“The Name is Bond, James Bond”

Kje je bil, ko smo ga najbolj potrebovali? Ali bolje rečeno: kje je bil, ko sta ga Bush in “koalicija voljnih” najbolj potrebovala? Vrnil se je namreč najboljši iskalec orožja za množično uničevanje in malopridnih, karizmatičnih, diaboličnih mednarodnih teroristov - James Bond. Ima kdo več izkušenj z lovom na orožje za množično uničevanje? Ne. Filmski Bond je tu že več kot 40 let. Ima kdo pri tem boljše rezultate? Ne. Bond je v vseh teh letih našel in razorožil vse megalomanske fanatične in teroristične organizacije, ki so skušale svet izsiljevati z orožjem za množično uničevanje. Samo pomislite:

* v Goldfingerju (1964) je ustavil Aurica Goldfingerja, ki je hotel - v navezi s Kitajsko - v Fort Knoxu, skrivališču ameriških zlatih rezerv, detonirati atomsko bombo, da bi s tem povečal vrednost svojih lastnih zlatih rezerv,

* v Operaciji Thunderball (1965) je ustavil Emilia Larga, ki je - v navezi z Ernstom Stavrom Blofeldom in njegovo organizacijo SPECTRE - svetu zagrozil z atomskim napadom,

* v filmu Živiš le dvakrat (1967) je ustavil Blofelda, ki je ugrabil vesoljske ladje in hotel začeti III. svetovno vojno,

* v filmu V službi njenega veličanstva (1969) je ustavil Blofelda, ki je hotel Britanijo napasti z biološkim orožjem,

* v filmu Diamanti so večni (1971) je ustavil Blofelda, ki je hotel svet napasti z vesoljskim laserjem za množično uničevanje,

* v Možu z zlato pištolo (1974) je ustavil Scaramango, ki je hotel novo solarno orožje za množično uničevanje prodati najboljšemu ponudniku,

* v Vohunu, ki me je ljubil (1977) je ustavil Karla Stromberga, ki je svetu zagrozil z ugrabljenimi atomskimi podmornicami,

* v Moonrakerju (1979) je ustavil Huga Draxa, ki je hotel v vesolju spočeti “čisto raso”, svet pa uničiti,

* v filmu Octopussy (1983) je ustavil Kama Khana, ki je hotel v Natovi letalski bazi detonirati atomsko bombo.

In tako dalje. Bond je bil strup za izsiljevalce sveta, za megalomanske self-made diktatorje, za superteroriste, ki so z orožjem za množično uničevanje ogrožali svetovni mir in demokracijo. Blofeld je bil pretežno njegov Osama bin Laden. In internacionalna, multinacionalna, transnacionalna organizacija SPECTRE - “Specialna izvrševalka kontrašpijonaže, terorizma, maščevanja in izsiljevanja” - je bila pretežno njegova al-Kajda. In tu je veliki trik bondiad: da bi ustavili globalne teroriste, da bi torej dobili “vojno proti terorju”, jim ni bilo treba napasti nobene države, ampak je bilo dovolj že to, da so aktivirali Bonda. Nobenih vojn, nobenih invazij, nobenih shock & awe bombardiranj, nobenih katastrofalnih “zamenjav režimov”. Rekli boste, eh, dobri stari časi. Brez panike, v Casinu Royale se spet rolajo dobri stari časi. James Bond namreč spet pokaže, kako se streže mednarodnim teroristom in “bazam” mednarodnega terorizma, ali bolje rečeno - Bond spet pokaže, da se Bush moti. Da torej obstaja tudi alternativa “vojni proti terorju”.

Pazite. Blofelda tokrat zamenja Le Chiffre (Mads Mikkelsen). Tip je patološko karizmatičen - in brez smisla za humor. Tipični jet-set čistun. In ko ga kaj razjezi ali pa kot ima občutek, da izgublja nadzor, začne iz levega očesa krvaveti. Bondovi nasprotniki imajo vedno kako organsko disfunkcijo. Od disfunkcije do terorističnih impulzov pa je le korak. In res, to, da Le Chiffre krvavi iz levega očesa, je še najmanj - tip je bankir mednarodnih terorističnih celic. Kar morate razumeti dobesedno: Le Chiffre financira teroristične akcije. In to širom sveta. Toda tega ne počne za prazen nič, hočem reči, tega ne počne idealistično - ne, Le Chiffre ni fanatik, ki mu gre za kako “stvar”. Ali pa za kako idejo. Tip je poslovnež, ki misli le na profit - terorizem je prelevil v biznis. Aha. In kako obrača in plemeniti kapital? Zelo preprosto.

