Kriminalci s spreji

Postojnski policisti so se pred dnevi pohvalili z dvema uspešnima intervencijama. Zaradi več prijav občanov so opravili hišno preiskavo pri osemindvajsetletniku z Razdrtega in mu zasegli sto gramov razstreliva TNT, zažigalno vrvico, detonatorja in nekaj nabojev. Isti dan so notranjski policisti opravili še eno hišno preiskavo, pri kateri so obravnavali drugačnega prestopnika, saj so zasegli 80 barvnih razpršilcev, skice in fotografije grafitov. Zaradi suma storitve kaznivih dejanj so policisti zoper oba vložili kazenski ovadbi. Po pankerskih 80. letih, ko je rdeča buržoazija preganjala sistemu sovražne napise, se pod Alpami četrt stoletja kasneje očitno spet uveljavljajo podobne državne prakse. "Štirje uniformirani policisti so me zbudili okoli osmih zjutraj in mi pod nos pomolili dovoljenje za hišno preiskavo. Prijatelji so mi sicer govorili, da so opazili policiste, ki fotografirajo grafite, vendar si nisem mislil, da se bodo spustili tako nizko," mi je v središču Postojne razlagal grafitar, ki si je za nastop v javnosti izbral vzdevek Romun. Osemindvajsetletnega akademskega slikarja policija sumi kaznivega dejanja poškodovanja lastnine podjetja Avrigo, d. d., ki ga je zmotila slika lubenice na zidu propadajoče stavbe postojnske avtobusne postaje. Ker sta podobni lubenici še na dveh postojnskih lokacijah - na propadli bencinski postaji in na zidu županovega dvorišča -, ga policisti sumijo še oškodovanja objektov v lasti občine Postojna. Kot izhaja iz policijskih papirjev, so postojnskega umetnika izsledili z nadzorom tamkajšnjega alternativnega glasbenega festivala Trnje, kjer so ugotovili, "da se na plakatih z vabilom na prireditev in na ozadju odra za nastop glasbenih skupin nahajata slika opice in roke, identični grafitu na stavbi avtobusne postaje in na podpornem zidu na Ljubljanski cesti v Postojni". Ko so kasneje zakrinkani policisti na spletnih forumih povprašali po avtorju plakatov in izvedeli za njegov vzdevek, so bili izpolnjeni pogoji za izvedbo hišne preiskave. "Prepričan sem, da se to, če na pragu ne bi bile lokalne volitve, ne bi zgodilo. Gre predvsem za lokalno dokazovanje moči, zato zadevo odločno obsojam. Če so se tako potrudili, da so prišli do nekega grafitarskega vzdevka, bi se lahko vsaj malo potrudili razumeti potenciale grafitarske kulture," je razočarano sklenil Postojnčan, ki je pred leti na ljubljanski akademiji za likovno umetnost z desetko diplomiral s teoretičnim raziskovanjem dimenzij street arta in možnosti prenosa grafitov na platno. Poleg kriminalizacije mladih umetnikov, ki jo pomenijo takšna policijska dejanja, je hajka proti angažiranim postojnskim ustvarjalcem sporna tudi zato, ker so takšne in drugačne ulične poslikave eden redkih umetniških izrazov, ki ti prekrižajo pot med sprehodom po dolgočasni Postojni. Tamkajšnji umetniki znajo povedati, da Postojna nima ne osrednjega galerijskega prostora ne nikakršnih javno dostopnih prostorov za umetniško produkcijo. "Grafiti so zame večplastna stvar. Gre za aktivizacijo arhitekture, ki je na poti izumiranja, pri tem pa grafiti s sabo vedno nosijo tudi sporočilo. Ta politični naboj ponavadi poudarja stvari, ki jih političnim elitam ni uspelo rešiti," je povedal Romun, ki sedaj čaka, da mu tožilstvo vrne zaplenjeno opremo, saj jo nujno potrebuje za nadaljevanje umetniškega ustvarjanja. Tistega na ulici, pa tudi tistega, s katerim si služi vsakdanji kruh. Kaj meni o preganjanju mladih umetnikov v kulturno propadajočih okoljih, smo vprašali postojnskega župana Jerneja Verbiča, pa je imel v skladu s predvolilnim časom težave s konsistentnostjo izjav. V telefonskem pogovoru je zanikal kakršnokoli povezavo s policijsko akcijo in stopil v bran osumljenemu grafitarju, ki naj bi bil celo nekakšen njegov družinski prijatelj. Vendar je župan Verbič v kasnejšem pisnem odgovoru očitno pozabil na povedano in zapisal, da "imamo v svoji sredi občana, ki želi svoja umetniška izražanja pokazati tudi drugim. Iz tega razloga bi ga radi spoznali in se z njim, pa tudi z ostalimi, ki imajo takšno 'žilico', dogovorili za območja oziroma zidove, kjer risanje grafitov ne bi bilo moteče in bi se dogajalo z dovoljenjem občine". Spravnemu predvolilnemu odgovoru je župan dodal, da ga lubenice (niti tista na njegovem zidu) ne motijo, težave naj bi bile s tistimi grafiti, ki "dobesedno 'packajo' podlago, na kateri so narisani, ne glede na to, da gre v enem primeru za hotel, ki je od decembra zaprt in ga bodo novi lastniki zaradi njegove podobe, ki kazi središče mesta, porušili". Romun sedaj čaka na razplet sodnega postopka, poleg denarne kazni pa ga lahko doleti še visoka odškodninska položnica.

