Neprijetna resnica

Če bi Al Gore leta 2000 med predsedniško predvolilno kampanjo - še zlasti v TV dvobojih z Bushem - nastopal tako, kot nastopa v dokumentarcu Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth), potem bi postal ameriški predsednik (ne pa le “nekdanji naslednji ameriški predsednik”). Zlahka. Republikanski puč na Floridi ne bi uspel. No way! Gore bi dobil preprosto preveč glasov, tako da bi lahko Bushu siknil le: No, kje je zdaj tvoj Jezus!? Gore je pač končno pogruntal to, kar je Oskar Schindler pogruntal že med II. svetovno vojno: da je trik v prezentaciji. To, kar namreč počne v Neprijetni resnici, ni le nastop, ampak prezentacija. Še več, to ni le prezentacija - to je performance. Ne performance, ampak koncert. Ni lesen, ampak sproščen. Ni vzvišen, ampak populističen. Ni intelektualističen, ampak luciden. Ni zapet, ampak duhovit in anekdotičen. Ni napiflan, ampak strasten. Ni akademski, ampak oseben. Ni prisiljen, ampak samoironičen. Ni histeričen, ampak logičen. Ni zatežen, ampak aktivističen. Ni dolgočasen, ampak prepričljiv. In če je treba - poetičen. Kot Mark Twain. Ali pa Upton Sinclair. Ni kaj: novi Gore. Prerojeni Gore. Je srečal Jezusa? Ne. Kje neki. Je pa res, da se ves čas sprehaja po Bibliji, še posebej po njenem spektakularno srhljivem finalu - Apokalipsi. Jasno, po sekularni verziji Apokalipse: Al Gore je srečal klimatske spremembe. Globalno segrevanje. Ultimativno naravno katastrofo. Razpad okolja, v katerem živimo. Nebo, ki pada. In posledično: konec človeštva. Neprijetna resnica, ki bo v naših multipleksih štartala septembra, je dokumentarec o prijetni resnici: ne bodo nas pokončale iranske atomske bombe, al-Kajda, globalizacija in vojna civilizacij, ampak klimatske spremembe, kar pomeni, da človeštvo čaka sekularna verzija 11. septembra. V vlogi terorista bo nastopila narava, ki je v zadnjih desetletjih po zaslugi polucije doživela hujše spremembe kot v vsem času od zadnje ledene dobe. Nič, z naravo ravnamo tako, kot so z iraškimi zaporniki v Abu Grajbu ravnali Američani.

Neprijetna resnica je dokumentarec, ki ga požrete na dušek. Gore je svoje slovito PowerPoint predavanje o klimatskih spremembah, svoj elegantni slide-show, s katerim je v zadnjih dvajsetih letih prepotoval svet (imel je že več kot 1.000 prezentacij!), s pomočjo režiserja Davisa Guggenheima prelevil v svarilni krik, ki ga je prezentiral na vseh najbolj prestižnih filmskih festivalih (Sundance, Cannes). Reči, o katerih pripoveduje, ste zelo verjetno že slišali, toda trik je v tem, da Gore vse to, vse te ekscese narave, pospremljene s fotkami, posnetki, arhivskimi materiali, zemljevidi, grafi, tabelami, diagrami, animacijami, statistikami in izsledki vsemogočih študij, potegne skupaj - v čisti horror! Neprijetna resnica bo zasenčila in preglasila vse letošnje grozljivke, šokerje in filme katastrofe, še toliko bolj, ker je iz iste snovi kot Da Vincijeva šifra: vse aspekte globalne zarote - okej, vse aspekte klimatskih sprememb, vse aspekte “konca sveta” - splete v pikantno, dobro zapečeno zgodbo, ob kateri bodo obnemeli celo tisti, ki so v življenju prebrali le Da Vincijevo šifro. Se še spomnite šole, ko ste imeli svojega najljubšega profesorja? Čakajte, da vidite Ala Gorea!

