Sovražni gnom

Vnaprej nam je bilo dano vedeti, da bi prizorišče utegnilo preplaviti od petsto do šeststo purgerskih literarnih fanatikov: svetovano nam je bilo, naj pridemo pred uradnim začetkom, da bomo sploh prišli noter. V resnici je bil potem klub Gjuro - ljubka in funkcionalna zagrebška klet, recimo tak mini K4 iz boljših dni - zelo zelo udobno poln, s kolegom Frasom pa sva si uplenila celo stolico. L'auteur je po stopnicah pristopicljal, da bi težko bolj neopazno. Majhen, suh, po ničemer vpadljiv tip - tak mrzovoljen čovečuljak, arhetip skromnega državnega uradnika, ki ga je na vsakem koraku spremljal zaskrbljen gromozanski gospod intelektualnega videza. Lastnik kluba, ki naju je kot spoštovana gosta iz Slovenije spustil noter, ko so bila vrata uradno še zaprta, nama je dal o pisatelju z odsekano kretnjo vedeti, naj mu ne hodiva blizu: "On je stravično nadrkan tip. Njemu se NIŠTA ne sviđa."

Trenutno morda najbolj razvpit književni obdukcionist poželenja na svetu je potem nekaj minut sovražno slonel ob šanku in kadil: cigareto je labavo držal med sredincem in prstancem desne roke, natanko tako kot na naslovnici marsikaterega ponatisa svojih romanov. Nasploh so njegove kretnje defenzivno efeminantne: mikrofon je kasneje božal med sredincem in kazalcem. Morda so ljudje preveč očitno strmeli vanj, morda so mu lampe nad šankom preveč kruto razsvetljevale vrzeli med dragim lasnim implantatom - kdo bi vedel, a zelo kmalu so ga skupaj z ogromnim gospodom preselili v separe v zatemnjenem delu kluba. Okrog mize se je kmalu nabrenčala pisana druščina očitno meščanske vrste ljudi: Michelu se je ženskim sogovornicam vsake kvatre še nekako dalo vljudno nasmehniti, moškim ne zares.

Tako Jergović

Nihilističnega kolosa vabijo marsikam, a praviloma neuspešno. Tudi v lastni domovini je ob izidu svoje zadnje knjige daroval le dva/tri intervjuje in se potem raje umaknil na posestvo v Španiji. Na Hrvaško so ga vabili dolga leta, dokler ni Jutarnjemu listu in založniku Litteris naravnost čudežno uspelo prek naveze osebnih poznanstev in golih naključij. Šestdnevni obisk so v pravih krogih pospremili z naravnost orgiastično histerijo, vsi pa znamenitemu gostu niso bili avtomatično naklonjeni.

Najbolj uničujoče ga je v briljantno napisanem pamfletu, objavljenem prav v Jutarnjem listu, raztrgal čedalje bolj legendarni Miljenko Jergović. "Zamislite si pisatelja, ki prezira književnost, ki mu izpričano ni do veščine pisanja, katerega liki so v funkciji ideje, ki jo zastopa (nekako tako kot v klasični sovjetski maniri tipa 'Kako se je kalilo jeklo'), brez kakršnekoli karakterizacije ter nianse med osebo A in osebo B - drugače od kolektiva, ki ga opisuje strastno, ampak spet povsem splošno, skoraj vedno s sovraštvom, ki temelji na dveh ali treh stereotipih ... Njegova strast je pornografska na način primitivnega balkanskega kamiondžije, ki pozna samo tisto splošno pičko, katere slike mu visijo v kabini, ter splošnega sovražnika, recimo Kitajca krat milijarda in dvesto milijonov primerkov ... Ena sama njegova ideja - in v njegovih romanih ne moremo govoriti o ničemer drugem kot o idejah - ni v navzkrižju s prevladujočim družbenim okusom in zaželenim spektrom vrednot." Še manj simpatije je Jergović našel (in pri tem verjetno tudi sam nekoliko klecnil pod trendom posploševanja) za tipičnega hrvaškega intelektualca, ki tripa na Houellebecqa: "Antiislamizem, katerega mondenost je H. munjevito prepoznal, je postal perfekten nadomestek za antisemitizem, brez katerega so - kot brez pomembnega telesnega organa - evropski meščanski intelektualci morali živeti po holokavstu ... H. je talon za neposredni plasma med nadrkano književniško meščanstvo srednjih let, o katerem se javno ne sme reči nič slabega, ker bi ti lahko nekoč še prišlo prav. In taki nikoli ne pozabijo ... Danes je zanje H. tisto, kar je za manekenke, gospodinje, nogometaše in normalen svet Paolo Coelho."

