Zgodovinski obrat

Prejšnji vikend so se na Ptuju zbrali učitelji zgodovine. Razpravljali so o tem, kako bi bilo pri pouku zgodovine najbolje obravnavati človekove pravice in totalitarne režime. In kako bi bilo vse to najbolje zapakirati v zgodovinske učbenike. Tako smo denimo lahko slišali, da mora biti pouk čim bolj odkrit. In da mora biti učitelj kritičen do vseh družbenih in civilizacijskih vprašanj. Slišali pa smo lahko še nekaj. Da so že v pripravi spremembe učnih načrtov, na podlagi katerih se otroci zdaj učijo zgodovine. Pod drobnogledom naj bi se znašli predvsem tisti deli učnih načrtov, ki obravnavajo 20. stoletje.

Kljub temu da so bili zgodovinarji nad novico večinoma presenečeni, je bila prevetritev učnih načrtov za zgodovino pravzaprav le vprašanje časa. Minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver je v minulem letu večkrat javno razlagal, da ni zadovoljen s sedanjo obravnavo zgodovine v šolah. Kritiziral je predvsem delo predmetne maturitetne komisije za zgodovino, ker mu ni ugajalo njeno pojmovanje slovenske zgodovine in ker ga je motil njen predsednik dr. Božo Repe. Zver je želel zato komisijo izboljšati s svojim človekom. Zaželel si je torej političnega kadrovanja v strokovnem organu. Pozneje je podal celo seznam vladi všečnih zgodovinarjev, po zadnjih informacijah pa naj bi želel v zgodovinsko maturitetno komisijo uvrstiti profesorja s FDV dr. Janka Prunka in učitelja zgodovine iz Radovljice Janeza Globočnika. Mimogrede, oba sta se angažirala pri SDS. Zver pa se ni ustavil le pri tem. Že lani je napovedal, katere nove smernice bi morali ubrati pri poučevanju otrok v srednjih šolah. Izpadle naj bi teme, ki nas "ločujejo in ideološko diferencirajo", recimo "kolaboracija". Po drugi strani naj bi se več prostora našlo za doslej "neupravičeno prezrte elemente slovenske zgodovine". Ti so po Zverovem mnenju Karantanija, množična gibanja iz leta 1848, prva svetovna vojna in zlasti general Maister, medtem ko naj bi pri drugi svetovni vojni podrobneje obdelali njen konec.

Ali bo torej do prenove zgodovinskih učnih načrtov prišlo na pobudo ministra Zvera? Na ministrstvu zanikajo, da bi sodelovali pri posodabljanju učnih načrtov. "Katere učne načrte je treba posodobiti, kako in kaj spremeniti, je prepuščeno strokovni presoji strokovnjakov na Zavodu RS za šolstvo in njihovim zunanjim sodelavcem." Na koncu pa še presoji posameznih strokovnih svetov. Šlo naj bi torej za strokovno prenovo učnega načrta za zgodovino. Po drugi strani pa je prav ministrstvo zavodu naložilo, naj med prednostne naloge v letošnjem letu uvrsti pregled sedaj veljavnih učnih načrtov.

Kdaj lahko pričakujemo spremembe? Vojko Kunaver z Zavoda RS za šport pravi, da so trenutno v fazi priprav, posodobiti pa nameravajo tako učne načrte za osnovne šole kot tudi za srednje tehnične šole in gimnazije. Radikalnih posegov naj ne bi bilo, šli pa naj bi predvsem v smeri racionalizacije. "Ni potrebe, da bi se vsebine, ki so manj aktualne, obdelale na dolgo in široko, recimo samoupravljanje ali neuvrščeni. Mladim bi bil morda bližje problem Madžarske leta 1956, Češke 1968, padec berlinskega zidu. Če pogledamo z vidika otroka, mu NOB ni več tako blizu kot moji generaciji." Otrokom naj bi dali predvsem širok, kritičen in apolitičen pogled na zgodovino. "Prej je bilo ogromno političnih zadev v učbenikih in sam nimam nič proti recimo temu, da se omeni liberalizem Staneta Kavčiča. Otrokom pa bi bilo verjetno bolj zanimivo, da okoli leta 1950 prihaja do motorizacije, da smo živeli v navidezni svobodi, da smo imeli bone za bencin in da smo hodili po kavo in prašek v tujino." Pa bodo upoštevali tudi ministrove ideje? Kunaver pravi, da ima minister pravico, da vodi širšo politiko. Vendar je po njegovem že sedanji učni sistem odprt, "zato je učitelj te teme lahko že zdaj dovolj poudarjal".

