"Hrvati so narod z metlo v riti"

Ko sem brala vaš zadnji roman Ljubezen, elektrika, voda & telefon, sem bila presenečena nad tem, da lahko moški tako dobro pozna celo najperverznejše ženske zgodbe o moških, saj si ženske takšne zgodbe praviloma pripovedujejo le, kadar moških ni zraven. Kritika je knjigo označila za populistično pogrošno literaturo, t. i. ljubič.

Dejansko sem želel napisati prav ljubezenski roman, "ljubič", in o pisanju takšnih romanov nimam slabega mnenja, prej nasprotno, rekel bi, da so vse moje potrebe po kulturi zadovoljene s popom. V zadnjem času sem nehal brati knjige in gledati filme, v glavnem berem tisto, kar sem bral nekoč, in gledam filme, ki sem jih gledal že zdavnaj, a se mi še vedno zdijo vredni pozornosti. Še najbolj se me dotaknejo pop pesmi, ki so čustveno neposredne. Rad poslušam ljubezenske pesmi, sladkobne countryjevske balade in duha teh pesmi sem želel prenesti v književnost. Zdi se mi, da je književnost izgubila čustveno neposrednost, nič več ne zna brez okolišenja govoriti o človeških čustvih. Zelo sem si želel povedati ljubezensko zgodbo iz ženskega srca. Moški liki niso zapleteni, celo nekako preveč pričakovani so. Tisto, za kar se zadnji dve ali tri leta intenzivno zanimam in s čimer se bom tudi v prihodnje ukvarjal, na veliko grozo literarne kritike, je žensko doživljanje ljubezni in spolnosti. Vedno mi zelo laska, če od kake ženske slišim, da mi je uspelo "ujeti" ženski um, da ženska dejansko razmišlja natančno tako. K temu, da sem začel premišljevati o teh stvareh, so me spodbudile ostre in pohotne ljubezenske pesmi Lucy an the Williams.

FAK je bil prav poseben izstop iz salonske tradicionalne književnosti, usmeril je literaturo k navadnemu človeku, pokazal, da je pisatelj lahko zanimivejši od nogometaša. Kaj - glede na to, da ste bili eden od fakovcev - menite o koncu tega projekta? Ga je doletela usoda vseh alternativnih projektov, ki so tuji tišini knjižnic in vonju akademije?

Sploh ne mislim, da smo bili alternativni, še več, mislim celo, da je bil projekt tradicionalističen. Zelo me moti, če se o piscu misli, da je nekaj posebnega. Prepričan sem, da delo pisatelja ni nič drugega kot eden izmed čisto navadnih meščanskih poklicev. Pisatelj je pripovedovalec, ki ima svoje mesto v skupnosti še iz časov, ko so ljudje živeli v jamah. Pisec je tisti, ki ljudem pripoveduje zgodbe, je storyteller in v tem smislu imata literatura in pisanje socialno funkcijo. Potem se nenadoma vse obrne, tako da postane literatura socialno disfunkcionalna in nekaj, kar ne kaže niti najmanjšega razumevanja za navadne, vsakdanje človeške stvari, nenadoma pisec neha biti pripovedovalec!

Sam pišem za bralstvo in mi je zelo veliko do bralcev, ker želim nekatera svoja čustva, znanje in izkušnje razkriti čim več ljudem; če govorimo o filmu Karavla, pa ne želim, da bi končal med dobrimi premierami. Premiere me sploh ne zanimajo, bistveno se mi zdi, da film vidi čim več ljudi. Resda zadnje čase literature ne pišem več, ker so moje socialne potrebe zadovoljene, če pišem za časopise, všeč mi je, da moje pisanje vsak teden prebere 100.000 ljudi. Rad rečem, da je pisanje knjige tako, kot da imaš bend, ki igra po klubih, pisanje za časopis pa je nekaj takega, kot da imaš bend, ki igra na stadionih. In sam imam, tako pač je, rad oboje.

Kaj mislite o humorju v hrvaškem filmu in nasploh na Hrvaškem?

Težava je v tem, da humor velja za nekaj nizkega. Hrvati imajo pogosto zelo neumen kompleks, in sicer, da se nočejo ubadati z nizkimi temami, ker je to nizkotno in sramotno. Hrvati so narod z metlo v riti. V zadnjih mesecih smo doživeli nekaj scen s Severino. Severina se pojavi v gledališču in vsi se zgražajo, češ kaj neki išče tam. Kaj naj bi pevka delala v gledališču? Potem naredi pesem za Evrovizijo, pa vsi pravijo, da "to nismo mi" ... Kaj pa pravzaprav smo mi? Zelo boleče je, če moraš ljudi prepričevati. S pomilovanjem gledam na svoje rojake, ki se ves čas trudijo, da bi bili nekaj več. Po mojem visokega in nizkega ni, pa tudi če je, mi je prav vseeno, jaz sem populist! Zadnje čase sem nekoliko ohol in aroganten do vseh teh kritik. Nič več mi ni do tega, da bi se pečal z domišljavimi kulturnimi kritiki na Hrvaškem, ki mislijo, da mi bodo določali, kaj je visoko in kaj nizko.