Represivni prijemi

Novica o postojnski hišni preiskavi je hitro prišla na ušesa tudi drugim domačim grafitarjem, zato so med uličnim ustvarjanjem vse previdnejši. Kot pravijo, tudi oni opažajo poostren policijski nadzor, prek policijskih komunikacijskih orodij slišijo prava imena grafitarjev, prav tako na spletnih forumih opažajo sumljiva vprašanja o svoji identiteti. Zato nekateri iz stanovanj in računalnikov odstranjujejo vse predmete in podatke, ki bi jih lahko bremenili storitve kaznivega dejanja uničevanja tuje lastnine. Triintridesetletnega Seyota, prav tako visokošolsko izobraženega umetnika, in devetnajstletnega študenta ALU, ki se je predstavil kot Extra, sem zmotil med risanjem "legalnega" grafita v okupirani tovarni Rog. Potem ko je Seyota lansko zimo med grafitiranjem nabrežja Ljubljanice ujela policija, si je prislužil verjetno najhujšo grafitarsko kazen. "Mislil sem, da bom imel možnost zagovora, da bom klican na sodno obravnavo, saj me policisti niso zalotili med dejanjem. Toda potem sem, ravno dan po odprtju grafitarske razstave v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, na dom prejel sodbo v imenu ljudstva, in sicer eno leto pogojno z zagroženim enim mesecem zapora," je Seyo opisal postopek kriminalizacije svoje umetnosti, ob misli na zapor pa se je v njem predramil strah. Ker želi čim mirneje prebiti leto pogojne kazni, je poletje preživel predvsem na Metelkovi in v Rogu, kjer se grafitiranje ne preganja: "Vedno skušam paziti, da ne rišem po kakšnem spomeniško zanimivem objektu, po čisto novih fasadah in seveda cerkvah. Zelo rad imam električne omarice, tudi kante za smeti, ki so vidne in jih ne čistijo pogosto, so super. Toda seveda se zgodi, da ti kdaj tudi kaj uide," je povedal Seyo, ki ga je pred dnevi med nočnim risanjem prijel okajen dvometrski občan: "Okoli pasu me je držal, dokler ni prišla policija. Vse skupaj je trajalo kakšnih dvajset minut in občutek je bil grozen. Dobil sem le kazen zaradi kršenja zakona o javnem redu in miru. Ker sem kazen plačal v osmih dneh, sem dobil 25 tisoč skonta." Devetnajstletni Extra, ki je na steno risal polarnega medveda, do sedaj še ni imel težav z zakonom. Iz nahrbtnika je izvlekel skicirko, v kateri je mrgolelo bodočih grafitov: "Neprestano kaj čečkam po papirju. Da se mi doma ne nabere preveč skic, jih moram dati nekaj tudi na zid." Fanta sta povedala, da sprej stane približno tisoč tolarjev, da rišejo vsak dan, "kdaj tudi dva grafita na dan, da ne padeš iz forme", da mesto brez grafitov ni mesto, ampak vas. Na prošnjo, naj mi opišeta živec, zaradi katerega ob vsakem koraku prežita na čiste stene, sta odgovorila takole: "Če želiš predstaviti svoje slike, moraš čakati kakšno leto in pol, da dobiš termin v galeriji. Pri grafitih pa lahko idejo, ki jo narišeš na zid, takoj predstaviš ljudem. Ob tem se v galeriji najpogosteje gibljejo le kritiki, kustosi in umetniki, na ulici pa lahko nagovoriš vse od pionirčka do upokojenca." Temu je starejši dodal še teorijo o kapitalističnem javnem prostoru, ki za plačilo premožnim oglaševalcem