Gore, ki je svojo “veliko” ekološko knjigo - Earth in the Balance - napisal že pred mnogimi leti, nam najprej pokaže prve fotke Zemlje (“Earthrise”), posnete iz vesolja, potem pa nam pokaže vesoljske fotke Zemlje, posnete nedavno. Bam! Razlika med tem, kako je planet izgledal nekoč, in tem, kako izgleda danes, ni le očitna, ampak dramatična, hudo dramatična - to sta dva različna planeta, dve različni Zemlji. Toliko, heh, da je jasno, o čem govorimo. Čas je, da iz vesolja stopimo na Zemljo. In kaj vidimo, ko nam približa Zemljo? Okej, poglejmo najprej ledenike. Da Triglavskega ledenika, na katerem je v mladosti treniral Jure Košir, praktično ni več, veste. Dušan Plut to vedno rad poudari. Toda Gore nam pokaže serijo fotk svetovnih ledenikov - od andskih do dolomitskih in patagonskih. Točno, tako so se skrčili, da jih praktično ni več. Izginjajo. Ko to globalno izginjanje ledenikov dobite v paketu, nehate verjeti v naključja in v mit o “ciklični” naturi tega čudnega pojava. Bi radi videli sneg na Kilimandžaru, saj veste, tisti sneg, tisto “neverjetno belino v soncu”, ki je Ernesta Hemingwaya tako navdušila in navdihnila, da je leta 1936 napisal Sneg na Kilimandžaru, eno izmed svojih najbolj klasičnih novel. Ko so jo leta 1952 ekranizirali, so jo lahko še vedno posneli na avtentični lokaciji - Kilimandžaro je imel namreč še vedno tisto razkošno belo kapo, ki ga je odpeljala med afriške legende. Jasno, če bi to novelo ekranizirali danes, bi morali filmarji belo kapo umetno dodati - digitalno, heh. Na Kilimandžaru snega skoraj ni več. Ko Gore primerja stare in nove fotke Kilimandžara, imate občutek, da gre za dve različni gori, za dva različna Kilimandžara.

Ne, tisti leopard, ki ga najdejo v Hemingwayevi noveli zmrznjenega na Kilimandžaru (“Le kaj je počel tako visoko?”), danes ne bi več zmrznil. Povsem mirno bi lahko odšel zelo, zelo visoko - skoraj do vrha. Vse se je spremenilo. Tudi malarija, ki je nekoč veljala za tropsko bolezen, se je raztegnila na višje nadmorske višine, v precej hladnejše klimatske pasove, recimo v Ande. Lahko se vprašate kot Hemingway: Kaj počne tako visoko? Razlika je kakopak v tem, da to zdaj le retorično vprašanje. Razlog za izginjanje ledenikov, za odmiranje snega na Kilimandžaru in za selitev malarije v Ande je isti: globalno segrevanje, efekt tople grede, divje emisije ogljikovega dioksida, pri katerih rekorde ruši prav Amerika. Gotovo se spomnite škandala, ko se je pred časom izkazalo, da je Busheva administracija - na čelu s Philipom Cooneyjem, šefom Bushevega Sveta za kvaliteto okolja - sistematično poneverjala, zvijala, prirejala in frizirala statistike, da bi lahko globalno segrevanje in klimatske spremembe prikazala le kot navaden mit, ne pa kot fakt. Zelo dobro tudi vemo, zakaj je Busheva administracija to počela: da bi zaščitila ameriške korporacije, ali bolje rečeno, da bi lahko ameriške korporacije - predvsem naftni giganti a la ExxonMobil - še naprej povsem mirno onesnaževale okolje. Saj veste, da ne bi imele kakih dodatnih, nepotrebnih “ekoloških” stroškov.

Gore kakopak ne pozabi omeniti, kam je odšel Philip Cooney, ko je po izbruhu škandala dobil nogo - točno, v ExxonMobil. Logično. A po drugi strani, že v Belo hišo je prišel iz Ameriškega naftnega inštituta (American Petroleum Institute), največjega lobista naftne industrije. Logično. Zarota. Rekel sem vam - Da Vincijeva šifra. Busheva administracija v spregi z ameriškimi korporacijami Američanom prikriva, da je globalno segrevanje fakt, ne pa le fikcija iz Dneva po jutrišnjem. Še več, Gore prečeše več kot 900 strokovnih študij o globalnem segrevanju, pa ne najde niti enega znanstvenika, ki bi oporekal temu, da je globalno segrevanje fakt. Med znanstveniki torej obstaja konsenz o globalnem segrevanju. Toda ironično, ko Gore prečeše medije, ki so poročali o globalnem segrevanju, ugotovi, da jih več kot polovica globalno segrevanje prikazuje le kot teorijo, kot mnenje, kot špekulacijo. In tipično: bolj ko so mediji konzervativni, prorepublikanski, probushevski, bolj globalno segrevanje prikazujejo kot teorijo in špekulacijo, kar običajno začinijo s kontriranjem “neodvisnih ekspertov”, dejansko krivoprisežnih paraznanstvenikov, ki so na plačilnih spiskih republikanskih think tankov. Globalno segrevanje dobiva v medijih desničarski spin. In v glavi nacije tudi. Ergo: bušiji, njihovi mediji in korporacije zarotniško prikrivajo, da je globalno segrevanje fakt, s čimer Američanom perejo možgane, tako da se jim podpis Kjotskega protokola ne zdi nič nujnega, kaj šele “moralni imperativ”.