* Prvič, ker financira teroristične akcije, ve, kje bodo teroristi udarili.

* Drugič, ker ve, kje bodo teroristi udarili, ve, kateri segment borze bo s tem najbolj prizadet oz. katere delnice bodo zaradi tega najbolj padle.

* Tretjič, ker ve, kateri segment borze bo s teroristično akcijo najbolj prizadet, lahko manipulira z delnicami.

* In četrtič, ko poči, mu preostane le še to, da prešteje dobiček.

Vsaka teroristična operacija je investicija. Kar je dovolj, da pokličejo Jamesa Bonda (Daniel Craig), ki mu igro kmalu pokvari. Specifično, v Miamiju prepreči teroristični napad na potniško letalo. Jasno, Le Chiffre začne krvaveti iz levega očesa. Bond ga ni prikrajšal le za dobiček, ampak mu je uničil investicijo. Še več: Le Chiffre je izgubil denar, tako da zdaj nekemu diaboličnemu ugandskemu warlordu, ki spi z mačeto, dolguje 10 milijonov dolarjev. Točno, Le Chiffre je v riti, toda vendarle vidi luč - in sicer v črnogorskem Casinu Royale, jet-set igralnici, neke sorte pralnici denarja, v kateri se bo odvrtela velika partija multimilijonskega pokra. Zrežirana partija, se razume. Kar pomeni, da naj bi Le Chiffre zlahka zlezel iz rdečih številk. Razlog več, da v Casino Royale pošljejo Bonda. Načrt je preprost:

* prvič, Bond naj bi Le Chiffra v pokru totalno porazil,

* drugič, ker ga bo totalno porazil, ga bo spravil v bankrot,

* tretjič, ker bo Le Chiffre bankrotiral, bo pri teroristih padel v nemilost,

* četrtič, ker bo pri teroristih padel v nemilost, zanj ne bo več nikjer varnih nebes,

* petič, ker zanj ne bo več nikjer varnih nebes, mu ne bo preostalo drugega kot to, da se zateče v Britanijo, pod varno okrilje britanske tajne službe,

* in šestič, britanska tajna služba ga bo pred njegovimi terorističnimi upniki zaščitila - v zameno za informacije o terorističnih celicah.

Ha. Bond sicer doživi in preživi Le Chiffrovo verzijo Abu Grajba, toda “koalicija voljnih” tokrat ne potrebuje križarskega linčanja Tretjega sveta, shock & awe invazij in Abu Grajbov, da bi zlomila al-Bankirja globalnega terorizma in ga prelevila v pevca strogo zaupnih informacij. Nova bondiada hoče reči: vidite, Bond je rešitev! Bond ima boljše ideje od Busha in njegovih arhitektov “vojne proti terorju”! Vse ni v sili - nekaj je tudi v inteligenci, zvijačnosti uma. A to še ni vse. Film nam skuša tudi reči: Bondov načrt je bolj realističen od Bushevega. Zato kakopak ne preseneča, da je Casino Royale precej bolj realističen od prejšnjih štirih bondiad, Zlato oko (1995), Jutri nikoli ne umre (1997), Vse in še svet (1999) in Umri kdaj drugič (2002), ki jih je kot 007 pilotiral Pierce Brosnan - točno, Brosnan je bil rahlo cirkusantski, celo klovnovski, bolje se je počutil na ženski kot pa na moškem, ton je bil lahkoten, akcije so bile tako absurdne, da so mejile na sci-fi, na pomoč pa so mu pošiljali vsemogoče gadgete. Daniel Craig je ozemljen - ni klovnovski, na moških se počuti bolje kot na ženskah (eno pusti celo nepotešeno), ton je bolj resen, akcije so povsem tuzemske, fizične, antidisneyjevske, bolj odvisne od kaskaderjev kot pa od specialnih efektov. In seveda, Craig veliko teče, gara, švica, trpi in krvavi. Magičnih gadgetov, ki bi mu delo olajšali, ni na spregled. Prepuščen je svojemu refleksu, svoji hladnokrvnosti, svoji brutalnosti, svojemu eksekutorskemu ledu. A po drugi strani, Bondu ni preostalo drugega, kot da se ozemlji in vrne k realnosti: bondovsko formulo, kombinacijo eksotike, snobovskega sadizma, humorne lahkotnosti in absurdnih akcijskih toboganov, so pač prevzeli mnogi, premnogi filmi, tako da je vsaka nova bondiada z vztrajanjem na “klasični” bondovski formuli vedno znova tvegala, da bo izgledala le kot imitacija svojih imitacij.