Ali mi glede na to, da ste na oddelku za filozofijo diplomirali s temo Fenomenologija smeha, lahko poveste, kakšne so razlike, kar zadeva humor, med Hrvati, Srbi, Bosanci, Slovenci, Makedonci in nasploh na Balkanu?

Tega vam ne morem povedati. Moji vzorniki so nekateri humoristični pisci s tega območja, kot so Dušan Kovačević, Abdulah Sidran, Miljenko Sojer. Pri humorju imam rad prav to njegovo "nizkost". Humor je to, da se absurdnost politike, ideologije ali kakega represivnega aparata kaže skozi usodo posameznika z ulice. Pri Karavli me je zanimala nesreča posameznikov v tem ogromnem absurdnem vojaškem sistemu. S humorjem se človek postavlja po robu nečloveškemu sistemu ... kolektivu.

Vaše knjige v Srbiji tiskajo v cirilici, vendar niso prevedene v srbščino. Lepo je spet videti nekaj srbsko-hrvaškega. Film Rane so iz srbščine prevedli v hrvaščino, toda ali si lahko predstavljate, da bi komu prišlo na misel Karavlo prevajati v srbščino, hrvaščino ali bosanščino in črnogorščino?

To, da so bile Rane prevedene v hrvaščino, je bila perverzna politična odločitev. Hrvaška javnost se je iz tega prav lepo ponorčevala, zato so se takemu početju za naprej raje odrekli, ha ha ha. Sam sem hotel, da knjigo Kaj je moški brez brkov? natisnejo v cirilici, ker se mi je zdelo, da bo grafično lepo videti, všeč mi je bilo in nenavadno se mi je zdelo imeti knjigo v cirilici. Poleg tega govorimo podobna jezika in bi bilo neumno kar koli prevajati. Hkrati želim, da obstajajo srbski, hrvaški, bosanski, črnogorski jezik ..., da ni več tistega popravljanja pri govorjenju, da se ti ne zgodi več, da bi ti kaka jebena natakarica solila pamet: "Ne reče se kisla voda, ampak mineralna." Ma, hajd v pizdo materino! Hočem imeti pravico, da govorim, kakor hočem, mislim, da je to zelo pomembno za samozavest, za emancipacijo teh jezikov. Ko že govoriva o humorju, imam teorijo, zakaj so bili Hrvati pri humorju neuspešni. Preprosto niso imeli jezika, v katerem bi pisali humorna besedila. V knjižni hrvaščini preprosto ne moreš povedati vica. Na voljo imaš neki poštirkani tako imenovani knjižni jezik, v katerem sploh ni mogoče povedati vica! Edine uspele primerke hrvaškega humorja najdemo v narečjih, na primer Malo in Velo misto, Gruntovčani ... To pomeni, da se moraš zateči v narečje, da lahko poveš vic. Jezikovna vprašanja so v bistvu politična vprašanja. Človek je ujet v tem jeziku, kaka koza na pošti mu zna zabrusiti: "To ni telegram, ampak brzojavka!" Moramo se osvoboditi represivnega političnega jezika, ki nam nekaj normira.

Film Karavla je predvsem balkanski film. Kako, mislite, bo sprejet na Hrvaškem? Ali tam beseda Balkan še vedno zbuja strah ali se je že kaj spremenilo?

Če komu kaj ni všeč, to ni moj problem in tudi ne problem filma. To z Balkanom se mi zdi prav smešno. Brez dvoma živim na Balkanu in sem del te kulture in civilizacijskega kroga, Balkan je v moji književnosti, v moji kuhinji in v mojem jeziku. In Balkan imam rad, vznemirljiv je, bolj strasten, čustva so močnejša, vse se doživlja globlje in bolj odkrito kot v sivi pokrajini Srednje Evrope, kamor bi medna morali spadati. Želim živeti na Balkanu in lepo mi je tu.

V filmu tako rekoč nisem opazila Slovenca, mislim, da je kuhar ali nekaj podobnega, spominjam se ga iz knjige ...

