Pošast falokratskega diskurza

Na nedavni javni razpravi o noveli medijskega zakona so udeleženci največ pozornosti pričakovano namenili kontroverzni pravici do popravka, znova pa so intenzivno razpravljali tudi o pornografiji. Oziroma kar o pravici do pornografije, saj so prvič v zgodovini samostojne Slovenije padale zelo resne pobude o absolutni prepovedi pornografskih vsebin v elektronskih medijih, ob tem pa je po daljšem času spet zadišalo po bledi materi Jugoslaviji, ki je v skrbi za nemoteno moralno rast delovnih ljudi in občanov predpisovala duhu samoupravnega socializma primerne, še raje pa neprimerne vsebine. Med slednje je kakopak sodila tudi pornografija, ki je bila v času komunizma kaznivo dejanje grobe žalitve javnega okusa in morale, kot taka pa podvržena zakonskim sankcijam. Kazenski zakonik Jugoslavije je od leta 1950 dalje opredeljeval proizvodnjo in razpečevanje pornografskega materiala kot kaznivo dejanje, ki mu sledi kazen do treh let zapora. Tako dejanje pa zagreši tisti, ki proizvaja, prodaja, razpečuje, javno izobeša in zaradi prodaje nabavlja in poseduje pornografski material, kot so filmi, knjige, revije in brošure, ki grobo žalijo javno moralo.

Po letu 1976 se je ta zakon nekoliko omehčal, kljub temu pa so organi v obdobju med letoma 1973-1983 zaradi pornografskih deliktov prijavili 191, obsodili pa 104 osebe, kar je bilo skoraj dvakrat več kot v desetletju poprej. Leta 1974 je na simpoziju jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo Ljubo Bavcon predlagal, da se pornografijo v ožjem smislu izvzame s področja kriminala. Ob pobudi je rahlo završalo, saj je spet prihajala iz Slovenije, kjer za razliko od ostalih delov nekdanje skupne domovine nismo kazensko preganjali homoseksualnosti, smo pa kazensko ukrepali v primeru moževega posilstva žene. Slovenija je zvezni zakonodaji navkljub pornografijo potihem legalizirala že leta 1986. V ljubljanskem kinu Sloga (zdaj Dvor) se je prvič v zgodovini Jugoslavije na javnem mestu zavrtel trdi pornografski film Strasti, ki si ga je v dobrih petih mesecih samo v Sloveniji ogledalo več kot 100.000 gledalcev. "Ne vojakov in gastarbajtarjev," je v Mladini zapisal Bojan Baskar, "veliko urejene mladine, parov mladih in srednjih let, za katere lahko upravičeno dvomim, da so seksualno sestradani; veliko znancev in prijateljev, ki so omikani ljudje. In tudi sicer se mi zdi komično praznoverje seksologov, da je prevladujoč motiv gledanja porničev iskanje genitalnega vzburjenja."

Tri leta kasneje se je na kioskih prvič pojavila domača periodika s seksualno eksplicitno vsebino, ki jo je kronala licenčna izdaja švedskega magazina Private pod uredniškim vodstvom Petra Lovšina, leta 1990 pa je vzletel prvi slovenski porno film z naslovom Strah pred letenjem. "Takrat je bilo moderno izzivati in biti v undergroundu. Provokativnost je bila zanimiva že sama po sebi, ker je prinašala nekaj novega, njen sestavni del pa je bila tudi pornografija. Neposredna kot je, v času simbolov in rdečih horizontov pač ni bila zaželjena," je leta 1994 razvoj dogodkov komentiral Peter Lovšin in dodal, da je bil odnos Slovencev do seksa vedno še kar sproščen. "In upam, da bo oblast Slovencem dovolila in omogočila vzpostaviti tak odnos tudi do pornografije." Dve leti poprej je slovenski parlament s posebnim amandmajem pornografijo uvrstil med luksuzne proizvode, za katere se je takrat plačeval 32-odstotni temeljni prometni davek. Kot denimo na avtomobile s prostornino motorja nad 1.800 ccm ter izdelke iz zlata in krzna.

