Tango, ženske, konji in kokain

Menda ste se obdelave tanga lotili, ker se vam ni zdel dovolj seksi. Kje torej po vašem tangu zmanjka seksapila?

Philippe: Tango je sam po sebi zelo seksi, toda zdelo se nam je, da način, na katerega je predstavljen, ni dovolj seksi. Vse skupaj se nam je zdelo malce prašno. Na skoraj vseh naslovnicah plošč s tangom je fotografija bandoneona z rdečo vrtnico ob strani ter s plesalcema v ozadju. Ker se nam je takšna predstavitev tanga zdela osladna, smo rekli, da tango ni tako seksi, kakor bi lahko bil. Glasba kot taka pa je seveda seksi.

Christoph: Res pa je, da smo bili v stiku predvsem s t. i. evropsko tango glasbo, ki je predstavljena podobno kot nemški šlager. V Argentini najdete res odlične in poglobljene izvedbe tanga, tu pa je vse skupaj nekako kičasto.

Je razpoloženje med vašimi nastopi v Argentini drugačno od razpoloženja, na katerega naletite med nastopanjem drugod po svetu?

Christoph: Razlika je, saj občinstvo v Argentini razume vse najmanjše podrobnosti, ki jih vključujemo v svojo glasbo. Razume tudi besedice in fraze, ki jih uporabljamo v besedilih. Bolje razume stvari iz argentinske zgodovine, ki jih omenjamo, zato so tudi odzivi drugačni.

Philippe: Če svojo glasbo predstavimo v Tokiu, se občinstvu zdi eksotična. Ker v Buenos Airesu ni niti malo eksotično igrati tango, je bila stvar še toliko zanimivejša. Naša glasba se jim je zdela toliko bolj zanimiva in bili so vznemirjeni zaradi načina predstavitve tanga. Na začetku šova smo čutili, da nam sporočajo: "Pokažite, kaj znate!" In po navdušenih odzivih občinstva smo videli, da je ljudem všeč, kako del njihove kulture povezujemo s svojim glasbenim izrazom.

Ste med gostovanji v Argentini naleteli na puriste, ki so se zgražali nad vašo predelavo "njihove" glasbe?

Eduardo: Srečali smo tudi takšne ljudi. Resda malo, vendar so se vseeno našli. Takšnim kritikam ne posvečamo nikakršne pozornosti.

Kaj so vam očitali?

Philippe: Nič posebnega. Rekli so le, naj se ne dotikamo tanga. Globlje v kritike se puristi niso spuščali.

Eduardo: Vseeno nam je za fundamentaliste in puriste. Rekli so, da to ni tango, toda njihove kritike nas ne brigajo.

Spet bom citiral vaše besede. Rekli ste, da je tango kultura, sestavljena iz plesa, glasbe, žensk, dirkalnih konjev in kokaina. Mi lahko razložite, kako je tango danes v Argentini povezan s kokainom?

Eduardo: (smeh) Preprosto, greš na katerokoli tango zabavo in v dveh minutah, mogoče dveh minutah in pol, brez kakršnihkoli težav nabaviš zelo dober kokain.

Kakšna je ponudba kokaina po padcu kapitalizma v Argentini?

Philippe: (smeh) Je zelo poceni, zelo dobrega dobiš za pet evrov.

Poleg kokaina pa so s tangom vedno povezovali tudi življenjski slog gangsterskih tolp.

Eduardo: O tem govorimo v pesmi Criminal, kjer smo želeli opisati nevarnosti nočnega življenja v Buenos Airesu. Tango je bil vedno tesno povezan s svetom gangsterjev.

Nekoč ste rekli, da ste se naveličali elektronske glasbe, saj se vam zdi preveč enolična. Ste zato na novi plošči k sodelovanju povabili celo vrsto izjemnih tango glasbenikov?

Philippe: Seveda, vendar to sploh ni čudno, saj začetki elektronske glasbe segajo na začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ali pa še dlje nazaj, ko je začela ustvarjati skupina Kraftwerk.

Christoph: Stvar je v tem, da je elektronska glasba tesno povezana s tehnološkim napredkom. Zadnja leta pa se ni razvilo veliko posebno vznemirljivih orodij. Napredek v elektronski glasbi je prinesla ravno uporaba novih mašin, vendar so se te uporabljale na drugačen način. Sampler je bil recimo narejen za imitacijo inštrumentov, nato pa so nekateri začeli z njim samplati plošče. Uporabljali so ga za nekaj, za kar ni bil narejen. To naredi elektronsko glasbo zanimivo. Danes je elektronska glasba po večini povezana z računalnikom, tega pa ima zdaj že vsak. Na trg ne prihaja več veliko nove opreme, s katero bi si zaželel narediti kaj novega. Zadeva tako ni več tako vznemirljiva, kot je bila nekoč.