Pogovor

V klub Gjuro so namesto omenjenih kvaziintelektualističnih vampirjev srednjih let večinoma prišli mladi, med njimi je bilo s knjigami, pripravljenimi za hiter avtogramček, kakih 70 odstotkov deklet. Glede na to, da se makabrističnemu prišleku med vsemi drugimi -izmi še posebej pogosto očita seksizem, bi lahko torej predpostavili, da so ženske ali mazohistične nekritične amebe, ki najraje ližejo krvave škornje opresorja, ali pač angelska oproščujoča bitja, ki so vedno znala najbolj ceniti vrhunsko, idejno provokativno književnost. Ko je napočil trenutek začetka javnega pogovora, se je bil čemerni frankofonski škrat v svojem separejčku ravno povsem sprostil ter se začel s svojo družbo maltene bratiti: o njem krožijo kot plevel vztrajne govorice, da spolno propozicionira čisto vsako žensko novinarko, ki hoče z njim napraviti intervju, ter da zna biti - kadar mu to ustreza - nenadejano topel in očarljiv.

Samo "druženje" s publiko ni bilo najbolje izpeljano: po eni strani zna že pijanski ambient nočnega kluba pošteno motiti itak hlapljivo esenco literarnega nokturna, poleg tega pa tudi moderatorka - kolikor je že bila prikupna, hitra, okravatena in francosko na videz tekoče govoreča - ni znala najbolje opraviti svoje naloge, dasiravno ne gre povsem zanemariti misli, da ji je znal auteur iz čistega sadizma nemara res govoriti take kolosalne nesmisle, kakršni so potem, prevedeni, periodično prihajali iz njenih ust. Houellebecq - čeprav živi na Irskem - je namreč znan tudi po tem, da novinarjem in drugim zainteresiranim nikoli ne odgovarja v angleščini.

Za uvod sta dva dramska igralca najprej malce brala njegovo poezijo - in sicer sta začela z mislijo, kako se dandanes neprimerno bolj splača imeti psa kot žensko, saj lahko psa dejansko osrečiš: ima majhen ego in ne prosi za veliko. Nemara, je dovolil pesnik, so bile ženske nekoč tudi take, danes nič več. "Alors!" je dahnila moderatorka in ga vprašala, kako bi se sam predstavil publiki, na kar je odvrnil, da kot sodobni francoski književnik, ki je napisal štiri romane, veliko pesmi, teater pa ga preprosto ne zanima. Na vprašanje, kako to, da je v svoji zadnji uspešnici omenil tudi Zagreb in Hercegovino, je odvrnil, da izključno kot kuriozitetico, saj povprečni Francoz danes seveda nima pojma, kje to je. Pa mu je zdaj, ko je na obisku, Zagreb všeč? No, všeč mu je, da človek res ne izgubi veliko časa v prometu, se pa recimo izpred davnih let spomni nekega absurdnega skeča s televizije, v katerem so na dolgo in široko naštevali priimke članov jugoslovanske nogometne reprezentance. K temu je dodal, da kot se mu ne sanja, zakaj je v resnici razpadla ZSSR, ima še toliko manj pojma, kaj je šlo narobe s SFRJ. Dokler jo je svet doživljal samo kot federacijo Srbov in Hrvatov, je človek vsaj vedel, o čem je govor - zdaj, ko se je izkazalo, da so del enačbe še nekakšne druge narodnosti, pa je postalo vse skupaj res malo preveč pobrkano.

Ko ga je moderatorka vprašala, "kaj njemu osebno pomeni književnost", je samo polglasno zaječal in odvrnil, da "avtokritičen komentar, ko lahko sam sebi osporavaš ves tisti denar, ki si ga zaslužil s pisanjem romanov in ki ga prav gotovo ne bi, če bi še naprej pisal poezijo". Čeprav se ima za precej povprečnega pesnika, ima poezijo za izrazito večvredno. Prvo vprašanje iz publike je hotelo vedeti, ali to pomeni, da se bo zdaj, ko je finančno neodvisen (Houellebecq je v resnici, kot se je prej izrazil nekdo v neformalni debati, "perverzno bogat"), toliko bolj posvetil pesmim. Po še enem zagrlenem Mmmmmmmm-ju, le da je bil ta izrazito bolj meditativen, je dejal, da ne nujno, da pa gotovo še ne gre v penzijo. Na vprašanje, ali je danes s pisano besedo ljudi sploh še mogoče šokirati, je kratko odvrnil, da seveda - lažje kot kadarkoli! Kako kot književnik komentira porast terorizma? Paaa, teroristi so vsekakor izvrstni literarni liki in jih bo treba čim bolje izkoristiti. Osebno ga zelo fascinira oseba, ki dolgo planira svoje uničujoče dejanje in vmes ves čas živi svoje navadno malo življenje, ne da bi kdo kaj posumil. Nasploh nekega posebej originalnega odgovora nima, če pa hoče mladenič povsem moralno opredelitev, potem ne, ni v redu rušiti avionov in klati ljudi.