Kratka zgodovina časa

Toda zgodovina bondiad je v resnici le zgodovina Bondovih vračanj k realnosti - vračanj k Ianu Flemingu, avtorju Jamesa Bonda. Fleming je Bonda videl realistično, že kar birokratsko realistično - bolj ali manj kot uradnika tajne službe, ki mu dvakrat, trikrat na leto preprosto prekipi. Sean Connery, prvi Bond, se je v prvih dveh bondiadah (Dr. No, Iz Rusije z ljubeznijo) držal tal in Flemingovega modela, toda leta 1964, ko se je Bond v Goldfingerju odlepil od tal, je Fleming umrl. Tja do filma Živiš le dvakrat je bil Bond že odvisen od lahkotnega, burlesknega tona in sci-fija. Ko je Connery potem oznanil, da ne bo več Bond, je prišla priložnost za korekcijo - za vrnitev k realnosti in Flemingu. George Lazenby, ki je v bondiadi V službi njenega veličanstva zamenjal Conneryja, je bil čista realnost - nihče ga ni poznal. Bil je čisti anonymus, nekontaminiran s filmi in drugimi liki. Futuristično scenografijo in koketiranje s sci-fijem so zavrgli, napetost se ni več šlepala na burlesko, Bond je bil ozemljen - in seveda, ni bil več odvisen od gadgetov. Zanesel se je lahko le nase. Njegov obraz je imel rob - Lazenby je izgledal kot baraba. Celo zaljubil se je in poročil. Film V službi njenega veličanstva se je - podobno kot film Iz Rusije z ljubeznijo - držal Flemingovega romana. Toda za razliko od Craigovega Bonda, ki še ne ve, da je Bond (ne ve, da se mora predstaviti “The name is Bond, James Bond”, ne ve, da pije “shaken, not stirred” martini, ne ve, da je rojen za smoking, ne ve, da mora žensko pofukati ipd.), je Lazenbyjev Bond vedel, da je Bond - ko odpre predal, zagledamo pas in nož iz Dr. Noja, ročno uro iz filma Iz Rusije z ljubeznijo in dihalko iz Operacije Thunderball, pritlikavi hišnik pa si požvižgava temo iz Goldfingerja. In ko mu Tracy (Diana Rigg) pobegne in za sabo pusti le svoj čevelj, dahne: “To se onemu drugemu tipu ni moglo zgoditi.”

