Koliko filmov je slovenski film?

Zakaj je uradna slovenska percepcija slovenskega filma tako motena

Vesna (premierno število gledalcev: 95980), režija František Čap

Vesna (premierno število gledalcev: 95980), režija František Čap

Po letošnjem Festivalu slovenskega filma so vsi javkali. Iz dveh razlogov. Prvič, ker da je bilo tako malo novih slovenskih celovečernih filmov (potem naštejejo tiste štiri, ki so tekmovali). In drugič, ker da med njimi ni bilo niti enega pravega Skladovega filma, niti enega, ki bi nastal kot projekt Slovenskega filmskega sklada, potemtakem niti enega, ki bi ga Sklad blagoslovil, priznal, prepoznal in financiral od začetka, saj veste, originalno. Podton tega javkanja je jasen: med letošnjimi novimi filmi ni bilo niti enega pravega, avtentičnega, nacionalnega slovenskega filma... niti enega filma, ki bi bil izvorno del slovenskega nacionalnega kulturnega programa. Kar naj bi bil znak krize - in znak za alarm. Če bi to javkanje zategnili do histerične skrajnosti, bi prišli do sklepa: letos nismo dobili niti enega slovenskega filma. Moj odgovor je: in kaj, če ga ne bi dobili? Lepo prosim, ne bi bilo prvič.

Zgodovina slovenskega filma je itak zgodovina let brez slovenskega filma. Sploh pa, če letos ne bi dobili niti enega novega slovenskega filma, bi bilo to povsem normalno - živimo pač v deželi, ki so hoče zavrteti nazaj, v leto 1939. Koliko slovenskih filmov smo dobili leta 1939? Niti enega. Pa leto prej? Niti enega. In leto kasneje? Niti enega. Vidite. No, nič drugače ni bilo leta 1937, pa leta 1936, pa leta 1935, pa leta 1934 in leta 1933. Ups, leta 1932 smo dobili Triglavske strmine, leto prej pa V kraljestvu zlatoroga, prva slovenska celovečerna filma, toda avtorji obeh so se potem še globoko v 20. stoletje prepirali o tem, kateri izmed obeh je bil prvi slovenski igrani film. Razumete, ne: pri slovenskem filmu je šlo le za to, kdo bo posnel prvega. Ko je bilo to enkrat mimo, so sklenili, da jih ne bodo snemali več. Ni bilo potrebe. In tako smo prvi celovečerni zvočni film dobili šele po II. svetovni vojni (Na svoji zemlji, 1948), ko so na oblast prišli komunisti. Točno, slovenski film smo dobili z dekretom. Brez partijskega diktata ga ne bi bilo. Slovenci so bili v snemanje slovenskih filmov prisiljeni. A tudi kasneje so se Slovenci slovenskemu filmu upirali - prišla so leta, ko niso posneli niti enega (1949, 1950, 1954). Potem so se zlagoma sprijaznili s filmskim totalitarizmom. Toda ko se je Slovenija osamosvojila in ko je slovenska pomlad vrgla komunizem, je vrgla tudi komunistični odnos do filma: in tako leta 1992 nismo dobili niti enega novega slovenskega filma. Le zakaj bi ga? Če ga nismo dobili leta 1939, zakaj bi ga potem dobili leta 1992? Ali pa leta 2006?

Z uradno slovensko percepcijo slovenskega filma je očitno nekaj hudo narobe. Okej, vprašajmo še enkrat: koliko novih slovenskih celovečercev se je zavrtelo na Festivalu? Odvisno od tega, kako štejete. Če ste nacionalist in za slovenski film štejete le film, ki ga je slovenski režiser v slovenščini posnel v Sloveniji z izvornim nacionalnim blagoslovom Sklada (in posledično z blagoslovom ministrstva za kulturo in nacionalnega kulturnega programa), potem nismo dobili niti enega novega slovenskega filma. Še celo v Kratke stike (Janez Lapajne), ki so zmagali in pobrali kopico nagrad, se je Sklad vključil šele naknadno. Filma Vinopiri - Blutvajnšpricar Saga (Vitomir Kaučič) in Fantje ljubijo sexy noge, dekleta imajo rada sladoled (Matej Ocepek), ki nista bila v tekmovalnnem sporedu, sta nastala gverilsko in povsem neodvisno, mimo Sklada. Tekmovalno Trpljenje mladega Igorja (Brane Bitenc) je le TV serija, zrolana v film. V Poročnem potovanju (Dražen Štader), ki ni tekmovalo, govorijo japonsko - in tudi posneto je na Japonskem. Opa, boste rekli, ampak to ni celovečerec - traja le 60 minut. Pa? Film Kruh in mleko je trajal le malce več kot 60 minut, pa je veljal za celovečerec, ne - in še zmagal je v Benetkah. Med celovečerci. Rekli boste, že, toda Poročno potovanje je v bistvu dokumentarec. Pa? V Poročnem potovanju igrajo toliko, kot so igrali v filmu V kraljestvu zlatoroga, prvem slovenskem celovečercu. Že, boste pribili, toda v Poročnem potovanju govorijo japonsko. Pa? V filmu V kraljestvu zlatoroga sploh niso govorili, ker je bil nem - kaj pa vem, lahko da so Roban, Klemen in Liza govorili nemško.