Leto 1994 je naplavilo tudi prvo porno chic afero, kot bi se temu reklo danes. Vera Kozmik, direktorica takratnega Urada za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, je Krkin oglas, ki je s petimi ženskimi ritkami in sloganom "Vsaka ima svoj faktor" prodajal kremo za sončenje, označila za "seksističen in konec koncev tudi pornografski, saj dele ženskega telesa, ki odgovarjajo stereotipu privlačne ženske, še dodatno popredmeti s tekstom." Če bi bilo reševanje vprašanja pornografije pri nas zaupano njej, je dodala, "bi si najprej prizadevala sprožiti čimveč javnih razprav in razmišljanj ter enakopravno pritegniti k sodelovanju tako nasprotnice in nasprotnike tega pojava kot tudi njegove zagovornice in zagovornike." Dr. Hubert Požarnik je kajpada izrazil ločeno mnenje: "Pornografija mika, če odštejemo radovedne pubertetnike, predvsem ljudi s potlačeno agresivnostjo ter tiste, ki jih dajejo občutki osamljenosti, zapuščenosti, izoliranosti, manjvrednosti, potem nevrotične voajerje in spolno iztirjene ter osebnostno motene ljudi. Seveda je mikavna tudi za njene producente, igralce, trgovce in prikazovalce. Z njo namreč ti večinoma moralno slaboumni in sodeč po filmskih scenarijih tudi s pametjo ne posebno obdarjeni ljudje na lahek način služijo denar." Da bi proizvodnjo, prodajo in prikazovanje pornografskega materiala prepovedal, se razume samo po sebi.

Vprašanje avtentičnosti

Devet let kasneje je Franc Mihič iz Ribnice televizijo prižgal ob nepravem času. In to še nekajkrat ponovil. Zaradi italijanskega pornografskega programa SCT, ki ga je ribniška kabelska televizija R-Kanal predvajala v nočnih urah (in enkrat zaradi tehnične napake tudi v popoldanskih), je lokalnega kabelskega operaterja naznanil medijskemu inšpektorju Ivanu Palu, ki je po strokovnem ogledu spornega materiala ugotovil, "da gre za filme, ki so bolj ali manj samo soslednje prizorov spolnih odnosov, med katerimi so jasno ali predvsem razvidne genitalije." Inšpektor Pal je R-Kanalu in ostalim kabelskim operaterjem poslal odločbo o prepovedi predvajanja pornografije tudi v nočnih urah, ko so bile erotične programske vsebine sicer dovoljene, kar je širša javnost razumela kot cenzorski poseg v intimo dnevne sobe, nezadovoljstvo pa se je razplamtelo v najširše zastavljeno, vsestransko argumentirano in medijsko pokrito debato na temo fenomena pornografije, kar jih pomni samostojna Slovenija. Rezultati odmevne mini ankete na spletni strani Tednika, ki se je takrat uvrščal med najbolj gledane televizijske oddaje na nacionalki, so pokazali, da 86 odstotkov Slovencev gleda pornografske programe, zgoraj podpisani pa je na spletnih straneh Medijske preže fasal oznako "poznavalskega porno konzumenta", ki širi "duh svobodnjaške, navidezno napredne prostodušnosti" ter "diskriminatorno in falokratsko govorico".

Strokovna, medijska in politična debata o pornografiji in njeni regulaciji se je zaključila v poletnih mesecih leta 2003, ko je bila v državnem zboru sprejeta avtentična razlaga 1. in 3. odstavka 84. člena zakona o medijih (ZMED), ki govori o zaščiti otrok in mladoletnikov pred škodljivimi televizijskimi vsebinami. Hkrati je bil dosežen tudi dogovor med svetom za radiodifuzijo in petimi največjimi ponudniki televizijskih programov, ki je patentiral tiste smešne krogce in trikotnike v zgornjem levem kotu ekrana, za katere le redko kdo ve, kaj sploh predstavljajo. Po avtentični razlagi je predvajanje vsebin s pretiranimi oblikami nasilja in prizori eksplicitne seksualnosti dovoljeno v omejenem terminu med 24. in 5. uro zjutraj, tudi v tem času pa je prepovedano predvajanje skrajnih oblik pornografskega žanra, "kot so zoofilija, nekrofilija, pedofilija, sadomazohizem, sadizem, posilstva in druge odvratnosti".