Kar nas spomni na Spielbergovo Žrelo, v katerem lokalni politiki prikrivajo, da je v morju kanibalski morski pes: rešiti hočejo turistično sezono, biznis. Mislijo le na profit. Tako kot ameriške korporacije in bušiji, njihovi delničarji. Toda Gore jim pokaže, da si prav s tem, ko ignorirajo globalno segrevanje in njegove vzroke, profite v resnici zmanjšujejo. Vzemite recimo ameriško avtomobilsko industrijo: vsi dobro vemo, da so ameriški avtomobili ekološko hudo sporni, da torej veljajo za velike onesnaževalce okolja, kar seveda posledično pomeni, da ameriške korporacije v drugih, ekološko osveščenih deželah, podpisnicah Kjotskega protokola, svojih avtomobilov ne morejo prodajati. Nihče jih noče. Niso legalni. In profiti so manjši. Ameriške korporacije pač živijo v svojem paralelnem svetu - v prepričanju, da so globalno segrevanje in vzroki zanj le mit. Le teorija. Le antiglobalistična špekulacija. Dokler se ameriške korporacije ne bodo ekološko osvestile, dokler se potemtakem ne bodo soočile z “neprijetno resnico”, bodo lahko svoje avtomobile prodajale le Ameriki. Gore razbije mit, da ekologija ovira ekonomijo - ne, ekologija je dobra za biznis. Ameriška avtomobilska industrija je vsekakor dobra metafora ekološke slepote, toda še boljša metafora je hurikan Katrina - in opustošenje, ki ga je lani pustil za sabo. Gore ne pozabi vključiti posnetkov Katrine. In seveda: ne pozabi poudariti, da se je število hurikanov najvišje stopnje v zadnjih tridesetih letih podvojilo. Če bi Gore - tako kot Bush - koketiral s krščansko fundamentalistično apokaliptiko, bi lahko - v slogu razvpitega fundamentalističnega pastorja Pata Robertsona - oznanil: vidite, vsi ti srditi, nadnaravni hurikani, ki pustošijo Ameriko, so božja kazen za naše grehe! Kazen za naše posiljevanje Narave! Rečeno malce bolj sekularno: dokler se Amerika ne bo ekološko osvestila, dokler bo živela v zanikanju grobalnega segrevanja in vzrokov zanj, dokler ne bo nehala ogrožati globalne klime, dokler se potemtakem ne bo soočila z “neprijetno resnico”, jo bodo pustošili in terorizirali hurikani.

Hujše od al-Kajde

A kot rečeno, Gore najde signale, da se bliža huda globalna klimatska katastrofa, širom sveta: Grenlandija poka... zahodna Antarktika leze v morje... koralni grebeni crkavajo... permafrost presiha... jezera in reke se krčijo... živalske vrste izginjajo... rekordno število viharjev, suš, poplav in požarov (in tajfunov na Japonskem)... epidemije novih bolezni... globalne temperature rastejo... morska gladina se dviga... južna Amerika je doživel svoj prvi hurikan... 10 najbolj vročih let v zgodovini smo zabeležili v zadnjih štirinajstih letih... vse bolj ekstremno vreme... in seveda - polarni medvedi umirajo, ker se ledene plošče, na katere so se lahko nekoč zavlekli, topijo, tako da utonejo. Signali se množijo. In to iz dneva v dan. Trend je na dlani. Signalov kontratrenda ni. Gore se z nuklearno podmornico zapelje na Severni tečaj, kjer zre v večni led, ki se vztrajno tali in tanjša. Nič novega, pravzaprav: Pentagon je že v času hladne vojne odkril, da se arktični večni led tanjša, a je to tedaj prikril - podatke o izginjanju Severnega tečaja je vrgel med top secrets. Zdaj o tem bajajo že tudi h'woodski spektakli, kakršen je bil Emmerichov Dan po jutrišnjem, ki je debato o nevarnosti globalnega segrevanja - podobno kot Gore - odpeljal na ulico, heh, med ljudi, in - spet podobno kot Gore - sprožil burno “javno razpravo”. Gore nam - podobno kot Dan po jutrišnjem - pokaže, kaj se bo zgodilo, če se bo Severni tečaj še naprej talil, če se bo začel Atlantik še bolj ohlajati in če bo zalivski tok še naprej odmiral: hja, morje bo vstalo. Ali natančneje: morska gladina se bo dvignila, tiste fine topline, za katero skrbi zalivski tok (= centralna kurjava Evrope), pa ne bo več, tako da se lahko s svojimi kopalkami kar slikate. A ne le to. Severni tečaj ne bo več opravljal funkcije zrcala, ki sončne žarke odbija nazaj v vesolje - če se Severni tečaj stali, bo vsa sončna energija padala direktno v morje, kar pomeni, da nas čaka peklenski dvig temperatur. Lahko si mislite! Klimatske spremembe bodo hujše od al-Kajde.

