Meni se to ne more zgoditi!

Ko se človek navleče na heroin, ve, kaj ga čaka: dno. Ostal bo brez vsega, izgubil prijatelje, zatajil mater, lagal, kradel - saj veste, take reči. To lahko prebere v vsaki knjigi. In to lahko vidi v vsakem filmu. Toda če narkomana vprašate, zakaj je šel do konca, pa četudi je dobro vedel, kaj ga na koncu čaka, odvrne le: ker sem si rekel - to se meni ne more zgoditi! S to frazo - "to se meni ne more zgoditi" - narkomani stojijo in padejo. In s to frazo že ves čas stoji in pada slovenski film. Ko začne Slovenec režirati film, si namreč reče: to se meni ne more zgoditi! Ne morem posneti filma, ob katerem bodo Slovenci s prezirom rekli, oh, še en tipični slovenski film, in se razbežali. Ni šans! To se meni ne more zgoditi! Ne morem posneti filma, ki ga bodo Slovenci ignorirali! Ne morem posneti filma, ki ga Slovenci ne bodo hoteli gledati! Ne morem posneti enega izmed tistih slovenskih filmov, na katere so Slovenci alergični! Ne morem posneti filma, ki bi izgledal kot samomor! Ne morem posneti filma, ki bi izgledal kot poskus umora! Ne morem posneti filma, v katerem bi igralci izgledali tako, kot da sem jih s pištolo prisilil, da igrajo v njem - in iz katerega bi lahko igralci zbežali le s pištolo v roki. Le zakaj bi ga? Vsak Slovenec, ki hoče posneti slovenski film, ve, da Slovenci ne prenesejo "tipičnih slovenskih filmov" - in da najbolj prezirajo tiste "tipične slovenske filme", ki jih niso videli. Običajno je to itak ena in ista stvar: "tipični slovenski film" = film, ki so ga "tipični Slovenci" ignorirali. Slovencu, ki režira slovenski film, se verjetno vedno zdi, da dela vse, da ne bi bil tipičen in ignoriran, toda na koncu se mu vedno zgodi tisto, kar je mislil, da se mu ne more zgoditi.

In letos so bili Slovenci zelo prešuštni. Slovenske filme so zelo varali - in ignorirali. Kar pomeni, da smo letos dobili kopico "tipičnih slovenskih filmov". Nobenih velikih hitov. Nobenega Kajmaka in marmelade. Še celo nobenega Jebiga. Ali pa Zadnje večerje. In če smo že pri poeziji: nekaj poetične ironije je v tem, da je bil letos med slovenskimi filmi najbolj gledan Tu pa tam, film o štirih kranjskih zabušantih, ki si sposodijo 100.000 mark, jih izgubijo in ponovno najdejo, potemtakem slovenski film, ki ga na lanski Festival slovenskega filma niso hoteli vključiti - film očitno ni bil dovolj "tipično slovenski", da bi se kvalificiral v nacionalni hram slovenskega filma. Le zakaj? Ni bil del slovenskega nacionalnega programa - bil je nizkobudžeten, še bolje, nebudžeten, posnet iz rok-v-usta, gverilsko, brez državnih subvencij, brez podpore Slovenskega filmskega sklada. Ostal je pred vrati, toda Slovencem je bilo to všeč: videlo ga je namreč več kot 25.000 ljudi. Še bolj ironično: v času, ko se je v Portorožu vrtel letošnji Festival slovenskega filma, so Mitji Okornu, režiserju filma Tu pa tam, v Ljubljani podelili zlati kolut, ki ga Društvo slovenskih filmskih delavcev podeljuje slovenskim hitom, specifično - slovenskim filmom, ki jih vidi več kot 25.000 ljudi. Jasno, Tu pa tam je bil letos edini slovenski film, ki ga je videlo več kot 25.000 ljudi. Slovenskemu filmu torej pomaga, če ni del nacionalnega kulturnega programa, kar potrjuje tudi Slepilo, drugi najbolj gledani slovenski film leta 2005 - videlo ga je že skoraj 20.000 gledalcev. Točno, tudi Slepilo je bilo nizkobudžetno, še bolje, nebudžetno, posneto iz rok-v-usta, gverilsko, brez državnih subvencij, brez podpore Slovenskega filmskega sklada.

