"Naslov se rodi sam, kot kajmak"

Minuli teden je v slovenski prestolnici tri večere zapored navduševal balkanski umetnik Milorad Krstić s svojimi stvaritvami. V torek smo v ŠKUC-u spremljali odprtje večmedijske razstave Das Anatomische Theater, v sredo sta bila v Kinodvoru v okviru filmske selekcije prikazana njegova kratka filma - s srebrnim berlinskim medvedom ovenčani animirani My baby left me in dokumentarec Budimpešta. Budimpešta pa je bila tudi tema razstave njegovih fotografskih podob na četrtkov večer v galeriji Fotografija. Prvi večer se je na otvoritvi zbralo precej zainteresiranih, na zidovih pa se je raztezala razstava dadaizma in futurizma kot sprehod skozi 20. stoletje: Rasputin in Larionov sta sosedovala z Balkan expressom, Tarkovski s prvo golo Marilyn iz Playboya, zraven pa še Rdeče brigade, kalašnikovka in gibanje za ženske pravice, Warhol, varšavski dogovor ... Razstava je aplikacija celotnega minulega stoletja: "Ni mi treba biti nogometni navijač, toda 20. stoletje ne more miniti brez nogometne žoge, Warhola ali Bonda, svetovnih ikon. Danes so to enako močni karakterji kot politične osebnosti ali Marilynka, ki je ne glede na Indiro Ghandi ali Jackie Kennedy ženska ikona minulega stoletja." Anatomski teater je pravzaprav projekt, ki teče, vsebuje pa njegove grafike, oblikovanje knjige in interaktivni CD Das Anatomische Theater, za katerega je prejel francosko nagrado MIFA za najboljši interaktivni projekt.

Milorad se je rodil v Sloveniji, v srbski oficirski družini v Dornberku, nato pa se je družina selila po vsej Jugoslaviji, dokler se ni ustalila v Novem Sadu, kjer je Milorad postal pravnik. A po desetih letih pravniškega poklica je "dojel, da me pravzaprav zanima slikarstvo, ne pa pravo". Obrat je sledil s selitvijo na Madžarsko leta 1989 - žena Rada je iz Budimpešte, kjer Milorad sedaj živi že 17 let. Na začetku je delal "lepe slike, ki so se tako tudi prodajale, nato pa sem dojel, da me to ne zanima. To ni bilo lahko dojeti, ker ne vem, kdo lahko kupuje te, poznejše, čeprav so všeč mnogim." To je bilo lepo vidno tudi na razstavi, kjer so bile deležne splošnega odobravanja. Potem je našel dadaizem in futurizem. "Pa kdo bo kupil futurista? Futurist ima velik kurac, preveč kurcev, preveč jošk ..." se zasmeji. Od kod Srbom ta množična fascinacija s futurizmom in dadaizmom? "Srbi kot Ljubomir Micić so nekaj let po Zuerichu in New Yorku sledili dadi in pozneje nadrealizmu, ker sta bila globalni oziroma vseevropski gibanji. Vsak je moral biti dada in dati klofuto nekomu v družbi. Njegova arogantnost, absurdnost in provokacija mi ugajajo, ker se oddaljujejo od klišejev. Ob misli na kliše me obide groza." Drugače od Filippa Tommasa Marinettija ali Andrea Bretona, ki sta bila po njegovem moža besede, se ima bolj za moža slike. "Sem človek, ki dela v tišini svojega studia in skuša dela končati, šele nato jih podpiše. Ni nujno, da so moja dela komu všeč - so pa meni. Sem perfekcionist. V risbi, sliki, na filmu ... Improvizacija me sicer lahko navdihne, toda ker sem perfekcionist, me prav tako lahko moti." Pravi, da sliko najprej gleda doma in razmišlja, ali jo bo razstavil v kaki galeriji ali ne, naslov pa ... "Ideja in ikonografija se prepletata med delom, naslov se rodi sam, kot kajmak, ker postane očiten, kot Hitchcock gre v raj ..."

Pri slikanju je odkril, da ga ne zanima samo slikarstvo, ampak tudi filmi, fotografiranje, risani filmi, multimedija ... Multimedija ne zgolj kot računalniška večpredstavnost, v katerih se izraža, marveč tudi kot uporaba več medijev za izražanje umetniške osebnosti. V te obslikarske dejavnosti je padel v prijateljevi Rockov Galerii, eni prvih zasebnih galeriji po padcu komunizma v Budimpešti. Tam je leta 1990 spoznal madžarskega filmarja, čigar izdelki so ga navdušili. Tip mu je predlagal, naj naredi svoj animirani film, in mu priporočil Varga studio. "Prišel sem tja in prinesel svoje slike brez velikih pričakovanj. Videli so jih in dejali, da bomo podpisali pogodbo. Komaj sem prišel domov, že so me klicali nazaj na podpis pogodbe in mi naročili, naj začnem takoj delati." Njegov kratki film so nekaj let po tem izbrali za Berlinski filmski festival in leta 1995 je tam dobil srebrnega medveda. Do takrat je imel za sabo že scenografijo v igri Szenvedely budimpeštanskega Honved ansambla, leto po Berlinu sta sledili scenografija in kostumografija za balet Alakoskodok ... Kako prosim, scenografija? "Ljudje so me nagovarjali, naj jih začnem delati," razloži. Za prvo izmed scenografij izbere tisto, ki jo je naredil leta 2002 za Tragedijo človeka ob odprtju novega madžarskega narodnega gledališča. "Bilo je odlično, ker je bilo veliko denarja in sem si lahko dal duška. V 15 dejanjih sem na sceno pripeljal celo veliko letalo. Vse, kar sem si zaželel v domišljiji, sem lahko ustvaril ..." Tako delo za državno institucijo je nekakšen dream job, ker je bil "pomemben projekt na državni ravni, a brez političnih oznak".

Ko so se pred desetletjem odprla okna računalništva, je ugotovil, da lahko vse naredi sam. "Zame je bilo presenetljivo, da lahko doma delam filme. Zdaj ne potrebujem ogromnega, dragega studia." Pred zadnjo fazo vrnitve k večmedijskemu anatomskemu teatru se je začel resno ukvarjati še s fotografijo in ustvaril podobe Budimpešte, ki jih je predstavil pri nas. "Skušal sem jih narediti kot dobre fotografije urbane Budimpešte iz kotov, ki mi ugajajo. Vedno imam prvi, drugi, tretji plan ..." In nebo, ki ga ne zapostavlja: "Oblaki so nenavadno pomembni za dobro fotografijo, to lahko okrepim do abstrakcije v Photoshopu ali počakam na pravo vreme. Pomembna je atmosfera. Če je nebo povsem modro, brez oblakov, ne morem delati renesanse ali srednjeveške slike, ampak pop art z recimo zgradbo, ki ima ravno površino in neki napis ali ime. Če je deževno, lovim odsev kapelj, ki padajo ..." O fotografiranju pravi: "Nanj gledam skozi slikarski obrazec, ki je starejši od fotografskega." Tako bo Anatomski teater sedaj oplemeniten še s fotografijo.