omogoča uzurpacijo javnega prostora, neprofitna in umetniška intervencija pa je v istem javnem prostoru kriminalizirana in preganjana. Čez čas so se nam pridružili še trije grafitarji (prav tako študentje ALU) iz druge grafitarske skupine, med katerimi je imel fant, ki se je predstavil kot Mr. T, sveže odprto grafitarsko rano. "Spomladi me je po risanju grafita na vlak ujela policija. Na srečanju pri tožilcu naj bi se soočil s predstavniki Slovenskih železnic, vendar jih ni bilo. Poslali so le račun, češ da je čiščenje enega vagona stalo 280 tisoč tolarjev. Poleg tega sem še 50 tisočakov kazni na predlog sodnika plačal v sklad za gradnjo pediatrične klinike," je povedal Mr. T, ki si je denar za plačilo kazni prislužil z legalnim grafitiranjem, saj se da s poslikavami pročelij klubov in trgovin zaslužiti lepe denarce. Vendar grafitarskega nakazila Slovenske železnice očitno še niso obračunale, saj so njihovi predstavniki ob tem, ko so sporočili, da "prav gotovo vsak grafit na vlaku pomeni škodo in jih namerno ne ohranjamo", potožili, da Slovenskim železnicam še noben grafitar ni povrnil povzročene škode. Sicer pa so vlaki najbolj zaželena grafitarska platna, ker gre v resnici za premične galerije, ki grafitarske izraze popeljejo širom po Evropi. Ker v Sloveniji barvanje vlakov še ni tako preganjano, se zadnje čase pogosto dogaja, da potujoči evropski grafitarji slikajo po slovenskih vlakih. Predstavniki Slovenskih železnic so sicer sporočili, da bi nočno varovanje vlakov zanje pomenilo prevelik strošek in da zaradi previsokih stroškov na poslikanih vagonih očistijo le številke, saj morajo biti te na vagonu vidne, iz urada prestolnice pa prihajajo drugačne informacije. Ljubljana na leto za čiščenje grafitov porabi 6 milijonov tolarjev, ta mesec pa glavno mesto celo izvaja akcijo odstranjevanja grafitov "Prezrti detajli", med katero bodo ne le očistili nekatere ljubljanske površine, ampak jih bodo celo "zaščitili z antigrafitnim premazom", to pomeni, kot obljubljajo na MOL, da bo kasneje "tako negovano površino mogoče očistiti z navadno vodo".

Takšen boj zoper grafitarski izraz v civiliziranih zahodnih demokracijah ni nič novega. Številne zahodne mestne policije denarno nagrajujejo informacije o grafitarjih (v Berlinu naj bi bila informacija vredna 600 evrov), ameriška demokracija zanje predvideva zaporne kazni, v nekaterih mestih občani kar sami izvajajo nadzor nad ilegalnimi umetniki, v New Yorku pa je po pričevanju naših grafitarjev celo prepovedano fotografirati poslikane vlake. Ker ima kapitalizem zasebno lastnino za svetinjo, se podoben kulturni boj zoper ulično umetniško komunikacijo prenaša tudi pod Alpe. A iracionalne hišne preiskave in poostrena policijska represija grafitov ne bodo ustavile; kot pravijo grafitarji sami, bodo zgolj škodile grafitarski kulturi. Mladi grafitarji ne bodo mogli izpopolnjevati svojih tehnik, z ulic bodo izginile barve, počasi bodo prevladali enobarvni grafiti, za katere je treba manj risarskega časa, najpogostejša barva na ulici pa bo srebrna, saj se ta nanaša najhitreje.