Dobra iztočnica za pogovor

Kako to, da je Slepilo - film o dnu, ob katerega trčijo mariborski džankiji - dobilo noge? Zelo preprosto: ekipa - na čelu z režiserjem Janom Bilodjerićem - je svoj film rinila, porivala, pehala, promovirala. In to zelo aktivistično. Ali kot pravi Goran Stanković (AG Market), distributer tega filma: "Ker je film zrasel iz neke osebne izkušnje in ker si ekipa želi, da bi bila publika glede mamil dobro ozaveščena, smo v sodelovanju z vladnimi in nevladnimi organizacijami za boj proti drogi, priredili serijo šolskih - in ne le šolskih - projekcij, ki so jih spremljala predavanja in pogovori. Vedno smo pripeljali kakega predavatelja in vedno je prišel tudi kak član ekipe. Projekcije so bile zelo odmevne." Projekcije so prirejali povsod, tudi po mestih, ki nimajo več kina - v Velenju, Postojni, Pivki, Kamniku in Ribnici, na Ravnah in Vrhniki. In tako dalje. V nedogled. Nobena slovenska vukojebina jim ni bila pod nivojem. S svojim filmom so hoteli do konca. In pol leta po premieri film še vedno dela. In seveda - ekipa še vedno hodi na projekcije. "Film je dobra iztočnica za pogovor." Vsekakor - filmski aktivizem, terensko delo, osebni angažma, direktni stik s publiko in boj za vsakega gledalca se izplačajo. S podobno dozo aktivizma je svoj film poganjal Mitja Okorn, le da je za razliko od Bilodjerića povsem okupiral medije - bil je povsod. V vsaki TV oddaji, na vsakem radiu, v vsaki reviji, v vsakem časopisu. Ko je šlo za njegov film, mu ni bilo nič pod nivojem. Hja, bil je dobra iztočnica za pogovor. In Okorn je s sabo vedno pripeljal ekipo, ki ni puščala nobenega dvoma, da je dobra iztočnica za pogovor že tudi v Hollywoodu. Še celo kranjski dilerji so šli v kino in ugotovili, da vse, kar se zgodi v filmu, ustreza resnici. Oba filma, Okornovega in Bilodjeričevega, je do publike pripeljal fanatični aktivizem. Kar pa je po svoje logično: ker sta Okorn in Bilodjerić svoja filma financirala sama, pretežno kar iz lastnega žepa, sta naredila vse, da bi ju videlo čim več ljudi. Filmi, ki so del nacionalnega kulturnega programa, potemtakem filmi, ki jih financira država (via Slovenski filmski sklad), se za aktivizem ne menijo - nekaj rutinskih intervjujev, in to je vse. Nobenega mučenja, nobenega aktivizma, nobenih reči, ki bi bile ekipi pod nivojem. Da bi bila mera polna, "državni" filmi običajno niso niti dobra iztočnica za pogovor. In ne vključujejo mamil.

Če zdaj vse to prevedete v kruto prozo, zlahka ugotovite, kakšen je moral biti letos slovenski film, če je hotel pri Slovencih uspeti - če torej ni hotel biti ignoriran in če ni hotel obveljati le za "tipični slovenski film".

* Nastati je moral gverilsko, iz rok-v-usta, brez državne subvencije.

* Prodajati ga je bilo treba energično, agresivno, fanatično, aktivistično, tako rekoč akvizitersko.

* Biti je moral dobra iztočnica za pogovor.

* Vključevati je moral mamila, ki mularijo, borbeno jedro sodobne kino publike, fascinirajo na tisti čuden način - hkrati jih privlačijo in odbijajo. Mamila so jim "blizu" - Kras je daleč, II. svetovna vojna še dlje.

* Biti je moral regionalen, narečen - mariborski, kranjski. Jasno, tudi akcenti so morali biti avtentični (štajerski, gorenjski). Narečni filmi lažje potujejo po Sloveniji, ali bolje rečeno, Slovenija je na regionalne filme manj alergična kot na ljubljanske. Sploh pa, regionalni filmi so pri nas že tradicionalno regionalni hiti: "novomeški" film Na svoji Vesni je bil orjaški hit v Novem mestu, Zadnja večerja, ki jo je pilotiral Matjaž Javšnik, štajerski junak, je bila orjaški hit na Štajerskem, "prekmurski" film Halgato je bil orjaški hit v Prekmurju.