Kolega Fras je večji del prireditve bentil, da se gostu očitno nič ne da in da momlja, kot da bi predhodno žlampnil vsaj sedem pirov, meni pa se je pogosto zdelo, da se vsaj želi truditi precej bolj, kot bi od njega lahko v osnovi pričakovali. Še posebej, ker je bilo vsaj pol vprašanj resnično debilno osnovnošolskih. Koliko je v vaših delih domišljije in koliko je avtobiografije, ga je šla spraševat neka pupika, ki si je očitno res želela nekaj vprašati, pa je tako osnovna zadeva ni dovolj zanimala, da bi jo šla pogledat na internet. Moderatorka se je potem nekaj trudila z domnevno neposredno iz njegovih tekstov potegnjenimi dilemami, recimo: ali je ljubezen lahko še kaj drugega kot fuzija?, na kar je odgovoril, da so neinkarnirani odnosi vedno malce sumljivi, čeprav se mu nasploh ne zdi, da bi bil to izrazito problem Hrvatov: prej Japoncev.

Neposredno za tem sta igralca zadonela še eno pesem - "Gle, mala bića što se miću u daljini / Gle, mala bića što se miću u daljini ..." - naslednje vprašanje pa je postavil ženski del tega dramskega dvojca: zakaj ji je pri posvetilu v knjigo zapisal pasus, za katerega je tudi insistiral, da ga prebere, in sicer daljši traktat o lepem telesu junakove ljubimke, ki je začelo kazati prve znake staranja, v očeh pa se je začel posledično zrcaliti ponižen in žalosten pogled bolehne živali, ki ve, da je bila zadeta in se je zato oddaljila od črede - saj ni mogla med vrstniki računati niti na mrvico sočutja. "Eto, kaj čuti moški do ženske, ki jo ljubi, ko se le-ta začne starati!" se je zasmejala simpatična dama in nadaljevala: "Tolčete tja, kjer najbolj boli, a mi vseeno povejte: kaj imate na ženskah radi?" Ob tem se je hudobni francoski gnom samo sugestivno zakrohotal in bil dolgo časa tiho in nazadnje - šele ko se je začel parter smehljati - zakoličil, da: "Saj veste. Natanko tisto, kar je logično. Tisto kot vsi moški."

V uri in pol je kake trikrat poudaril, da od njega ne gre pričakovati preveč inteligentnih odgovorov, saj nikakor ni intelektualec in torej tudi ne ve, kaj bistveno več od kakega povprečnega Jolberta. "Zagotavljam vam: jaz nisem zanimiv." Na vprašanje, ali ga motijo pogoste primerjave z Begbedierjem, je odvrnil, da niti ne, dasiravno ima v primerjavi z drugim francoskim piscem bistveno več širine - s čimer bi se strinjal tudi sam Begbedier, ki nima pojma o življenju srednjega in delavskega razreda. Neki fant ga je vprašal, ali je kaj na tem, da je v zadnja dva romana naštepal tako ogromno seksa zato, da bi bolje prodajal knjige, vendar je H. odsekal, da nikakor, saj je fuk v Franciji tako vseprisotna tema, da samo zaradi nje ne prodaš nobene dodatne knjige. Na vprašanje, ali se je - glede na to, da sta se z uspehom poboljšala tako spolni domet kot performans njegovih junakov - isto zgodilo tudi njemu, se je prav po kavarniško zacerekal: "Oui!" Je potemtakem kaj manj žalosten kot prej, ga je vprašala dama iz ozadja. "Ne, ker se še vedno staram in je smrt še bližja, kot je bila. Čeprav sem uspešen, bom kljub vsemu umrl."

Nazadnje se ga je neka korpulentnejša lepojka v prvi vrsti spravila na dolgo in široko spraševat o tem, zakaj je sploh prišel, kaj ima od tega, če pa mu je tako očitno muka sedeti med mravljicami in odgovarjati na njihova idiotska vprašanja. Francoski gost je odgovoril, da je bil natanko enak tudi, ko je pri sedemnajstih kot anonimus prišel na kakšen žur, a gospa s tem pojasnilom ni bila zadovoljna. Houellebecq se je resnično trudil, da bi vendarle doumel, kaj hoče od njega. Kmalu je, v obupu nad moderatorko, preklopil celo na angleščino, za katero se je takoj izkazalo, da je zelo pametno, da je praviloma ne uporablja, saj bi mu o izgovarjavi lahko lekcije dajal celo narednik Crabtree iz Allo Allo. Dama iz prve vrste je dobila nekakšen napad, postavljala je nova in nova vprašanja, ki pa so bila vsa po vrsti čedalje bolj steklinasta permutacija osnovnega, namreč Kaj kurac sploh prihajaš sem in se kurčiš kot neka literarna zvezda, če te tako notorično boli kurac za vse in tudi zame?

Ker bejba ni hotela popustiti in ker se je avtor za en dan dovolj namučil, so pogovor na hitro končali. Iz zvočnikov je zadonela Ain't No Cure for Love Francozu izjemno ljubega Leonarda Cohena, pred mizo se je nadrenjala četica moledovalcev za avtogram. Veliki Michel Houellebecq je ustregel vsem, a njegove oči so bile ves čas povsem in kdo ve kje drugje. Edini stavek, ki ga je med celotno prireditvijo izrekel sam od sebe, brez kakršnega koli prompta, je bil: "Imam občutek, kot da razlagam življenje ljudem, ki ga ne razumejo kaj prida."