Dalje, v filmu Reality (Dafne Jemeršič), ki je tudi tekmoval in v katerega se je Sklad vključil šele naknadno, govorijo angleško. V Noči (Miha Knific), ki je prav tako tekmovala in ki je nastala v koprodukciji Studia Arkadena in Televizije Slovenija, govorijo švedsko - in tudi dogaja se na Švedskem. Je Noč slovenska? Jasno, ni slovenska v smislu, kot je slovenski Drago Jančar, toda Drago Jančar ni film. In tudi slovenski film ni slovenski roman. Ker film ni roman. Pri filmu avtorsko in producentsko sodelujejo mnogi, zato ne čudi, da so nekateri producenti zahtevali, da v tekmovalni spored uvrstijo tudi koprodukcijske filme, ki jih niso režirali Slovenci, ki se ne dogajajo v Sloveniji, ki niso bili posneti v Sloveniji in v katerih ne govorijo slovensko, potemtakem filme, pri katerih so Sklad in slovenske produkcijske hiše, recimo Arkadena ali Maj, sodelovali bodisi z denarjem, tehniko, kadri (igralci, kostumografinje, scenografi ipd.) ali pa logističnim know-howom. Med novimi so štirje taki: Talec (Laila Pakalnina), v katerem govorijo latvijsko, Karavla (Rajko Grlić), v kateri govorijo vse jezike nekdanje Juge, Aporia (Aris Movsesijan), v kateri govorijo srbsko, in Izginuli (Christian Wagner), v katerem govorijo nemško in srbo-hrvaško. Ironija je v tem, da so imeli ti koproducenti v nekem smislu prav. Kar nas spet pripelje do motene percepcije slovenskega filma - in do vprašanja: kaj je sploh to slovenski film?

Kaj je slovenski film?

Je Bitka na Neretvi slovenski film? Kje neki, boste rekli. Okej, poglejte reč z druge strani: Bitko na Neretvi so leta 1969, v času Jugoslavije, producirali Združeni jugoslovanski producenti (igrali so mnogi Slovenci, kostumografinja je bila Berta Meglič ipd.), kar pomeni, da jo je koproducirala tudi Slovenija in da je zato po malem tudi naša, slovenska, del zgodovine slovenskega filma. Magari nehote. Če je del zgodovine slovenskega filma Bitka na Neretvi, ki jo je režiral Hrvat (Veljko Bulajić), potem je del zgodovine slovenskega filma tudi Igmanski marš, ki ga je leta 1983 koproducirala Viba. Še bolj direktno torej. In ja, tudi tu so nastopili slovenski igralci. In če je del zgodovine slovenskega filma Igmanski marš, potem so del zgodovine slovenskega filma tudi vsi ostali “jugoslovanski” filmi, ki jih je v bivši Jugi producirala ali koproducirala Viba (Sovražnik, Črne ptice, Protest, Rdeča zemlja, Štiri dni do smrti, Vonj telesa, Čaruga), pač filmi, ki se niso dogajali v Sloveniji, ki niso bili posneti v Sloveniji in v katerih niso govorili slovensko.

