Trenutek odločitve + Modri angeli

Pred ameriško ambasado v Jemnu se domačini uprejo, ambasador (Ben Kingsley), je vse bolj paničen, vletijo marinci in polkovnik Samuel L. Jackson, veteran vietnamske in zalivske vojne, ukaže: ogenj! In marinci vžgejo po civilistih. Ko se dim razkadi, na tleh leži 83 mrtvih. Pokol, vreščijo mediji. Svet je zgrožen. In vojaško tožilstvo proti polkovniku vloži obtožnico: ker je prekršil rules of engagement, pravila bojne intervencije. Polkovnik, ki trdi, da je le odgovoril na sovražni ogenj, si sicer za branilca pokliče polkovnika Tommyja Leeja Jonesa, nekdanjega bojnega tovariša, toda druga stran, ki jo vodita hinavski svetovalec za nacionalno varnost (Bruce Greenwood) in brezobzirni tožilec (Guy Pearce), ga skuša stisniti v kot in dokazati, da je streljal brez pravega razloga in da za pokol ni kriva vojska ali pa Amerika, ampak izključno on, marinski polkovnik - ameriški psihopat.

Trenutek odločitve (Rules of Engagement, 2000, William Friedkin), sodni triler, je poln patriotske retorike, patetičnih salutiranj in mačističnega poziranja, toda ne pozabi svoje izhodiščne dileme, ali ameriška vojska ali ameriški psihopat, in s prstom pokaže na ameriško vojsko, hja, na psihopatsko naturo ameriške vojske. Prišel je pač v času, ko je Hollywood spet obsedala prava vojna (Reševanje vojaka Ryana, Tanka rdeča črta) in ko je liste knjižnih uspešnic krasila monografija The Greatest Generation (by Tom Brokaw), ki je slavila generacijo, ki jo je naredila II. svetovna vojna. Ameriški militarizem je ideolog te generacije, Trenutek odločitve pa dokaz, da sta ameriška vojska in ameriški patriotski lingo od te generacije pobrala vse najbolj mračno - totalitarno demagogijo, galantne nacionalistične fantazije, šovinistično ekologijo, humanitarno nestrpnost, manihejsko angažiranost, apokaliptične vizije in karizmatični egoizem.

Tudi v Modrih angelih (Dark Blue, 2003, Ron Shelton), posnetih po noveli Jamesa Ellroya, avtorja mnogih kultnih črnih kriminalk (L.A. zaupno, Črna dalija), so vse krogle že izstreljene - in vse čakajo le še na trupla. Bolje rečeno, čakajo le še na dovolj ekscesnega policaja, da bo svinčeni promet usmerjal, jasno, po lastni vesti. Kurt Russell - član elitne preiskovalne enote - je tak policaj. Njegova naloga je, da pije, da je rasno nestrpen, da je epsko skorumpiran, da je moralno povsem razštelan, da pred preiskovalnimi komisijami laže, da v eni potezi krši vse človekove pravice in da je okolici manj nevaren od kriminalcev. Pragmatik pač. Geni so požrli idealizem - policijski nepotizem je le imitacija političnega nepotizma.

Več na www.mladina.si/dvd/.