14. 11. 2006 | Mladina 46 | Kultura
Ljudje in pošasti
Začel se je Ljubljanski mednarodni filmski festival
John Malkovich v filmu Jaz, Kubrick
Saj veste, kaj pravijo za samomor: če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Veste pa tudi, kaj pravijo za Golden Gate Bridge v San Franciscu: če ga ne bi bilo, ga ne bi bilo. Golden Gate Bridge je most mostov. Unikat. Najbolj fotogeničen in najbolj fotografiran most na svetu. In tudi sam nudi fotogeničen razgled - z njega se vidi v neskončnost. Eric Steel, avtor kontroverznega, šokantnega dokumentarca Most (The Bridge), ne pušča nobenega dvoma, da je tudi v lepoti Golden Gate Bridgea nekaj krutega, zverinskega, pošastnega, morilskega - okej, samomorilskega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 11. 2006 | Mladina 46 | Kultura
John Malkovich v filmu Jaz, Kubrick
Saj veste, kaj pravijo za samomor: če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Veste pa tudi, kaj pravijo za Golden Gate Bridge v San Franciscu: če ga ne bi bilo, ga ne bi bilo. Golden Gate Bridge je most mostov. Unikat. Najbolj fotogeničen in najbolj fotografiran most na svetu. In tudi sam nudi fotogeničen razgled - z njega se vidi v neskončnost. Eric Steel, avtor kontroverznega, šokantnega dokumentarca Most (The Bridge), ne pušča nobenega dvoma, da je tudi v lepoti Golden Gate Bridgea nekaj krutega, zverinskega, pošastnega, morilskega - okej, samomorilskega.
Most, ki so ga zavrnili mnogi elitni filmski festivali (Cannes, Berlin) in ki ga bo zavrtel letošnji LIFFE, Ljubljanski mednarodni filmski festival (10-24. november), je tipični šokumentarec, kar pomeni, da se začne povsem mirno, nedolžno, idilično, optimistično: Golden Gate Bridge... lep sončen dan... pogled, ki nese v neskončnost... ljudje se sprehajajo po njem... družine... džogerji... avtomobili... kolesarji... turisti škljocajo... gneča... pod mostom surferji, čolni in pekikani... hej, most mostov pač. Lepše razglednice zlepa ne boste videli. In potem: čez ograjo zleze moški, oblečen po džogersko... se nagne... in skoči. Dol. Globina: dobrih 70 metrov. Hitrost: dobrih 120 km/h. Jumper. Nobenih opozoril, nobenih pogajanj, nobenih klicev na pomoč. Ko skoči, pomoči ni več. In tudi poti nazaj ni več. Časa ne more več obrniti. Ko pada, je vse že za njim. Življenje. In smrt. Pada štiri sekunde - in potem se raztrešči v hladni vodi, ki je tako trda kot beton pod Empire State Buildingom. Tiste štiri sekunde so bile njegova zadnja prihodnost. Nič, tipični dan na Golden Gate Bridgeu. Tipični. Leta 2004 - v letu ameriških predsedniških volitev - je bilo 24 takih dni. 24 takih razglednic. 24 takih dekadentnih melodram. 24 takih Brueghlovih "Pokrajin z Ikarovim padcem". Idilična množica, iz katere se nenadoma in nepričakovano utrga posameznik - in skoči v smrt. Ko se individualizira, umre. Nikoli ne veš, kdo bo skočil. Niti sam ne ve. Množica čaka: no, naj že nekdo skoči? In Eric Steel je ujel skoraj vse. Dve digitalni kameri je postavil tako, da je Golden Gate Bridge - to lepoto in pošast - pokril z vseh "strateških" kotov. Od Zore do mraka. Prva je bila statična - lovila je total, množico. Druga je bila gibljiva - lovila je detajle, posameznike, avtodestruktivni aspekt množice. Verjetnost, da vseh teh samomorov ne bo posnel, je bila manjša od verjetnosti, da bo kdo skočil z zunanje, zahodne, pacifiške strani mostu, ki je s kamero ni pokril - vsi samomorilci svoj zadnji pogled vedno uprejo proti San Franciscu, simbolu Kalifornije, Zahoda, svobode, uspeha in ameriškega sna, ne pa proti Pacifiku. Preden skočijo, še zadnjič pogledajo San Francisco - mesto, ki jih je izneverilo, izdalo, zavrglo. Njihov zadnji pogled je očitek: Frisco, to je zaradi tebe! Memento!
