Sir Oliver bo zunanji minister!

"Snijeg, snijeg ... Padaju pahuljice i šugavi grad se pretvara u bijelo ..."
"Opa, kostur se pretvorio u pjesnika!"
"Mješina se buni?"

Ah, kako malo je treba - ponavadi samo groteskna fraza ali dve -, da privre vse nazaj v spomin, ta celotni genialni izopačeni univerzum sarkazma in stilizirane bede, in že si nasproti stojita na eni strani putujuća bolnica Jeremija, očeladen s pokrovom kante za smeti, in na drugi Debeli Šef Gervasius Twinkelminkelson z zvestim Skvikijem za ovratnikom in preperelo metlo namesto sulice.

Vsaka generacija ima svoje legende in za jugoslovansko najširše definirano pank generacijo pomeni večni Magnusov in Bunkerjev strip pravo svetinjo - neizčrpen vir najžlahtnejše mitologije, ki nas bo mnoge bržkone definirala vse do groba. Alan Ford kot umetniško remek delo ni fenomen samo zato, ker gre za najsijajnejši strip, kar jih je in jih bo večina Jugoslovanov kadarkoli redno brala, temveč tudi, ker si je kultni status zakoličil izključno v geografsko ozki, a vsebinsko in ureditveno izrazito heterogeni regiji. Alan Ford - na fizični podobi Petra O'Toola zasnovani anđelak kot parodija na Jamesa Bonda - in trinitrotoluenski zverinjak, ki ga obkroža, sta si namreč legije fanatičnih oboževalcev zagotovila izključno v rodni Italiji in sosednji Jugi, torej na eni strani v mafijskem kapitalizmu ter na drugi v samoupravnem socializmu. Človek bi pomislil, da sta morali imeti ureditvi bistveno več skupnega, kot bi se zdelo na prvi pogled.

Festival stripa, ki je v soboto zvečer v mladinskem gledališču na Teslovi ulici gostil Maxa Bunkerja, se je imenoval Crtani romani šou. Če bi se katera izmed epizod Alana Forda dogajala na stripovskem festivalu, bi ga Bunker, scenarist prav vseh do sedaj objavljenih nadaljevanj, verjetno krstil prav tako ali nekako podobno bizarno. Najbrž nisem bil edini, ki je v osivelem gospodu s pravim imenom Luciano Secchi sprva iskal morebitne odbleske katerega izmed vsaj stranskih likov stripa - a na izrecno vprašanje publike je legenda samo odmahnila z roko: kot ni sam nikoli iskal inspiracije v resničnih ljudeh in resničnih dogodkih, tudi njega neposredno ne morete najti na straneh Alana Forda - je pa res, da je bil tajni agent Bob Rock, nosati štakor in baksuzni patuljak, kruta samokarikatura Roberta Raviole oziroma Magnusa - za mnoge edinega pravega risarja tega stripa, ki je sodelovanje s scenaristom prekinil pri petinsedemdeseti številki.

Na programu je pisalo, da bo imel gost posebno predavanje, a je potem samo odgovarjal na vprašanja iz občinstva. Za intervju nam je bilo dano vedeti, da ni šans, saj naj bi šlo za vljudno rečeno precej posebnega gospoda, off the record pa precejšnjega zajebanca, ki nima ne časa ne volje za take reči. Po Michelu Houellebecqu je bil to v letu dni že drugi zajebanec, podprt z večno kvaliteto, na katerega sem se peljal v Zagreb - a se je potem na terenu gospod Luciano vseeno zdel nekoliko prijetnejši od francoskega gnoma, saj se je priletni striko v črnem sakoju kar veliko cerekal, čeprav je postal ob neumnem vprašanju ali neupravičeni pavzi zelo hitro živčen. V bistvu je deloval kot povsem prijeten siv gospod, ki pa nima absolutno nobenega potrpljenja z neumnostmi - kar se zdi seveda pri njegovih letih vsaj razumljivo, če ne že kar pohvalno.

