Bratsko sodelovanje

Osrednja jugoslovanska kinoteka je bila s sklepom vlade FNRJ ustanovljena 5. avgusta 1949, od leta 1952 do 1957 je imela status republiške ustanove, po tem pa do leta 1971 status zvezne ustanove. Takrat je vnovič postala republiška ustanova v pristojnosti SR Srbije, njen filmski fond pa so razdelili kinotekam v republikah tedanje SFRJ.

V središču Beograda je Muzej Jugoslovanske kinoteke, ki se je pred pol stoletja vselil v prostore precej dvomljivega slovesa, saj je bil v njih pred tem kino Kosovo, bolje poučeni pa vedo povedati, da tudi eden pomembnejših beograjskih predvojnih bordelov. V mali kinodvorani Muzeja Jugoslovanske kinoteke sem se pogovarjala z Radoslavom Raletom Zelenovićem, ki je pred štirinajstimi leti postal peti direktor Jugoslovanske kinoteke. Pred tem je bil osem let urednik filmskega programa beograjskega Mladinskega doma in petnajst let urednik filmskega programa Televizije Beograd, je direktor filmskega festivala na Paliću in že dolga leta član sveta in selektor FEST-a. Govorila sva o sedanjem položaju Jugoslovanske kinoteke, njenih začetkih, zgodovini, delitvi fonda in sodelovanju s kinotekami po svetu in v državah, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ.

Jugoslovanska kinoteka je bila ustanovljena leta 1949 v tedanji FNRJ. Takrat klasičen nakup filmov, kakršnega poznamo danes, ni bil mogoč. Kako so v tistih časih dobivali filme in na čem je pravzaprav zasnovan arhiv kinoteke, ki velja za eno najbogatejših na svetu?

Takrat se je večina filmov pač znašla tu, glede na to, da je Beograd na križišču poti med Evropo in Bližnjim vzhodom. Nemčija, ki je propagandi, še posebej filmski, namenjala precejšno pozornost, je velik del celuloidnega gradiva skladiščila v tašmajdanskih protiletalskih zakloniščih. To gradivo ni bilo zaščiteno, tako da je bilo po vojni večidel uničeno. Ljudje so pripovedovali, da je bilo zažiganje celuloidnih trakov in kotaljenje filmskih kolutov, s katerih se je odmotaval trak, po Balkanski ulici navzdol, nekaj časa priljubljena zabava. Takratno ministrstvo za industrijo je ukazalo, da se morajo ti celuloidni trakovi uporabiti za proizvodnjo lepila in za izdelavo podplatov v Borovu. Leta 1949 pa so prišli do besede pomembni ljudje, kakršen je bil Milenko Karanović, prvi direktor Jugoslovanske kinoteke. Ko je videl, kaj se dogaja s filmskim fondom, je osebno posredoval, da so del celuloidnih trakov iz Borova vrnili v Beograd, del fonda pa je bil vrnjen v zameno za moko. Po mnenju nekaterih je bilo uničenih približno 40 ton filma iz tašmajdanskega fonda, vmes so bili tudi nekateri filmi, ki so bili bistveni za svetovno kinematografijo, a so jih žal uničili. Po bombardiranju leta 2001 nas je obiskal Ivan Trujillo, tedanji predsednik FIAF-a, in takrat se je ugotovilo, da se Jugoslovanska kinoteka, kljub vsem neprijetnostim, ki jih je doživela v svoji zgodovini, uvršča med deset največjih kinotek na svetu in med pet najpomembnejših zaradi raznovrstnosti filmov, ki jih hrani. Fond je bil večinoma zbran po zaslugi direktorjev in sodelavcev kinoteke Vladimirja Pogačića, Milenka Karanovića, Filipa Aćimovića, Žike Bogdanovića, ki so odkupovali, nabavljali in zamenjevali filme z drugimi kinotekami po svetu.

Kako je bilo zakonsko urejeno financiranje kinoteke od ustanovitve do danes?

Kar zadeva financiranje, je bila za kinoteko pristojna federacija - do sestanka republiških in pokrajinskih sekretarjev za kulturo leta 1971 v Ljubljani, kjer so sklenili, da država kinoteke ne potrebuje, to pa je vplivalo tudi na financiranje. Za kinoteko sta postala pristojna mesto Beograd in Republika Srbija. Istega leta je bila opravljena analiza, ki naj bi ugotovila, s kolikšnimi sredstvi so posamezne republike udeležene pri financiranju kinoteke, in izkazalo se je, da federacija prispeva 23 odstotkov, Hrvaška 0,32 odstotka, Sarajevo 2,11 odstotka, sama kinoteka pa je ustvarila več kot 73 odstotkov prihodkov, ki so ji omogočali delovanje. Kinoteka je brezplačno shranjevala fonde vnetljivega materiala iz Triglav filma, Jadran filma, Avala filma, na srečo smo prevzeli v hrambo tudi velik del fonda Vardar filma, kajti večina gradiva Vardar filma je bila uničena v poplavah.