Bondiada V službi njenega veličanstva ni bila tak hit, kot so pričakovali, sploh pa ne tak hit kot prejšnje bondiade, zato so Lazenbyja zavrgli. Njegova replika “We have all the time in the world” je bila le kruh, ki se mu je zarekel. Bond je v filmu Diamanti so večni spet postal Connery, kar pomeni, da so realnost zavrgli - vrnila sta se futuristična scenografija in koketiranje s sci-fijem, napetost se je spet šlepala na burlesko, Bond se je odlepil od tal - spet je bil odvisen od gadgetov. Humorja in karikiranja je bilo več kdajkoli. Bond se je iz nevarnosti v nevarnost prebijal z lahkoto, brez muke, toda samoparodično. Bond je bil na tem, da postane parodija Bonda. Kar je tudi postal, ko je v filmu Živi in pusti umreti (1973) Bond postal Roger Moore, ki je izgledal kot parodija Seana Conneryja. In Mooreu ni mogel nihče očitati, da ni pravi Bond. Le zakaj? Intoniral ga je Connery. Bond je izgubil precej mačizma - Moore je bil lahkoten, samoparodičen, klovnovski, brez roba. Nič ga ni prizadelo niti zadelo. Nikoli ni krvavel. Vse je počel brez napora. Raje se je zanašal na zvijače in šarm kot pa na pesti. Nevarnosti, s katerimi se je soočal, niso izgledale smrtonosno - James je postal Jimmy. Ko je bil Connery v nevarnosti, je dvignil le eno obrv - Moore je dvignil obe, toda bil je tako feminilno lahkoten, da je izgledal kot vic. In ker ne bi nihče verjel, da lahko sam premika gore, so mu na pomoč poslali tehnologijo, trumo gadgetov, ki so ga reševali. Q, Bondov orožar, je postal nenadoma pomembnejši kot M, Bondov šef. Bondove akcije so bile po novem videti kot cirkuške točke, kot parodije seksizma in mačizma. Bondiade so se stegnile proti komediji. In proti sci-fiju: Moonraker je izgledal kot prva parodija Vojne zvezd.

Ko se je izkazalo, da lahko Moonraker z Vojno zvezd tekmuje le v Ljubljani (Moonrakerja je videlo 39.686 gledalcev, Vojno zvezd pa le 39.158), so sklenili, da Bonda spet vrnejo v realnost. Razlika je bila le v tem, da tokrat, v filmu Samo za tvoje oči (1981), niso pripeljali novega igralca ali pa Conneryja, ampak so spreobrnili kar samega Moorea: vrnili so ga na tla. Futuristična scenografija je izginila. Gadgeti niso bili več bistveni, še več - Bond je gadget, za katerim se vsi preganjajo, na koncu raztreščil, kot da bi hotel reči: hej, jebe se mi za gadgete! Bond je po novem trpel, se naprezal, garal, celo plezal, se boril za svoje življenje. Film Samo za tvoje oči bil realističen v smislu, kot je bil realističen film Iz Rusije z ljubeznijo - ali pa film V službi njenega veličanstva. Bond je na začetku celo obiskal grob svoje žene (ki jo je izgubil prav v filmu V službi njenega veličanstva). Bond se je zresnil. Toda takoj zatem, v filmih Octopussy in Od tarče do smrti (1985), se je spet infantiliziral - vrnil se je v sedemdeseta. Spet je izgledal kot parodija Seana Conneryja, ki se je vmes resnobno, realistično vrnil v filmu Nikoli ne reci nikoli (1983), paralelni, neuradni bondiadi, sicer rimejku Operacije Thunderball, v katerem njegov orožar navdušeno dahne: “Dobro, da si se vrnil. Upam, da bomo zdaj dobili več seksa in nasilja.” Vrnitev Seana Conneryja je bila signal, da se mora tudi uradni Bond zresniti in vrniti k realnosti.

In res, v Dihu smrti (1987) je Moorea zamenjal šekspirjanski, precej bolj realistični in resnobni Timothy Dalton. Bond se je vrnil v šestdeseta, k Flemingovi viziji, toda pri Daltonu si imel vedno občutek, da hoče zdrsniti še bolj nazaj, v kak kostum iz 19. stoletja, in da izreka le replike, ki bi jih moral izrekati Pierce Brosnan, kar se je tudi zgodilo, ko ga je v devetdesetih zamenjal stripovski Brosnan, ki je bondiado spet infantiliziral. Casino Royale je zdaj bondiado vrnil v šestdeseta, v realnosti, k Flemingovi viziji Bonda kot hudiča z brazgotino, kot samotnega eksekutorja, ki pije, da bi se znebil agoničnega pritiska v sebi - pritiska, s katerim ga ubija divji, brutalni, nevarni svet, ki ga obdaja. In to stori tako brezkompromisno, da zdaj Sean Connery izgleda kot parodija Daniela Craiga, ki ve, da gadgete, na katere so se šlepali prejšnji Bondi, najdete le še na smetišču. Bond je spet lik, v katerem nekdo živi.