Za zunanja ocenjevalca sta bila povabljena dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Dragan Potočnik z mariborske pedagoške fakultete. Gabrič pravi, da še ne ve, kdaj in kako naj bi spreminjali učne načrte. Meni pa, da so določene spremembe potrebne, vendar ne takšne, da bi na koncu dobili podrobnejše načrte. "Učni načrti za osnovne šole so preveč omejujoči za učitelja, zato jih je treba razbremeniti in učitelju nameniti večjo vlogo. Učencem se pogosto očita, da o kakšnih temah nič ne vedo in da predvsem slabo poznajo 20. stoletje, a to nima nobene zveze z ideologijo. Gre preprosto za napačen odnos do mature, saj postajajo gimnazije pripravljalnice na maturo, učitelji pa v 4. letniku pogosto 20. stoletja sploh ne obravnavajo, ampak tudi 70 učnih ur za splošno snov posvetijo pripravam na maturo." Pri posodabljanju učnega načrta za osnovne šole bo sodeloval Božidar Mrevlje iz novogoriške enote zavoda za šport, ki je skupaj s Kunaverjem že analiziral obstoječe stanje. "Obstoječi učni načrt je bil potrjen pred letom 2000, pred vstopom v EU in Nato, in premalo govori o samostojni slovenski državi. Poudarjati moramo svojo identiteto, ne pa na široko neuvrščenih in Informbiroja. Na potrebo po posodabljanju učnih načrtov so opozarjali sami učitelji."

Pouk zgodovine je doživel velike spremembe v začetku 90. let. Takrat se je na pobudo dr. Petra Vodopivca, pozneje pa tudi dr. Dušana Nečaka in dr. Boža Repeta, teža poučevanja od politične zgodovine prenesla na socialne, kulturne in gospodarske poudarke. Ključna ideja je bila, da bi učitelj, namesto da bi našteval imena in letnice, pripovedoval smiselno zgodbo. "Osnutek je bil osnova za vse druge osnovnošolske in srednješolske učne načrte in je nastal precej demokratično," pravi Repe. Zato zavrača očitek, da bi bili sedanji načrti preveč omejujoči. "Obstoječi učni načrti učitelju puščajo možnost, da sami izberejo teme. Učbeniki so na solidni evropski ravni, ne prikrivajo ničesar, vse pa je odvisno od profesorja, kako teme obravnava." S tem se strinja ravnatelj slovenjegraške gimnazije Stane Berzelak, ki je prav tako sodeloval pri pripravi obstoječih učnih načrtov. "Sedanji učni načrt je bil zasnovan zelo široko in odprto. Ko je bil predstavljen Svetu Evrope, je dobil dobre ocene, postal je tudi vzor za druge države. Zato so očitki o prenatrpanem učnem načrtu neutemeljeni. Odgovoren je učitelj, če ga prenatrpa. Zato bi se bilo treba bolj ukvarjati z delom učiteljev pri pouku." Berzelak dodaja, da so tudi teme, ki so jih kot problematične izpostavljali kritiki, že vse obdelane v sedanjih učbenikih. "Če torej do sprememb prihaja zaradi poskusa prebarvanja učnega načrta, je to narobe. Potem ga bomo barvali vsakič, ko se zamenja politična opcija." Repe pa je zaskrbljen, ker naj bi trenutno na šolskem področju potekal zelo oster ideološko-kulturni boj. "Zdi se, da poskušajo vrniti zadeve tja, kjer so bile v 70. letih. Da bi vrnili nadzor nad tem, kaj poučujejo učitelji, in da bi na koncu vpeljali en sam zgodovinski učbenik."

Medtem se pojavljajo tudi predlogi, da bi v srednjih šolah zmanjšali število učnih ur zgodovine. Najprej v srednjih strokovnih šolah, kjer bi poudarek namesto zgodbi od antike do današnjih časov namenili predvsem nacionalni zgodovini. Nato naj bi bile na vrsti še gimnazije. V splošnih gimnazijah imajo zdaj za zgodovino na voljo 280 učnih ur. Ker zaradi priprav na maturo pogosto ne pridejo do konca s predpisanimi temami, se je pojavil predlog, da bi pouk zgodovine skrčili na 210 učnih ur oziroma na tri letnike. Učitelji naj bi se hitremu tečaju zgodovine odločno uprli. Zdaj se pojavljata vsaj dve ideji, čemu nameniti 70 šolskih ur zgodovine v četrtem letniku splošnih gimnazij, ki so danes namenjene obravnavi nove snovi. Po prvi naj bi jih porabili za priprave na maturo. Po drugi pa za domovinsko vzgojo, ki jo vneto zagovarja vladajoča koalicija. Domovinska vzgoja bolj kot na preverljivih dejstvih sloni na ideološki in emotivni nabitosti. Torej prav na tem, kar se je v zadnjih petnajstih letih izločilo iz zgodovinskih učbenikov.