Veseli pritlikavec

Vaš film Kaj je moški brez brkov je bil letos po zaslužku najuspešnejši film na Hrvaškem; prekosil je celo filmsko upodobitev Da Vincijeve šifre. Lahko poveste, kako se počutite kot avtor takšnega filma, še posebej, ker je hrvaški film sicer na vseh ravneh v krizi?

Žanrovsko je film dobil oznako romantična komedija, vendar je to lahko zgrešeno, ko se pomešajo cerkev, vojska, nacionalizem in amour-fou. Mislim, da je skrivnost v tem, da mi je like iz Tomićevega romana uspelo prikazati kot nežne, čeprav so še vedno obupni. Počutim pa se kot ... veseli pritlikavec! Zmaga v lokalni kinematografski mreži lahko pomeni dvoje, da je vaš izdelek agresivna smet ali da ste napravili film s psihoterapevtskim učinkom. Rad bi verjel, da Brki spadajo v to drugo skupino, da so jih Hrvatje doživeli kot zdravilne. Hrvatje so, tako kot vsi mali narodi, zelo nečimrni, zato morate biti izjemno previdni, kadar jim hočete nastaviti ogledalo in pokazati njihovo grozno naravo.

Kako je mogoče, da vas je film kljub temu spravil na kant?

Žal nisem obogatel in bom pravzaprav morda res bankrotiral. Še vedno imam precejšnje dolgove. Ne le da sem napisal scenarij za film in ga režiral, žal sem ga tudi produciral. Na kulturnem ministrstvu so naredili vse, kar so mogli, da bi mi delo otežili. Nekaj dni pred začetkom snemanja so mi spodkopali proračun, potem sem moral podpisati še hrvaško tipsko pogodbo o distribuciji, po kateri 80 odstotkov zaslužka dobi distributer, meni pa ostane 20 odstotkov in vsi stroški kampanje. Distributer je torej finančno neverjetno uspešen, jaz pa bom propadel. V hrvaškem filmu vlada velik strukturni nered, v tem sporu sem se sam iz strokovnjaka prelevil v očividca najhujše ujme.

Pred približno letom ste na Puljskem filmskem festivalu doživeli škandal.

V osrednjem dnevniku HRT so objavili proglas, v katerem je bilo rečeno, da sem poneverjevalec in lopov, da filma sploh nisem napravil ipd. Hrvaška javnost je iz tega razbrala približno nekaj takega, kot da sem pobasal pol milijona evrov in jo stisnil, namesto da bi posnel film. Kaže, da je negativna publiciteta vrhunec trženjske strategije. Koproducent, studio, ki bi moral opraviti scan filma, koloriranje in presnemavanje na predvajalni trak, je nekaj zamešal pri pošiljanju, zato film ni pravočasno prispel v Pulj. Ker se je vse to dogajalo v zadnjem hipu in na horuk, so bili v zvezi s tem vsi živčni. Ljudje iz ministrstva, ki so se udeleževali puljskih banketov in so bili zato nekoliko pod vplivom malvazije in terana, so se domislili, da bi bila to ravno pravšnja priložnost, da me do konca diskreditirajo.

Nekaj tednov pozneje so bili Brki otvoritveni film na Sarajevskem filmskem festivalu, sprejeli so jih z ovacijami, ljudje so dojeli, da so bile obtožbe zgolj farsa. Vsekakor na Hrvaškem potem ni bilo več človeka, ki še ne bi slišal za moj film. Če upoštevam, da me zaradi tega ni zadel hercinfarkt, lahko rečem, da je ministrstvo poskrbelo za fantastičen začetek kampanje. Tako je videti iz današnje perspektive. Pred petnajstimi meseci pa je bilo videti zares grdo.

Slovenski filmarji so v filmu strukturno napravili marsikaj, česar hrvaški niso, a vendarle je tudi njihov film v krizi. Zanimivo je, da imajo oboji težave s temeljnim filmskim zakonom ...

Slovenci so v EU, evropeizirali so se. Hrvatje niso, v vojni so se barbarizirali. Tuđman je medtem resda umrl, toda reinkarniral se je, tako vse kaže, kot Slovenec in je že prišel na oblast. Marsikaj v današnji Sloveniji me spominja na Tuđmanovo Hrvaško, in to se mi zdi zelo zabavno. Skupen nam je kulturni model, v katerem Burghteater in Stadtsopera obstajata kot točki, kjer se provincialec potrjuje kot meščan. Zato oblast ne razume filma in vsako propadlo gledališče lahko računa na večjo podporo kot najboljša filmska ekipa. Ne pomaga niti, če jim skušate dopovedati, koliko denarja v tem poslu obrnejo v bližnji okolici, niti če jih opozorite na možnosti zaslužka s prodajo storitev, in še najmanj, če dobivate mednarodne nagrade. Pri nas vsak uspeh pomeni grožnjo lokalnemu ravnovesju; vse kaže, da nam je to skupno. Življenje v državi, ki ima manj kot pet milijonov prebivalcev, je zelo neudobno, tako kot življenje v garsonjeri; vsi se med seboj poznajo, vsi vedo, če ima kdo luknjo v nogavici ali če ponoči smrči. Obe, Slovenija in Hrvaška, potrebujeta filmski zakon in prekleto nujno bi bilo pogostejše sodelovanje, a prizadevanje za to je tako mučno, da vas imajo najprej kolegi, navsezadnje pa se imate že sami za bedaka. Je to res vredno toliko truda?

V zadnjem času opažam, da smo filmski ljudje pravzaprav naporni ... Avtorji imajo dve vrsti outputa, ki ju izmenično vklapljajo kot s stikalom: ali se besno hvalijo s svojimi dosežki ali se besno pritožujejo nad okolico. Poglejte samo tale intervju; najprej se hvalim, potem se pritožujem. To je značilno. Mislim, da bi si morali izmisliti kaj pametnejšega, kadar se pogovarjamo z ljudmi, ki še premorejo dovolj potrpljenja, da nas poslušajo.