Savnasto vroča dvorana gledališča je bila nabito polna, ljudje so se vzhičeno pogovarjali o "zgodovinskem dogodku za mesto in za državo". Veliko je bilo očitnih poznavalcev, čeprav se je od časa do časa našel tudi kak revček, ki je gosta vprašal, kakšni so njegovi risarski vzori - na kar je lahko gospod Luciano samo prhnil in odvrnil, da nima nobenih, saj je vendar ja scenarist! "Neobrazovani puk!" so se ob podobnih vprašanjih za glavo grabili organizatorji. Kot na Houellebecqu je bil tudi tukaj precej pereč problem jezika, saj gost ni govoril angleško, prevajalka pa kljub trudu ni znala povsem obvladati položaja - le da drugače od Francozove deficita žal ni mogla nadomestiti s svojo fizično mičnostjo.

Jugo fenomen

Med vprašanji je bilo ogromno tistih o Robertu Ravioli - to gostu sicer ni najbolj pasalo, a se je potrudil odgovoriti po najboljših močeh. Magnus je sodelovanje prekinil samoiniciativno, ker se je hotel posvetiti drugim projektom. To je bila velika škoda, saj je šlo za briljantnega risarja z zlato domišljijo, ki mu je praviloma vse ratalo iz prve - ampak tako pač je. Kasneje je sicer spet našel nekaj zanimanja za Alana Forda, a do takrat se je njegov risarski slog že tako spremenil, da bi ga vsaj del zveste publike gotovo ne maral več.

Naslednje najpogostejše vprašanje je bilo tisto najbolj logično - in sicer, kakšna je njegova analiza dejstva, da je zunaj italijanskih meja Alan Ford uspel le še v Jugoslaviji in čisto nikjer drugje. Odgovor se je glasil: jezik. V Franciji, kjer je strip mrknil po vsega skupaj dvanajstih nadaljevanjih, prevajalcu namreč ni uspelo ujeti "samega duha Alana Forda" - drugače od Pulitzerjeve nagrade vrednega žal že pokojnega Nenada Brixyja, ki je bil s svojimi fenomenalnimi arhaizmi in brutalnimi srbsko-hrvaškimi psovkami gotovo enako ključen za uspeh kot sama ustvarjalca. "Številne besede, ki sem jih uporabljal, v slovarju sploh niso obstajale," pravi Bunker. "Tako jih je moral iz glave potegniti tudi prevajalec."

Na vprašanje, ali je res, da po vseh teh letih še vedno piše Alana Forda, je odvrnil certo, certo! V Italiji je tako pravkar izšla štiristopetdeseta epizoda, ki se mu zdi osebno morda celo najboljša izmed vseh. Nekdo ga je ob tem provokativno vprašal, ali se mu to vseeno ne zdi malce prehudo nategovanje že precej upehane blagovne znamke, češ da je današnji strip le še bleda kopija nekdanjega, reciklaža vedno istih štosov ...? Na kar je gost samo skomignil z rameni, pač: časi se spreminjajo, tudi on sam se je precej spremenil - in če komu ni všeč, naj pač ne kupuje.

Na vprašanje, ali si je kdaj želel napisati kakšno epizodo Zagorja, je odvrnil, da bah, tega pa res ne! Nasploh je vedno oboževal Teksa Vilerja - dobro, dobro, če res hočete, je rad prebral tudi kakšnega Zagorja, ampak predvsem pa Teksa Vilerja. Nekoč je imel kompletno zbirko vseh kadarkoli izdanih, a mu jo je mama - bog pomagaj - uničila. O svojem backgroundu ni hotel povedati kaj obširnejšega: zadostovati je moralo, da je bila mama gospodinja, oče pa borzni posrednik in da ni očetu podoben v eni sami stvari. Ko je bil majhen, si je srčno želel postati smetar, ker se mu je zdel to resnično pomemben in plemenit poklic, a če bi si o tej želji takrat drznil pisniti mami, bi mu bila gotovo opalila takšno pljusko, da bi mu v glavi še danes zvonilo. Kasneje je svojo smetarsko filozofijo razvil skozi lik Milogleda Bluffa, nepozabnega Superhika, ki je kot alkoholna napast kradel siromašnim, da bi lahko dajal bogatim; bogati so namreč lepo vzgojeni, kulturni ljudje, ki smeti mečejo v kontejnerje, ubožni pa so tisto pravo govedo, ki nebrzdano in nekontrolirano prlja drugače čudovito velemesto.