Je Slovenec, je kuhar in v romanu je imel veliko večjo vlogo. Večkrat pove tisto, kar mislim. Pri njem so ideje civilne družbe najbolj artikulirane. V filmu se to dobro vidi, ko mu eden od vojakov pravi: "Kaj misliš, kako bi bilo, če bi mi, vojska, prevzeli oblast ... mislim ... vse razpada, kriza in to, mogoče ne bi bilo slabo, če bi vojska naredila malo reda." Slovenec mu pokaže skopane strelske jarke in pravi: "Kaj misliš? Da bi bila vsa Jugoslavija videti tako kot tole tu in da bi bilo vsem tako, kot je nam tukaj?" Nazadnje je bila vsa Jugoslavija videti natančno tako in bilo je grozno.

Ko danes gledam film, se mi zdi JNA kot nekakšna ekskurzija v primerjavi z današnjimi poklicnimi vojskami, tako rekoč nekakšno alternativno gibanje, kjer so se vsi po malem zajebavali ...

Sploh se niso zajebavali. Mislim, da smo JNA prikazali kot okruten totalitarni sistem. Recimo poročnik, ki je v vojsko odšel zato, da bi se rešil hribov, kjer je bil doma, pa mu to ne uspe, ker je taka njegova vojaška usoda. Verjemite, da nikomur ni do tega, da bi še enkrat preživel vso tisto tesnobo, ki jo doživiš, ko te prav nemarno ostrižejo in te oblečejo v nekakšne cape, pa občutek, ki ga imaš, ko se prvič znajdeš daleč od doma, neki tepec pa se dere nate. Ljudje se tega ne spominjajo najbolje. Sam sem hodil v vojaško šolo in sem v mladosti imel precej bizarnih doživetij, za katera mislim, da sem jih dokaj dobro prenesel v roman in pozneje tudi v scenarij. Gre za občutek slabosti, ki se posamezniku dvigne v želodcu zaradi totalitarnega aparata, v vojski socialistične diktature, kakršna je bila SFRJ. Zmotilo me je le to, da je bil film všeč tudi nekaterim desničarjem.

Karavla je prvi postjugoslovanski film, prvi skupni projekt vseh republik nekdanje SFRJ, financirala so ga ministrstva za kulturo vseh nekdanjih republik. Prednost Jugoslavije je bila, da si lahko izbiral najboljše ne glede na republiko ali narodno pripadnost ...

Nacionalizem je bil vedno prekletstvo nenadarjenih ljudi, ki so potrebovali zgodbo o tem, kako jim neki Srbi ali neki Hrvati česa niso dovolili, ali so Hrvati dobivali vloge zaradi tega in tega ali so Srbi režirali zaradi tega in tega, potem se je pojavljalo še vprašanje, kdo je dobil zlato areno za kamero ... nacionalizem je bolezen duhovnih revežev. Nekoč sem se pogovarjal z Matejem Parlovom in potem napisal eno svojih najuspešnejših kolumen. Mate je izgovoril stavek, ob katerem mi je zledenela kri v žilah, stavek, ki bi ga rad povedal svojemu sinu, ko bo prišel čas za to. Mate Parlov je dejal: "Kako bi jaz lahko bil nacionalist, ko sem bil vendar svetovni prvak." In kdo bi Mateju Parlovu lahko rekel, da ne more biti svetovni prvak, zato ker je Hrvat? Kaj mislite, kaj bi Mate napravil z njim? Po pički bi ga ... (smeh)

Film Kaj je moški brez brkov? je narejen po vašem romanu, a režiser Hrvoje Hribar je rekel, da je "ekranizacija njegovo doživljanje knjige" in da je zaradi uspeha knjige občutil hud pritisk. Ali to pomeni, da vajino sodelovanje ni bilo najboljše?

Saj sploh nisva sodelovala ... he he he. S Hrvojem Hribarjem sva skupaj pripravila TV-serijo Nova doba, ki pa je bila spektakularno neuspešna. Že pred tem je hotel Hrvoje ekranizirati mojo knjigo. Ker so se najini odnosi po tem spektakularnem neuspehu ohladili, je prav potihem naredil film. Vzel je moje junake in nekaj ključnih prizorov in naredil film.

Vam je film všeč?

Da, všeč mi je. Nisem nečimrn človek. Če že nisem sodeloval pri stvari, kdo pravzaprav sem, da bi pljuval po tem, kar je naredil. Za uspeh filma je zaslužen Hrvoje Hribar z mojim predložkom. Z Grlićem pa sem bil od vsega začetka, sodelovala sva dve leti in rad sem sedel ob njem. O tem sem napisal tudi članek, ki ga je mogoče najti na spletni strani filma. Drugače pa scenariji niso nekaj, s čimer bi se hotel ukvarjati. Narediš zgodbo, potem pa vso slavo požanje režiser. Svoj ego nahranim z romani, scenarije pa bom delal smo z ljudmi, ki so mi všeč.