Če pa so del zgodovine slovenskega filma nekdanje Vibine jugo-koprodukcije, potem so del zgodovine slovenskega filma tudi vsi tisti filmi, ki jih je Triglav v petdesetih in šestdesetih koproduciral z Nemci, Italijani, Francozi, Američani in Britanci. Pretežno so bili posneti pri nas, v njih so nastopali tudi Slovenci, tehnične ekipe so bile vedno delno slovenske. Vzemite le Ogrado, ki jo je leta 1961 pod okriljem Triglava pri nas posnel Francoz, Armand Gatti: asistiral mu je Jane Kavčič, producent je bil Lado Vilar, komponist Bojan Adamič, scenograf Mirko Lipužič, kostumografka je bila Nada Souvan, tajnica režije Slavica Gartner, v epizodnih vlogah pa so igrali Slavko Belak, Janez Čuk, Maks Furijan, Janko Hočevar, Janez Jerman, Marjan Kralj, Andrej Kurent, Frane Milčinski, Lojze Potokar, Stane Raztresen, Janez Škof, Stane Škrabar, Jurij Souček, Janez Vrhovec, Stevo Žigon in Jože Zupan. Bolj slovenskega francoskega filma zlepa ne boste našli.

Je Ograda slovenski film? Ne, uradno ga niso nikoli šteli med slovenske filme. Rekli boste: hej, pa saj se ne dogaja v Sloveniji! Okej, potem tudi Tri četrtine sonca, ki jih je po češkem scenariju posnel Jože Babič, niso slovenski film - dogajajo se na Češkem. Toda Tri četrtine sonca veljajo za slovenski film. In tudi Križajeva Zarota, v kateri imajo liki zelo švedska imena (Dahling, Karr, Halder), velja za slovenski film. Za slovenski film torej ni nujno, da se dogaja v Sloveniji. Lahko se dogaja tudi na tujem, recimo na Češkem. Ali pa v Vojvodini, kjer se je dogajal Splav Meduze. Tudi tega je posnel slovenski režiser, Karpo Godina. Oh, ali pa na Korziki, kjer se je dogajala Srčna dama, v kateri v glavnih vlogah niso igrali Slovenci. Aha, boste rekli - če naj bo film slovenski, ga mora posneti slovenski režiser. Pomeni: zgodovina slovenskega filma je zgodovina slovenskih režiserjev. Če imate zgodovino slovenskega filma za zgodovino slovenskih režiserjev, potem Bitka ne Neretvi resda ni slovenski film, toda potem tudi Vesna, za mnoge najboljši slovenski film, ni slovenski - Vesne namreč ni režiral Slovenec, ampak Čeh, František Čap. Kala je potem le napol slovenska, ker jo je korežiral Hrvat, Krešo Golik. In seveda, potem tudi drugi Čapovi filmi, tako komedije (Ne čakaj na maj, Naš avto) kot vojni trilerji (X-25 javlja, Trenutki odločitve), ki jih je posnel za Triglav film, niso slovenski filmi. In da ne bo kakega nesporazuma: ko je prišla Vesna leta 1953 v kina, mnogi Slovenci niso bili ravno navdušeni nad tem, da jo je režiral Čeh, še več - nekateri so celo trdili, da to ni slovenski film, češ da Ljubljana v njem itak izgleda kot predvojna Praga. Čap je prevzel jugoslovansko državljanstvo, živel pa v Portorožu, kar pomeni, da je bil tehnično “Slovenec”. Če bi doživel osamosvojitev Slovenije, bi postal slovenski državljan. Ker pa so se ga slovenski filmski delavci otepali, je nekatere filme posnel tudi za neslovenske produkcijske hiše. Vzemite le komedijo Srečala se bova zvečer, ki jo je posnel za sarajevski Bosna film: dogaja se v Portorožu, v glavnih vlogah igrajo Slovenci (Janez Čuk, Metka Ocvirk, Irena Prosen), v stranskih tudi (Drago Makuc, Jure Furlan, Boris Kralj), pojejo Slovenki (Majda Sepe, Marjana Deržaj), glasbo je napisal Slovenec (Borut Lesjak), pa tudi snemalec je bil Slovenec (Janez Kališnik). Bolj slovenskega bosanskega filma zlepa ne boste našli.

Toda filma Srečala se bova zvečer niso imeli nikoli za slovenskega. Kar je noro. Če namreč izpade ta film, potem bi moral izpasti tudi Čapov vojni triler X-25 javlja, ki ga je produciral Triglav in ki velja za slovenskega: ne dogaja se v Sloveniji, v njem ne govorijo slovensko, posnet je po romanu srbskega pisatelja in v njem - razen v nekaterih hudo stranskih vlogah - ni videti slovenskih igralcev.