Pred novinarji ste prav tako rekli, da ste se na novi plošči Lunatico lotili poglobljene raziskave tanga. Ali zaradi tega na novi plošči ni komadov z neposrednimi političnimi sporočili, kakršna smo recimo slišali v pesmih s prve plošče Queremos paz in El capitalismo foraneo?

Eduardo: Gotan Project nikoli ni bila politična skupina. Politika ni smer, v kateri želimo delovati, o njej ne želimo neprestano govoriti. Želimo ustvarjati umetnost, glasbo. Toda vse je politika. Če pozorno preletite novi album, boste tudi na njem zaznali politično noto, saj govorimo recimo o zanikanju afriških korenin tango glasbe. V pesmi Diferente govorimo o novi družbi in novem humanizmu, ob vsem tem pa želimo kaj povedati tudi o ljubezni.

Philippe: Na prvi plošči smo raziskovali predvsem zgodovino Argentine. Ne le glasbeno, ampak tudi politično zgodovino. Argentina je imela zelo nemirno preteklost, v mislih imam diktaturo leta 1976, ko so nekateri Argentinci izginili, druge pa so mučili. Naredili smo to, da smo nekatere delčke iz preteklosti prenesli v sedanjost in prihodnost. In nekako - mislim, da tu ne gre za naključje - je stvar dobila sodoben pomen. "El capitalismo foraneo," je rekla Evita Peron v štiridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi nekaterih drugih razlogov. Kar nenadoma pa je leta 2001 ta stavek, potem ko je Argentina postala žrtev globalizacije, dobil popolnoma drug pomen.

V nekem intervjuju ste rekli, da ste svojo založbo poimenovali !Ya Basta!, ker ste želeli povedati, da je dovolj neizvirnega housa. Res ni ime vaše založbe v nikakršni zvezi z izročilom upornih mehiških kmetov iz Chiapasa?

Philippe: Založbo sem poimenoval !Ya Basta!, ker sem ravno takrat prebral knjigo subkomandanta Marcosa. Bil sem izjemno navdušen nad načinom, kako zelo iskreno je izražal svoje ideje. Navdušil me je tudi njegov način uporabe novih tehnologij, saj je novice na sodoben način iz svoje skupnosti uspešno širil po svetu ter s tem branil Indijance v Chiapasu. Živel je v džungli, uporabljal pa je sodobno tehnologijo. Ljudje s takšnimi sposobnostmi so zelo redki. V bistvu so izjemno redki, zato upam, da ne bom nad subkomandantom Marcosom v prihodnosti nikoli razočaran. Upam seveda tudi, da ga ne bodo ubili, kot se je to zgodilo Che Guevari. V preteklosti je bilo ubitih veliko dobrih ljudi in težko je razumeti, da pa je recimo še vedno živ vodja Nacionalne fronte. Ne rečem, da ga želim ubiti, toda v zgodovini so bili umorjeni številni dobri ljudje, nekateri pomembni naciji pa še vedno živijo. Tako lahko rečem, da je ime založbe po svoje posvečeno Marcosu, hkrati pa se založba tako imenuje tudi zaradi glasbenih razlogov.

Svojo glasbo ste dali v uporabo Naomi Klein, avtorici mega uspešnice No Logo, uporabila pa jo je v filmu The Take. Ker film prikazuje konstruktiven upor okradenih argentinskih delavcev, ki so po zlomu kapitalizma sami začeli obujati uničene in bankrotirane tovarne, me zanima, ali spremljate ta boj argentinskega delavstva?

Philippe: Potem ko smo jim dali svojo glasbo, se je med nami stkalo prijateljstvo. Še vedno imamo stike in ravno prejšnji teden sem si izmenjeval elektronska sporočila z Naomi. Pogosto mi sporoča novice iz tovarn. V glavnem pravi, da stvari stojijo dobro. Zaradi pomanjkanja domišljije menedžerjev so bili delavci prisiljeni zasesti tovarne. Drugače, kot je bilo v preteklosti, jim je s tem uspelo vzeti prihodnost v svoje roke.

Kaj menite o sedanjih razmerah v Argentini?

Eduardo: Stvari v Argentini gredo na bolje. Toda problem je še vedno velika revščina večine ljudi. Glede na to, da se makroekonomski kazalci izboljšujejo, upamo, da se bo zvišala življenjska raven ljudi.

Po nastopu v Zagrebu odhajate na koncert v Beograd. Imate kakšne pomisleke glede na to, da je Argentina Srbiji in Črni gori zabila šest golov?

Philippe: Nadeli si bomo neprebojne jopiče. (smeh)

Eduardo: Zagotovo ne bom šel na oder z argentinski zastavo. (smeh)