Gore hoče reči to, kar je hotel reči Dan po jutrišnjem: polarno kapo in zalivski tok bi morali varovati kot punčico svojega očesa, samozaščitni protokoli, kot je Kjotski, pa "moralni imperativ". Tudi za Ameriko, ki ima nižje ekološke standarde kot Kitajska. Dan po jutrišnjem je, kot veste, takoj dobil kritike, ki so drug za drugim ponavljali, da je to le fikcija, le manipulacija, le propaganda, le poletni popkorn, ki nima nobene zveze z realnostjo, kaj šele znanostjo. Bušiji so dahnili le: no, vidite, kaj smo vam rekli - globalno segrevanje je le sci-fi! Le levičarska oblika zastraševanja! Jasno, nikogar ni presenetilo, da so v najhujšo ofenzivo krenili prorepublikanski "inštituti" in think tanki a la Cato Institute, Competitive Enterprise Institute in Tech Central Station, ki slovijo po treh rečeh:

* Prvič, po svojem zanikovanju globalnega segrevanja (to je le mit).

* Drugič, po tem, da Kjotski protokol razglašajo za "ekonomsko katastrofo" (mimogrede, tudi Bush starejši je rad namignil, da bi lahko varovanje okolja uničilo ekonomijo).

* In tretjič, po tem, da jih sponzorirajo taki "okoljevarstveniki", kot so Ford, General Motors, Texaco, American Petroleum in ExxonMobil.

In kdo je zdaj krenil v ofenzivo proti Neprijetni resnici? Točno: isti "inštituti", isti think tanki. Neki znanstvenik z univerze Alabama je celo postokal, da ni dobro, da Hollywood vodi javno razpravo o globalnem segrevanju. Kdo pa naj jo vodi - Bela hiša? Ne pozabite, da so republikanski politiki leta 2004, v času predvolilne kampanje, iz štaba dobili tajne okrožnice, v kateri je jasno pisalo, kaj morajo reči, če jih novinarji sprašujejo o okolju: da "globalno segrevanje ni fakt". Ne da je Gore čisto nedolžen, navsezadnje, leta 2000 je okoljski del svojega predvolilnega programa zelo utišal, ker so mu politični strategi rekli, da ljudstvo ekološka vprašanja bolj slabo prebavlja, pa tudi v času Clintonove vladavine, ko je bil ameriški podpredsednik, se je izogibal preveč striktni ekološki zakonodaji, ker so mu politični strategi rekli, da bi se lahko pri volilcih ustvaril vtis, da bodo novi ekološki standardi ameriške korporacije prisilili v selitev delovnih mest v tujino.

No, to je bil prejšnji Al Gore. Zdaj se je spremenil. Po volilnem porazu - hudi travmi in obenem tudi osebni tragediji - je svoj imidž radikalno redefiniral. Postal je bolj ljudski. In rešiti hoče svet. Ne rečem, še vedno je zelo pedanten. V tem primeru - srhljivo pedanten. Toda v sebi je odkril otroka narave. Kar vas kakopak spomni na predsednika Janeza Drnovška, ki se je po hudi osebni izkušnji spremenil, radikalno redefiniral svoj imidž (hja, bolj ljudski, rešiti hoče svet), v sebi pa - ob "vesoljni zavesti" - odkril tudi otroka narave. Toda Al Gore je v sebi odkril tudi Michaela Moorea.