Kdaj je bila dana pobuda za ustanovitev nacionalnih kinotek in kako je potekala delitev filmov?

Pobude iz šestdesetih let so se začele udejanjati leta 1972, vendar so bili filmi še dolgo pri nas. Najprej je Hrvaška leta 1982 prevzela svoj fond, leta 1991, tik pred prvimi incidenti in razpadom države, pa je to storila še Slovenija. BiH ni nikoli prevzela svojih fondov, ker bosanskemu arhivu deponent Sutjeska film prevzema ni odobril, saj arhiv ni imel zagotovljenih ustreznih razmer za shranjevanje filmov. Iz BiH so se nam za skrbno hrambo njihovega gradiva javno zahvalili v medijih. Menim, da mora občutljivo izvirno gradivo ostati v stanju, v kakršnem je, ker nove nacionalne kinoteke niso dovolj velike in ne morejo zagotoviti ustreznih razmer za shranjevanje negativov in drugega gradiva. Ko bo prišel čas, bomo vsem kinotekam vrnili njihove fonde. Filme smo ohranili ne glede na vse, kar se je dogajalo pri nas, z bombardiranjem leta 1999 vred. Ne vem, o čem bi se zdajle pogovarjala, če se ti filmi ne bi ohranili, čeprav bi se seveda lahko zgodilo tudi to.

Kako je bilo s kupovanjem filmov v devetdesetih letih?

Večina filmov, ki smo jih pridobili med mojim mandatom, od leta 1992 do danes, to pa je okoli 10.000 kopij, je tu zaradi zakonskega določila, da se mora shraniti vsaj ena kopija vsakega filma. V tem času so naši distributerji nemoteno poslovali in zadnji dve leti skladiščimo vse, kar so distributerji uvozili zadnjih deset let. Opravili smo tudi nekaj zamenjav, saj smo našli nekaj redkih filmov, ki so jih v matičnih kinotekah šteli za izgubljene. Naš največji uspeh je, da smo našli film Karađorđe iz leta 1911, ki je bil v osemdesetih letih vpisan kot izgubljen. Ta film smo z avstrijskim arhivom zamenjali za filme iz leta 1910. Načeloma ni težko poslovati, če imaš s čim.

Kaj menite o sukcesiji po razpadu Jugoslavije, kaj se dogaja s filmi, ki jih pričakujejo v Ljubljani, filmi s slovenskimi podnapisi, ali pa imate morda več kopij vsakega filma?

Mar naj bi to pomenilo, da bi morali vsem vrniti filme s podnapisi v njihovem jeziku? Kam pa bi nas to pripeljalo? Sukcesija je stvar držav, tudi arhivi so stvar držav in pristojnih ministrstev, seveda s popolnim soglasjem, sodelovanjem in logistiko ljudi, ki skrbijo za te arhive. Kar zadeva nas, je bilo tisto, kar je bilo vrnjeno leta 1991, vrnjeno. Ker so danes kinoteke nekdanjih jugoslovanskih republik samostojne enote in ker so ljudje iz slovenske in hrvaške kinoteke pridno delali, je tam zbranega veliko zanimivega gradiva, ki se nanaša tudi na naše okolje, zaradi tega bomo upoštevali prvo arhivarsko pravilo in začeli filme menjavati - to bo predmet našega sodelovanja v prihodnosti. Vse, kar bomo lahko dobili z zamenjavo, bomo zamenjali, tisto, česar ne bomo mogli dobiti po tej poti, bo treba plačati, vendar to ne bo klasična trgovina. Ne vidim razloga, da ne bi sodelovali z arhivi in s kinotekami iz nekdanjih republik, saj sodelujemo tudi z drugimi svetovnimi kinotekami. Številne svetovne kinoteke so prav v arhivu Jugoslovanske kinoteke našle svoje filme, za katere so njihovi uslužbenci že mislili, da so uničeni ali za vedno izgubljeni.

Kako ste do zdaj sodelovali s Slovensko kinoteko in z njenim prejšnjim direktorjem Silvanom Furlanom ter kako sodelujete z zdajšnjim direktorjem Stašem Ravterjem?