Leto kasneje je mandat na volitvah dobila pomladna opcija, ki ji podobno kot nekoč zvezni oblasti ni vseeno za moralno rast državljank in državljanov, zato se za njihovo dobro pospešeno loteva uravnotežanja medijskega prostora. In glej, kar na lepem se je poslanki koalicijske Nove Slovenije pornografija prikazala med programi slovenske nacionalke. V pismih bralcev družinskega tednika z največjo naklado se je znova oglasil Franc Mihič iz Ribnice, ki je indoktrinacijo s pornografijo detektiral tudi v mladinski oddaji nacionalne televizije Jasno in glasno. Na Brezovici so utrpeli hude duševne muke ob pogledu na Playboyev džambo plakat z Rebeko. Da so bile rane res globoke in krvave, so abotno prikimali tudi na častnem oglaševalskem razsodišču v okviru Slovenske oglaševalske zbornice, kjer so po toči zvonili že v primeru žanrsko definirane oglaševalske akcije za tabloid Direkt. Zanimivo, Inlesova oglaševalska akcija, ki je s tremi razgaljenimi bejbami slaboumno reklamirala pohištvo, se predsednici Gordani Petek Ivandič ni zdela ne seksistična ne sporna. Ah, seveda, Rebeka "pornografsko" razgali tudi bradavičke, one tri bejbe pa ne. "Na fotografiji so vidne gole dojke, ki zagotovo ne morejo biti ne žaljive ne sporne ne kako drugače težavne. Ali nismo vsi kot dojenčki rasli prav zaradi mleka iz materinih dojk? Ali niso dojke znamenje rodnosti, ki je v Sloveniji po vseh merilih primanjkuje?" je med drugim v pritožbi zapisal odgovorni urednik Playboya Boštjan Jevšek. In nenazadnje, v skladu z Slovensko oglaševalsko zbornico je ženska lahko koristen kos pohištva ali kompulzivna porabnica čistilnih sredstev, samo da ni seksualni simbol.

Skratka, za opcijo, ki je dobila mandat na volitvah, je nadgradnja obstoječega medijskega zakona v smeri reguliranja pošasti pornografije čisti moralni imperativ. Vendar pa kulturni minister Vasko Simoniti pred vprašanjem, kaj je pornografija, nekulturno pobegne, predsednik programskega sveta RTV Stane Granda pa pornografijo na nacionalki zaznava v obliki "kvantanja in prostaškega govorjenja", kar pa se pretiranega nasilja tiče, ga bolj kakor fizično "osebno moti intelektualno nasilje". Domnevam, da v obliki oddaj Studio City in Hri-Bar ali prispevkov o sodobnih umetnostih. Ker so izvoljenci ljudstva na tem področju dokaj bosi, so se pri regulaciji pornografskih vsebin oprli na intelektualno bazo iz vrst Mirovnega inštituta ter projektnega združenja nevladnih organizacij, ki želijo temeljiteje zaščititi otroke in mladostnike pred vsebinami, ki bi lahko škodovale njihovemu razvoju. Projektno združenje zastopa stališče, da je avtentična razlaga sporna, ker pornografijo implicitno uvršča pod erotiko in jo (pornografijo, namreč) opredeljuje z njenimi skrajnimi oblikami, kar iz zakonskega konteksta 1. odstavka 84. člena izključuje najbolj pogosto obliko pornografije. Se pravi, namesto da bi definirala pojem pornografije in določila instanco razsojanja v mejnih primerih, avtentična razlaga še povečuje pomenske nejasnosti.