Če bi izključili filme, ki jih je Čap v svojem slovenskem obdobju posnel za neslovenske producente, potem bi morali iz zgodovine slovenskega filma izključiti tudi vse tiste filme, ki so jih za neslovenske producente posneli drugi slovenski režiserji, recimo Jože Gale, Jože Babič, Boštjan Hladnik, Igor Pretnar, Bojan Stupica, Jane Kavčič ali France Štiglic, ki je za Deveti krog, posnet za hrvaški Jadran, dobil celo nominacijo za tujejezičnega Oskarja. In narobe, če bi zgodovino slovenskega filma razumeli kot zgodovino slovenskih režiserjev, potem bi morali izključiti tudi vse slovenske filme, ki jih niso režirali Slovenci: ne pozabite, tri slovenske klasike - Rdeče klasje, Let mrtve ptice in Nasvidenje v naslednji vojni - je režiral Srb, Živojin Pavlović. In Rdeče klasje je tipični slovenski film - bolj tipičen od slovenskih filmov, ki so jih režirali Slovenci. Pavlović je Slovencem o Sloveniji povedal več kot slovenski filmi, ki so jih režirali Slovenci, navsezadnje, posnel je najbolj “umazan” slovenski film vseh časov. Slovencem pa je tudi razkril ultimativno resnico o spravi - vidite se v naslednji vojni! In kot je nekoč povedal Pavlović, so ga sredi osemdesetih v Italiji razglasili za najboljšega slovenskega režiserja. Ha. Toda ironično, Rdečega klasja mnogi niso imeli za pravi slovenski film. Tako kot za pravi slovenski film niso imeli Splava Meduze - in Vesne. In zdaj se vprašajte: je slovenski film brez Rdečega klasja, ki ga je v Sloveniji posnel Srb, Splava Meduze, ki ga je v Vojvodini posnel Slovenec, in Vesne, ki jo je v Ljubljani posnel Čeh, sploh še slovenski film? Ni. Brez njih se vse podre. Prej narobe: ti filmi so v svoji “neslovenskosti” in “nečistosti” bolj slovenski od slovenskih filmov. To so pravi slovenski filmi.

Ergo: uradna slovenska percepcija slovenskega filma je motena. Zgodovina slovenskega filma je večja od uradne percepcije slovenskega filma. Ali natančneje, slovenski filmi že v principu presegajo nacionalne kulturne programe in idejo nacionalne kinematografije. Kar je normalno: to je filmom v karakterju. Lahko da so produkt osebne, avtorske, individualne vizije, toda pri oblikovanju že po naturi filmskega dela sodeluje kopica ljudi, tako da filmi nacionalne čistosti ne jamčijo. Prej narobe, nacionalna čistost se jim upira - silijo čez nacionalne meje, nacionalnost in nacionalizem. Še toliko bolj to velja za slovenski film, ki je rasel v Jugoslaviji, kjer so se nacije izrazito mešale, tako da so slovenskim filmom - na srečo - pečat dajali tudi ne-Slovenci. Recimo: Matjaž Klopčič je poetiko svojih filmov vezal na tako rekoč “avtorsko” fotografijo Tomislava Pinterja, hrvaškega direktorja fotografije. Če bi se vezal na koga drugega, bi bili njegovi filmi verjetno drugačni. Sploh pa, Slovenija je premajhna, da bi lahko od svojih filmov terjala ali pa pričakovala “čistost” - v hipu, ko kamero postaviš na slovenska tla, že potrebuješ potni list. Že ti v kader padajo deli Italije in Madžarske, pa Avstrije in Hrvaške. Že ti v kader padajo Italijani in Madžari, pa Avstrijci in Hrvati. Posneti hočeš slovensko morje, a ti v kader avtomatično pade hrvaško morje. Če so v pravem slovenskem filmu potrebovali “dobro morje”, so ga posneli na Hrvaškem. Slovenskemu filmu ni treba dosti, da bi se internacionaliziral. Slovenija je imela literaturo, ki jo je varovala pred “tujci” in ki je reševala slovensko samobitnost - slovenski film bi moral Slovenijo varovati pred zoženostjo, pred nacionalno zaprtostjo, pred konzervansi samobitnosti, gentilnosti in samoslovenskega narodnjaštva. Slovenski film bi moral Slovenijo varovati pred Slovenijo.

Ne čakaj na maj (premierno število gledalcev: 83626), režija František Čap

Ne čakaj na maj (premierno število gledalcev: 83626), režija František Čap