Z vsemi kinotekami iz republik nekdanje Jugoslavije odlično sodelujemo. Pomagamo drug drugemu in veseli smo, da so se pretrgane vezi spet stkale, tako da zdaj odhajamo v Ljubljano ali Zagreb, oni pa prihajajo v Beograd in se nam ni več treba srečevati v Budimpešti ali drugod po svetu. Izvajamo tudi skupne projekte, kakršen je priprava študije o balkanski kinematografiji. Kar zadeva sodelovanje s Slovensko kinoteko, me je smrt Silvana Furlana zelo prizadela, kajti sodelovanje z njim se je začelo že leta 1994, ko je prvič prišel v Beograd na kinotečno slovesnost. Silvan je bil vnet filmski arhivar, zato ni naključje, da smo mu lani na festivalu celuloidnega filma pripravili hommage. Silvanovi generaciji je bilo jasno, da imajo država in ministrstva svoje mednarodne poti, ki so le deloma uporabne za kinoteke, da pa se države na profesionalni ravni ne morejo vmešavati v naše delo. Če govorimo o sukcesiji, je kinoteka na zadnjem mestu. Pogajanja tečejo prepočasi, mi moramo marsikaj rešiti veliko hitreje. Medtem ko se bosta državi pogovarjali o nafti in zlatu, lahko, če govorimo o filmu, že veliko propade. Generacije bodočih režiserjev, ki se zdaj šolajo v Sloveniji, si ne morejo ogledati niti svoje niti svetovne kulturne dediščine, ker je večina gradiva v Beogradu, v Slovenijo pa ne more priti zaradi najrazličnejših birokratskih in administrativnih ovir. Sami ne moremo dovoliti, da se karkoli vzame iz depoja, če pristojno ministrstvo tega ne odobri, tako kot se Slovenska kinoteka ne more lotiti ničesar, česar ji ne odobri ustanovitelj. Zato moramo zdaj prepričati obe ministrstvi, da bi bilo stvari bolje rešiti tako, kot je uveljavljeno v praksi, ne tako, kot to urejajo predpisi.

Boste Slovenski kinoteki odstopili kak film?

Zakaj pa ne? Želimo si, da bi se filmi, ki jih hranimo, prikazovali, da bi se iz teme depojev preselili v temo kinodvoran. Dvoje pa je bistveno. Slovenija je v primerjavi z nami bogata država, vendar so muzeji tudi v najbogatejših družbah najrevnejše ustanove, varovanje kulturnih dobrin pa je ena najdražjih dejavnosti v vsaki kulturi. Politikom bi morali dopovedati, da propad muzejev pomeni propad spomina in da revščina muzejev, ki je posledica vsega, kar se jim lahko zgodi, pravzaprav pomeni siromašenje zgodovinskega spomina. Film ni spremenil minulega stoletja, gotovo pa ga je bistveno zaznamoval. Je zelo pomemben zgodovinski dokument, zato ne bi smeli nikogar prikrajšati za možnost, da si ogleda, kakšno je bilo pred sto leti mesto, v katerem živi. Srbi imamo pregovor Kljubovanje je slab poklic, vendar sem prepričan, da je vse, kar je v naših krajih kulturnega sploh obstalo, obstalo prav zaradi kljubovanja; če ne bi bilo kljubovanja, mislim, da bi le stežka prepoznali kulturno dediščino, ki pripada posameznim narodom.

Ves čas govorite Jugoslovanska kinoteka ... O zamenjavi imena ne razmišljate?

Ne vem, ali bi komu padlo na pamet, da bi šel spreminjat blagovno znamko Manchester United. Pri nas hranimo dediščino vseh Jugoslavij. Kako torej? Naj bi se imenovali Kinoteka mesta Beograda ali Srbska kinoteka in potem ves čas pojasnjevali, da smo v resnici nekdanja Jugoslovanska kinoteka ... Hipotetično gledano - kaj če bi komu prišlo na misel, da bi vnovič ustanovil Jugoslavijo, naj bi potem spet spreminjali ime?

Koliko se je politika od ustanovitve do danes vmešavala v delo kinoteke in imenovanje direktorjev?

Za petega direktorja v zgodovini kinoteke sem bil imenovan kot človek, ki se je ves čas poklicno ukvarjal s filmom, najdlje pa je bil na položaju Vladimir Pogačić (28 let). Kinoteka je prav posebna ustanova, je hkrati arhiv, muzej in knjižnica, kjer se ves čas kaj dogaja. Morda bi se stvari laže reševale, če bi bil na čelu takšne ustanove človek, ki je v neposrednem stiku s stranko na oblasti, ker bi vedel, komu lahko reče za denar in bi ga od njega tudi dobil, vendar sem prepričan, da to v profesionalnem smislu ni dobro za tako specifično ustanovo. Meni je na primer popolnoma jasno, da je bil denar, namenjen za kinoteko, porabljen drugje, saj stvari šele po letu 2001 delujejo, kot bi morale. Niti najmanj pa ne dvomim, da se prav lahko na oblasti znajde stranka, katere član bo tudi kdo, ki je, "ko je bil še majhen, zelo rad hodil v kino", in bo njegova življenjska želja, da postane direktor kinoteke, to željo pa si bo zlahka izpolnil, ker mu bo pri tem pomagala vladajoča stranka. Vprašanje je seveda, kako bi se v tej vlogi znašel. Mislim, da bi bilo vsakomur jasno, da bi se mu kako drugo delo veliko bolj splačalo. Kinoteka je prostor za tiste, ki se ukvarjajo s filmom in želijo izsanjati neke svoje sanje. Delati v kinoteki je nekakšno poslanstvo, saj smo zadnja vez med resničnostjo in pozabo.