In dalje, verjetnost, da vseh teh samomorov ne bo posnel, je bila manjša od verjetnosti, da bo s tem snemanjem kako življenje rešil, pa četudi je Steel oblastem, ki skrbijo za most, obljubil, da bo takoj javil kakršnokoli "čudno" ali pa "sumljivo" obnašanje (predolgo ždenje na istem mestu, predolgo buljenje v vodo, slačenje ipd.). Golden Gate Bridge namreč že ves čas - vztrajno in sistematično, tako rekoč serijsko - priteguje in navdihuje samomorilce. Od leta 1937, ko so ga zgradili, pa do danes je z njega v smrt skočilo že več kot 1.300 ljudi. Nekateri so preživeli. Leta 2004 je preživel le eden. Nekaterih nikoli ne najdejo. Nekatere v zadnjem trenutku ustavijo. Golden Gate Bridge je najpopularnejši samomorilski kraj na svetu, zato je bila verjetnost, da Steel vseh teh samomorov ne bo posnel, manjša od verjetnosti, da bo s tem snemanjem mestno politiko prepričal, da naj zaboga most že enkrat ustavi - da naj ga torej enkrat vendar že ogradi, zamreži, omeji. Da naj ga zavaruje pred samim sabo. Težko boste našli monument, ki kar vabi k samomoru in s katerega bi bilo obenem lažje skočiti. Ograja na mostu odrasli osebi sega le do pasu. Nekateri pravijo, da mestna politika Golden Gate Bridgea noče zavarovati zato, ker bi s tem priznala, da je bila dosedanja nezavarovanost mostu huda napaka - in ker bi se verjetno vsule tožbe. In seveda, samomorilec je samomorilec: če ne bi skočil z Golden Gate Bridgea, bi pač skočil s kakega nebotičnika! Z Empire State Buildinga že ne - ker je zavarovan. Mrtvi ga pozdravljajo.
Pasivnost mestne oblasti je groteskna, toda v popolni rimi s tem freakshowom in pasivnim, fatalnim glamurjem samega mostu. Recimo: v filmu govorijo tudi svojci in prijatelji samomorilcev, ki jih je posnel Steel, toda v glavnem poudarjajo, da so veseli, ker se je samomorilec - njihov sin, brat, prijatelj ipd. - odrešil muk (kronične depresije, paranoje, shizofrenije, osebne krize). Nekateri celo priznavajo, da je bil samomor edina rešitev. In tudi proti temu, da jih je Steel posnel na "zadnjem sprehodu", nimajo nič - hej, tako imajo vsaj spomin na pokojnikove zadnje trenutke. Če bi se njihov bližnji ustrelil, obesil ali pa skočil pod vlak, tega "spomina" ne bi imeli. Ali pa recimo: v filmu govori 25-letni Kevin Hines, jumper, ki je skok preživel: skočil je, hotel je narediti samomor, toda v tistih štirih sekundah si je premislil in svoje telo s skrajnimi napori v zadnjem trenutku zravnal, tako da je v vodo priletel na noge, kar mu je zaščitilo vitalne organe in rešilo življenje. Oživel je šele na poti v smrt. Preden je skočil, je obupano ždel na mostu in jokal - in jokal in jokal. Nihče ni trznil. Nihče ga ni opazil. Nihče ga ni vprašal, hej, kaj je narobe. Vsi so hodili mimo, kot da ni nič - kot da se ne nahajajo na najpopularnejši samomorilski lokaciji na svetu. Golden Gate Bridge ni simbol uspeha, ampak simbol neuspeha - simbol družbe, ki ne zna poskrbeti za svoje. Simbol napetosti med spektaklom in tragedijo, med spektaklom tragedije in tragedijo spektakla, med uspehom in neuspehom, med banalnostjo uspeha in neuspehom banalnosti. Toda Hinesa je nenadoma po rami potrepljala neka ženska. Mislil je že, da je opazila njegov "klic na pomoč", da je torej rešen, toda ne - ženska je hotela, da jo fotografira. Šit! In potem je skočil. A kot rečeno, v zadnjem trenutku - tik pred padcem v vodo - si je premislil. Verjetno ni hotel, da bi bila zadnja slika, ki bi jo videl, slika ženske, ki ne šteka. Oh, pokaže pa tudi neko drugo žensko, ki z nasmehom gleda družino, kako se fotografira - in potem skoči.
Golden Gate Bridge je monumentalen, epski - umetnina. Ko samomorilec skoči s tega mostu, skuša dati svoji smrti monumentalno, epsko dimenzijo. Če že njegovo življenje ni bilo umetnina, potem bo umetnina vsaj njegova smrt. Tiste štiri sekunde, ko pada z mostu, je njegova smrt vse tisto, kar njegovo življenje ni bilo - spektakel. Zato vsi skočijo podnevi. Zato vsi skočijo na javnem kraju. Zato vsi skočijo pred publiko. Zato svojo avtodestrukcijo estetizirajo. Zato se je leta 1973 vnela taka "bitka" za to, kdo bo petstoti jumper z Golden Gate Bridgea. In zato Gene Sprague, 34-letni goth-metal frik v črnem, ki se je imel za totalno zgubo, stopi na ograjo in poleti kot ptič. Kot da nastopa. Njegov performance je apokaliptična transfiguracija njegove osebne apokalipse. Ko stoji na mostu in se pripravlja na skok, ne izbira med življenjem in smrtjo, ampak med smrtjo in smrtjo. Doku Most je kombinacija aktivističnega filma in snuffa, voyeurizma in meditacije o spektakelski družbi, skrite kamere in reality showa, morastega traveloga in morbidne sociologije, toda bolj ko sam Golden Gate Bridge kaže, grši je.
