20. 3. 2006 | Mladina 12 | Kultura
Več hrupa!
Lou Reed v hramu slovenskega športa
© Denis Sarkić
Občinstvo je pričakovalo, da bo zvezda večera prijazno preigravala hite, ta pa je imela drugačne prioritete. "Drage obiskovalke, dragi obiskovalci, danes bomo težili," se je dalo razbrati iz uvodnih akordov nastopa Louja Reeda. Če lahko tistim prijemom na kitari, ki niso povsem kodificirani, sploh lahko rečemo akord. Akord naj bi bil namreč sozvočje, ubranost. Možak, ki so ga pred štiridesetimi leti prvič vrgli z odra, ker upravi koncertne dvorane ni bilo všeč, kakšen hrup proizvaja, namreč ne preigrava zgolj kitarskih prijemov, ki so prijazni do ušes. Ne, v zvokih, ki so prihajali z odra, na katerem je nastopal Lou Reed, ni bilo nikdar prav veliko sozvočja, ubranosti. In glavnina njegovega repertoarja ušesom ni prijazna. Morda zato, ker je inspiracijo za svoje početje pogosto črpal iz sadomazohizma. Morda zato, ker inspiracijo za svojo muziko najde v mrakobnem svetu, ki je daleč od sozvočja, ubranosti.
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Prijavite se TUKAJ.
