Več hrupa!

Občinstvo je pričakovalo, da bo zvezda večera prijazno preigravala hite, ta pa je imela drugačne prioritete. "Drage obiskovalke, dragi obiskovalci, danes bomo težili," se je dalo razbrati iz uvodnih akordov nastopa Louja Reeda. Če lahko tistim prijemom na kitari, ki niso povsem kodificirani, sploh lahko rečemo akord. Akord naj bi bil namreč sozvočje, ubranost. Možak, ki so ga pred štiridesetimi leti prvič vrgli z odra, ker upravi koncertne dvorane ni bilo všeč, kakšen hrup proizvaja, namreč ne preigrava zgolj kitarskih prijemov, ki so prijazni do ušes. Ne, v zvokih, ki so prihajali z odra, na katerem je nastopal Lou Reed, ni bilo nikdar prav veliko sozvočja, ubranosti. In glavnina njegovega repertoarja ušesom ni prijazna. Morda zato, ker je inspiracijo za svoje početje pogosto črpal iz sadomazohizma. Morda zato, ker inspiracijo za svojo muziko najde v mrakobnem svetu, ki je daleč od sozvočja, ubranosti.

Je pa res, da se je par njegovih komadov po spletu naključij prebilo na radijske postaje. In potem prihaja do nesporazumov. Občinstvo pričakuje, da bo maestro preigraval komad Perfect Day, ki menda pripoveduje o enem takem lepem dnevu v živalskem vrtu, kjer obiskovalci pijejo sangrijo. In komad je lep, speven, celo zažvižgati se ga da in ni problema, če se vrti na radiu. Ampak maestru kakopak na kraj pameti ni padlo, da bi prepeval o imenitnem dnevu v živalskem vrtu. In Perfect Day itak ne govori o sončnem dnevu in hranjenju živali, pač pa o zadevanju s heroinom.

Skratka, Lou Reed je prišel v Ljubljano. Publika v Hali Tivoli je morala lepo sedeti. In dvorana za košarko je precej grozno prizorišče za nastop muzikanta, ki je sklenil, da bo uprizoril recital, ne pa običajne zabave. Sklenil je, da bo v tokratni inkarnaciji bližje avantgardi newyorškega artističnega undergrounda, kot pa kakšni luštkani rock'n'roll atrakciji. Žal v Sloveniji obstaja zgolj eno prizorišče, ki izpolnjuje vse kriterije za tak nastop, torej Križanke. Te pa med smučarsko sezono ne obratujejo.

In potem je začel. Komad Paranoia Key of E - uf, to je en tak naporen komad. O paranoji, anoreksiji, kleptomaniji, disleksiji, shizofreniji. Naslednji, Sword of Demokles, Demoklejev meč, je mračen komad. Je komad o njegovem prijatelju Docu Pomusu, ki je umrl za rakom. Zgodba o neuspešnem zdravljenju raka z obsevanjem ni ravno pogosta tema rock muzike. In takoj zatem, ko je Lou pokopal Doca Pomusa, je pokopal še Johna Kennedyja - The Day When John Kennedy Died. In tako naprej. Ko se je občinstvu že zazdelo, da je težkih tem in mračne godbe konec, ko je Lou na svoji srebrni, z bleščicami posuti kitari zabrenkal nekaj sozvočnih, ubranih tonov, je z verige spustil spremljevalni orkester. Na odru sta ga ob bobnih in drugi kitari spremljala še dva basa. In to ne dve bas kitari, pač pa dva klasična, elektrificirana, stoječa basa, brez akustičnih trupov. Dva velika basa s šestimi strunami. Ko se je občinstvu dozdevalo, da je žaganja konec, se je žaganje žele začelo. Dva divjaka sta po basih godla z loki. In komadi, ki so obetali, da bi lahko potolažili hitov žejni del občinstva, so se spremenili v neznosni zvok, najbolj podoben trušču newyorške podzemne železnice. Ponavljajoči se drobci hrupa - kot da bi kolesa vagona udarjala ob spoje tračnic. He, če komad ni govoril o smrti, je pa hrup nedvomno spominjal na podzemlje. In čisto na koncu recitala je pesnik tudi pojasnil, kaj se mu podi po glavi. Komad Who Am I je bil odigran brez hrupa. Staram se, pa ne vem, kdo sem. Možak, rojen leta 1943, se ne pretvarja, da je mladenič.

Nesporazum je bil kar velik. Lou Reed, četudi ve, da ni več mladenič, se še vedno obnaša tako kot pred štiridesetimi leti, ko so ga zaradi hrupa vrgli z odra. V njegovi muziki ni ugodja. Je nelagodje. Ni ubranega sozvočja. Vendar lahko uho, ki hrup jemlje za legitimen pojav, prav v odsotnosti ubranega sozvočja najde užitek.

Tudi paradoks je kar velik. Množično občinstvo sicer pozna legendo o Louju Reedu, zateženem, hrupnem, atonalnem artistu iz newyorškega podzemlja. A legendi ne verjame povsem in vendarle pričakuje, da se bo obnašal kot zvezdnik, ki štanca komade, sprejemljive za komercialne radijske postaje. Hja, tistih nekaj delčkov Reedovega opusa, ki so prišli na komercialne radijske postaje, so razlog za nesporazum. Tisto, s čimer je težil v Ljubljani, dovolj natančno povzema bistvo Reedove kreativnosti. Nekaj pa je vendarle manjkalo - "Več hrupa!" bi lahko rekli prosto po Goetheju. In s tem mislimo na jakost hrupa, pač pa na trajanje.