* Izgledati je moral amatersko, napol pečeno. Mularija, večinski segment slovenske kino množice, ki se pase na TV reality showih, s tem amaterizmom - s temi skromnimi, nizkimi produkcijskimi standardi - nima problema. Le zakaj bi ga imela? Tudi reality showi, pri katerih je dobro le to, da mame vedno vedo, kje so njihovi otroci, namreč izgledajo napol pečeno, podrazvito, podhranjeno, amatersko. In ja, tudi reality showe pilotirajo naturščiki. Mularija, ki tako zlahka kupi produkcijske standarde teh showov, zlahka kupi tudi filmski amaterizem. Če je le na njihovi valovni dolžini, heh. In filma Slepilo in Tu pa tam sta na njihovi valovni dolžini, še več, filma se ne pretvarjata, da sta kaj več od tistih, ki ju gledajo. Bolje rečeno, narejena sta tako, da si mulo, ki ju gleda, reče: hej, tak film bi znal narediti tudi jaz! Kar je kakopak daleč od tistega: To se meni ne more zgoditi!

Za primerjavo: film Norega se metek ogne - prav tako posnet gverilsko, iz rok-v-usta, mimo države in mimo nacionalnih kulturnih programov - je povsem propadel. Pritegnil je le 1.500 ljudi. Imel je prekmurski akcent, toda v Ljubljani, pa četudi neljubljeni. Vključeval je mamila, toda ni bil dobra iztočnica za aktivistični pogovor. In seveda - izgledal je dovolj podrazvito, toda kakega fanatičnega aktivizma, ki bi ga poganjal, ni bilo na spregled. Metek se ga ni ognil. Zgrudile so se tudi Ruševine - videlo jih je le 4.100 ljudi, pa četudi so na lanskem Festivalu slovenskega filma pobrale skoraj vse nagrade. Vključevale niso niti mamil niti regionalne arome niti fanatičnega aktivizma. Logično: posnete so bile z državnim denarjem. Niso izgledale dovolj amatersko - in niso bile dobra iztočnica za akviziterski pogovor. Vključevale so sicer akcent, toda hrvaškega, ki pa trenutno v Sloveniji ni ravno selling point.

Za ljudi, ki ne razumejo slovensko

Odgrobadogroba - eden izmed petih slovenskih igranih celovečernih filmov, ki so jih ta vikend zavrteli na Festivalu slovenskega filma v Portorožu - bi bil lahko velik hit na Krasu, če bi Kras še imel kak kino. Nima ga. A po drugi strani, če odštejete Koper in Gorico, potem v zahodni Sloveniji - od Ljubljane pa vse tja do zahodne meje - ne najdete več niti enega samega kina. Vse so zaprli. Crknili so. Odisejado zadnjega kinooperaterja v zahodni Sloveniji je letos izredno lepo popisal cinefilski omnibus Desperado tonic, ki pa se ni naigral - v zahodni Sloveniji pač ni več kinodvoran, v katerih bi ga lahko vrteli. Vsekakor, filmu Odgrobadogroba, ki se dogaja na Krasu, bi zelo pomagale kinodvorane na Krasu, toda še bolj bi mu pomagal kraški akcent - v filmu lahko namreč slišite vse slovenske akcente razen kraškega. Kar iz njega naredi "tipični slovenski film". Ali kot pravi Miro Polanko (Warner), vedno lucidni veteran slovenske filmske distribucije: "Slovenski filmi, kakršen je Odgrobadogroba, so zelo dobri za tuje festivale, kjer publika ne loči med slovenskimi akcenti, kar seveda tudi pomeni, da je nepravi slovenski akcenti ne motijo." Odgrobadogroba je tipični slovenski festivalski film - film za publiko, ki ne razume slovensko. Ne preseneča, da slovenski filmi na tujih festivalih stalno pobirajo nagrade, celo zmagujejo - tudi Odgrobadogroba. No, doma ne morejo zmagati niti na Liffu. Pravi čudež, da zmagajo na Festivalu slovenskega filma. S "kraškim" filmom v svetu prideš daleč, v Sloveniji pa ne. Film Odgrobadogroba kljub kopici džambotov, kljub bajni publiciteti in kritiškim hvalnicam, kljub zmagam na tujih filmskih festivalih, kljub dejstvu, da je otvoril Liff, kljub himnam liffovske publike in kljub odličnemu timingu, navzsezadnje, štartal je takoj po Liffu in takoj po zmagah, v kinu ni potegnil, prej narobe - kot pravijo števci, ga bo videlo le kakih 10.000 ljudi. Kar je jako mučno - vsi so namreč pričakovali hit. S tem se je izbistrilo še eno pravilo: če ta ali oni slovenski film vsi hvalijo in če pobira nagrade, pomeni, da je z njim nekaj narobe. Hočem reči, Slovenci imajo pri takem filmu vedno občutek, da so ga že videli. In ne pridejo.

