newyorčan, uveljavljen in znan v glasbenih krogih, igrate?

Včasih v Zebulonu v Brooklynu, ker ga vodijo prijatelji. Dopade se mi prostor. Če me povabijo, mi niti ni za plačilo za špil. New York je zame postal nekakšen laboratorij. Redko nastopam, če pa že, so to dobro organizirani, predstavljeni in naštudirani nastopi dvakrat, trikrat na leto. V glavnem igram po Evropi in na Japonskem. Imam srečo, ker rad igram in dobivam špile.

Kako pa stojite s svojim bluesovskim bendom Terraplane?

V Evropi na koncerte pride na stotine ljudi, tako kot v Ljubljani pred meseci, v New Yorku pa ne morem dobiti špila. Za bluesovske klube je Terraplane preveč čudaški, za Tonic pa ... kaj vem.

Čudni okusi.

Ja, navadno smo odvisni od posameznikov, predvsem od koncertnih posrednikov. Nova glasba je vse bolj marginalizirana.

Se tudi sami napol hote umikate v varne manjše place?

Položaj danes je podoben tistemu, preden je Michael Dorf odprl Knitting Factory ob koncu osemdesetih let. Takrat so se koncertna prizorišča čez noč zapirala. V East Villageu je prej mrgolelo klubov in špelunk za dvesto ljudi. Potem je šla večina na kant. Z ustanovitvijo Knitting Factory se je marsikaj odprlo. Predvsem je bilo očitno, da je bilo poslušalstvo lačno glasbe. Danes je večinoma nevedno. "Ve", če ga napoti tisk. Mediji in posel so povsod prepleteni. Komercialni obeti določajo, kaj bo kulturno gibanje.

Pa ste bili takrat redno plačani za koncerte?

Ponavadi ja, ponekod so celo mastno plačevali. V polnem klubu ABC sem za špil dobil tisoč dolarjev. Vendar je ni znanosti, ki bi vedela, koliko ljudi se bo prikazalo na koncertu.

Newyorški domicil je za glasbenika pred dvajsetimi leti pomenil prednost v primerjavi z glasbeniki iz Evrope, Afrike in Japonske. Ali to še drži?

Vse manj. Evropska unija upravičeno poudarja pomen evropskih glasbenikov. Sam sem vedno rad sodeloval z njimi. Večkrat sem bival v Evropi kot rezidenčni ustvarjalec. To mi je všeč, saj sesuva podobo ameriških imperialističnih glasbenikov na turnejah. Vsak glasbenik s sabo nosi svoj poseben zvok. In menim, da še velja, da Newyorčana po pravilu prepoznaš po načinu zvenenja.

Toda koliko časa še? Zastonj igrate na dobrodelnih nabirkah za klube, da imate kje igrati. Mar s tem niste prispevali sredstev za obratovanje kluba? Lahko bi nadzorovali, kako so ta sredstva porabljena, ali pa pridobili večji vpliv na programske vsebine klubov.

Tako razmišlja Marc Ribot.

Strinjam se z njim.

Tudi jaz. Vendar reči nikdar niso črno-bele. Kaj je problem življenja v tej kapitalistični družbi in razmer, v katerih se razvijajo glasba in druge umetnosti? Umetnost, ki proizvaja otipljive, vidne predmete, je lažje prodajati in je zato vredna več. Glasba je vredna manj zaradi številnih razlogov. Predvsem je bolj abstraktna, toliko bolj, če je improvizirana, nova muzika in je vmes med zakoličenimi žanri. Težje jo je opredeliti in težje prodati. Zato izgublja vrednost. Ne pretiravam, če pravim, da je vsaj v New Yorku to udarilo na dan z vzponom didžejev in ambientalne glasbe, kjer ni več osredotočenega poslušanja. Poslušalske navade so se spremenile, predvsem pa ni več predanosti. Manj cenijo tisto, kar sili h kontemplaciji. Pod vplivom kemije se odmikajo od dejavnega poslušanja. Tudi zato je nova muzika potisnjena na obrobje. To je pripeljalo do položaja, ko je glasbenik hvaležen za vsak špil, ki ga dobi. To sovražim. Po drugi strani Tonic in Stone nista skupnostna prostora. Tonic je zasebno podjetje, Stone je, tako kot založba Tzadik, Zornov zasebni posel. Obstaja zaradi izdaj in promocije njegove glasbe. To je čisto v redu, saj za založbo pod ugodnimi pogoji od časa do časa posnamemo dobro producirano ploščo. Toda te plošče niso ne distribuirane ne promovirane. Konec koncev z Johnom tekmuješ in to je realnost. Še vedno ti sicer ostane dobra plošča, ki pa ni uporabna. John zate ne dela, kakor delajo manjše založbe, ki sicer manj plačajo, a se postavijo zate. Zato so dragocenejše. Tudi omenjena klubska prostora sta zasebna organizma. Ustvarjalec, ki se zaplete z njima, se mora sam dokopati do spoznanja, kje igra in zakaj tam igra. Zato po mojem od Tonica ne moremo pričakovati, da bi nas kot glasbenike kaj prida upošteval. Raje bodo najeli druge glasbenike; to že delajo in je navsezadnje njihova pravica. Vem, da etično ne štima. Tega ne maram. Zato sem tam pravzaprav nehal nastopati.

Kje ste sredi te zmešnjave? Kakšen je vaš finančni položaj?

Zaradi trdega dela še kar gre ..., ker sem deloholik.

Saj ste vsi ...

Moraš biti, drugače je konec. Po svoje sem zaskrbljen, ker je produktivna scena marginalizirana. Vendar sem prilagodljiv in ne morem vztrajati pri eni sami zvrsti perfektne muzike. Od nekdaj sem muziciral v različne smeri. Sem bolj skladatelj v starem, Mozartovem smislu, ne bluesovski glasbenik ne improvizator. Konec koncev improvizacija ni slog, je tehnika. Težnja je, da glasbenika omejijo na posamezno zvrst. V starih časih so bili skladatelji najeti, da opravijo svoje delo. In to počnem.