100
LIFFE bo spet zarolal 100 filmov. Tiste, ki hočejo, da za filmom stoji nekdo, ki ga poznajo, čakajo vsi običajni festivalski osumljenci: recimo Pedro Almodovar (Vrni se), Ken Loach (Veter, ki trese ječmen), Lars von Trier (Glavni šef), Neil Jordan (Zajtrk na Plutonu), Nanni Moretti (Aligator), Robert Altman (Radijski šov), Nuri Bilge Ceylan (Podnebje), Alejandro Gonzalez Inarritu (Babilon), Richard Linklater (Narod hitre prehrane), Chen Kaige (Obljuba), Tom Tykwer (Parfum), Aki Kaurismaki (Luči v temi), Hou Hsiao-hsien (Trikrat), Takaši Miike (Veliki pok ljubezni), Bruno Dumont (Flandrija) in Marco Bellocchio, ki bo doživel manjšo retrospektivo, resda brez škandaloznega Hudiča v telesu, toda z blasfemično Versko vzgojo, v kateri ateist ugotovi, da hoče cerkev beatificirati žensko, ki si tega ne zasluži - njegovo mater. Tiste, ki hočejo, da ima film temo, pa čakajo vse običajne inspiracije: problem Velikega brata (Rdeča cesta), problem mačizma (Ohcet), problem razpadanja vaške skupnosti (Nekakšna sreča), problem pohlepa (Družinski prijatelj), problem modernizacije Rusije (Ne boli me), problem latinoameriških hunt (Kronika pobega), problem kitajskega disidentstva (Mali rdeči cvetovi), problem tobačnega lobija (Hvala, ker kadite), problem ameriškega sna (Vzajemno občudovanje), problem homoseksualnosti (Odete), problem postkomunistične osamljenosti (Mojster), problem narkomanije (Candy), problem revščine v Tretjem svetu (Za ljubi kruhek), problem spolnega zlorabljanja otrok (Zver v srcu), problem multikulturalizma (Brutalna mularija), problem ilegalnih prebežnikov (Ko si rojen, se ne moreš več skriti), problem žensk v Iranu (Ofsajd), problem Berlusconi (Zbogom, Berlusconi!) in problem Romov (Transilvanija). Dodajte še "problem Žižek" (Sprevrženčev filmski vodnik), če hočete tudi malce lokalne arome.
Če hočete videti transseksualno romanco, si poglejte dansko Milo. Če hočete videti incest, si poglejte hongkonško Isabello, v kateri policaj ugotovi, da je punca, s katero je spal, njegova hči, ali pa romunsko Bolno ljubezen, v katerem lezbijka ugotovi, da njena punca spi s svojim bratom. Če hočete videti softcore seks, si poglejte prelomno kitajsko Poletno rezidenco - če pa hočete videti hardcore seks, si poglejte ameriški Shortbus. Če hočete videti triler, ki bo ohladil vaša žanrska pričakovanja, si poglejte norveški film Uro, nemški Namizni tenis, francoskih 13 Trinajst, korejskega Gostitelja, hongkonške Volitve ali pa britanski Revolver, ki ga je posnel mož krušne matere Davida Bande. Če hočete videti film, v katerem John Malkovich ne misli, da je John Malkovich, ampak Stanley Kubrick, si poglejte britansko satiro Jaz, Kubrick. Če hočete videti film, ki bo potrdil vaše sume, da so Francozi Francozi, si poglejte Spremembo naslova ali Divje kampiranje - če pa hočete videti film, ki bo potrdil vašo dogmo, da Francozi ostanejo Francozi, četudi jih režira Japonec, si poglejte Popolni par. Če hočete videti Dogmo, si poglejte danski film 1:1. Ali pa škotsko Rdečo cesto.
Roberto Benigni, ki je v filmu Življenje je lepo komedijo odpeljal v nacistične lagerje smrti, jo v Tigru in snegu odpelje v Irak, toda Benignijev patos bo le fusnota pod Winterbottomovo Pot v Guantanamo, dokudramo o treh britanskih muslimanih (Ruhel Ahmed, Asif Iqbal, Shafiq Rasul), "Tipton Three", ki so leta 2001 odšli na svatbo v Pakistan, se v napačnem času (ameriška invazija na Afganistan) znašli na napačnem kraju (talibanski konvoj) in pristali v Guantanamu (tortura), in pod Ahlam, iraški film o iraški klavnici, zgodbo o treh pacientih, ki pobegnejo iz bagdadske umobolnice, ki je bila posnet v nemogočih, izrednih, samomorilskih pogojih - ekipo so najprej ugrabili iraški uporniki, jo pretepli in skoraj pobili, potem pa so jo ugrabili še Rumsfeldovi fantje. Režiser je v eni roki držal kamero, v drugi pa šmajser. Ko bo kak slovenski režiser rekel, da je posnel gverilski film, se boste le nasmehnili. Okej, zarežali.
Slavoj Žižek v filmu Sprevrženčev filmski vodnik
Skakalec v filmu most