Film Odgrobadogroba ni nastal iz rok-v-usta, ne vključuje niti mamil niti nizkih produkcijskih standardov - in hej, očitno tudi ni dobra iztočnica za aktivistični pogovor. Filma Tu pa tam in Slepilo bo gledal v hrbet. Tako kot ju gledajo Ruševine. In Desperado tonic. A po drugi strani, mimo so časi, ko se je reklo, da je vsak slovenski film, celo mladinski, za vse Slovence - in da bi ga morali videti vsi Slovenci. Nič, film Odgrobadogroba je bil narejen za 10.000 Slovencev. Tako kot so bile Ruševine narejene za 4.000 Slovencev. Vprašanje je le, koliko Slovencev bo potem videlo šele film Ljubljana je ljubljena, ki je tik pred štartom? Predstavljajte si film s tem naslovom na Štajerskem, recimo v Mariboru - točno, malo je verjetno, da bo Ljubljana tam ljubljena. Da bo sploh ljubljena. Kjerkoli. Ne vključuje niti mamil niti amaterskih produkcijskih vrednosti niti regionalnih akcentov - okej, vključuje italijanskega, ki pa trenutno ni ravno selling point. Niti v Ljubljani. Dogaja se med II. svetovno vojno, jasno, v Ljubljani, zelo je nostalgičen in hudo retro, obenem pa izgleda tako datirano, da bi ga lahko že zdaj vrteli kar v kinoteki, toda ni tako kontroverzen, da bi bil dobra iztočnica za aktivistični pogovor, pa četudi ga je Matjaž Klopčič - vsaj v primerjavi s svojo zelo podobno Sedmino (1969) - malce sinhroniziral s sodobnimi "revizijami" pogleda na NOB (italijanski oficir in Slovenka ostaneta skupaj, ilegalci niso več taki good guys ipd.). Film propagirajo s sloganom: "film Matjaža Klopčiča, mojstra sedme umetnosti". Kar je nerodno: tisti, ki se Klopčiča še spomnijo, ne hodijo več v kino - tisti, ki v kino hodijo, pa nimajo pojma, kaj je to "sedma umetnost".

In seveda, vprašanje je tudi, kako ljubljena bo Ljubljana v filmih Delo osvobaja in Tuning, ki ne vključujeta nič od dobitne kombinacije - niti mamil niti regionalnih akcentov niti vonja po gverilski produkciji niti dobre iztočnice za aktivistični pogovor. Tisti, ki so bili pred časom začudeni, ko so ugotovili, da se v vseh slovenskih filmih dogajajo iste reči, heh, kot da slovenski filmarji drug drugemu kradejo prizore in ideje (Kajmak in marmelada vs. Rezervni deli, Amir vs. Porno film, Predmestje vs. Odgrobadogroba, Odgrobadogroba vs. Mokuš), bodo še bolj začudeni od teh dveh filmih - Tuning, ki bo uradno štartal ob koncu januarja 2006, izgleda kot rimejk filma Delo osvobaja, ki ga je nacionalka zavrtela že ob koncu leta 2004 (in ki so ga potem - zaradi poziva na festival v Locarnu - prekopirali na 35 mm). Okej, ali pa je Delo osvobaja rimejk Tuninga. Nič, naj se oba avtorja, Igor Šterk in Damjan Kozole, kar sama zmenita, kateri je original, potemtakem kateri izmed njiju si je prvi izmislil zgodbo o moškem srednjih let, ki je v krizi srednjih let, ki je šibak in zmeden in sramežljiv, ki je poročen, ki ima hčerko (okej, v enem dve), ki pripada srednjemu razredu, ki živi v dolgočasnem bloku, ki ga žena živčno vara, ki začne tudi sam flirtati z drugo žensko, ki ves čas izgleda kot svoj soigralec, ki mu je ime Peter - in ki ga v obeh filmih igra Peter Musevski. Najprej pomislite na industrijsko špijonažo, toda vse skupaj je videti kot vabilo gledalcem, da naj priredijo reality show, v katerem bodo s televotingom izbrali originalnejši film. In seveda, "tipični Slovenci" bodo lahko tokrat povsem upravičeno izustili: Ma, to smo že videli! Ne da bi enega izmed obeh sploh videli.