Zakaj je radnjo postavil prav v New York? Zato, ker se mu je to vedno zdelo najbolj italijansko od vseh ameriških mest, cvjećarnico pa si je izmislil zato, ker naj bi se bil njegov rojak Al Capone svojčas skrival prav po cvetličarnah. Na vprašanje, po kom je zmodeliral Broja Jedan, je odvrnil, da po nikomer, je pa bil to njegov zavestni poskus, da bi starejšim občanom povrnil nekaj malega ugleda in prestiža, ki so ga nekoč uživali, medtem ko danes v premnogih očeh veljajo za drugorazredne državljane, "pomalo izlapele i sklone alkoholu". Na vprašanje, koliko je stari paralitičar pravzaprav konkretno star, je ugledni gost brez premisleka izstrelil: šest tisoč dvesto osemindevetdeset let!

Ali je kdaj, v težkih trenutkih, pomislil, da bi vrgel puško v koruzo in nehal s stripom? "Kje pa! Ko grejo stvari po zlu, se je treba preprosto še enkrat bolj potruditi. Res je sicer, da je doma v Italiji Alan Ford na začetku potreboval kar nekaj časa, da se je afirmiral. Dejansko je postal uspeh šele po prvih petindvajsetih številkah - ampak tudi, ko je bilo najtežje, mi ni padlo na kraj pameti, da bi odnehal. To je pač odličen strip in Italija potrebuje odlične stripe." S podobno skromnostjo je odgovoril na vprašanje, ali po njegovem obstaja tudi kakšna slaba epizoda Alana Forda: "Ne, ne. Res je, da vsa nadaljevanja niso enako dobra: delijo se na tista zgolj dobra in tista dejansko odlična!"

Je z Alanom Fordom obogatel? "Ne, sem bil bogat že prej, tako da mi ni bilo treba!" Kaj pa Magnus, ki je umrl kot totalen siromak? "Ne bi vedel, saj sva nazadnje povsem izgubila stik. Vem samo, da je bil Magnus človek, ki mu je denar dobesedno polzel skozi prste. Karkoli je imel, je v trenutku zapravil. Njegova filozofija je bila, da noče nič nikomur zapustiti, saj hoče res maksimalno izkoristiti čas na tej Zemlji. In imel je prav!" Kdo bi lahko lik Alana Forda igral v morebitnem velikem hollywoodskem blockbusterju? "Ha, včasih je bilo na to vprašanje neprimerno lažje odgovoriti. Zdaj je namreč malo morje povsem kompetentnih igralcev, a prav nobeden nima karizme Petra O'Toola! Enako sem bil nekdaj prepričan, da ne more Boba Rocka igrati nihče drug kot Woody Allen, a kaj, ko je tudi on danes že kar malce star!" So se Angleži kdaj pritoževali čez lopovske navade Sira Oliverja? "Pih, Angleži Alana Forda ne berejo - to pa zato, ker ga ne razumejo. Poleg tega se nimajo kaj pritoževati ... Koliko so imeli namreč gusarjev, ki so potem postali lordi!"

Bilo je ogromno vprašanj v zvezi s samimi glavnimi liki - a ker se čez slabega pol leta napoveduje nova izdaja Alana Forda v pravoverni, srbskih vplivov povsem osvobojeni hrvaščini, je avtor sklenil ostati čim bolj skrivnosten. Bo Jeremija kdaj ozdravel? Boste videli. Bo Debeli Šef kdaj shujšal? Boste videli. Ali bo Broj Jedan dejansko preživel vse druge člane grupe TNT? "No, prav, prav - naj vam bo! Ne povem sicer nič konkretnega, ampak na koncu jih seveda bo." Bo "Promašenemu slučaju", kroničnemu faliranemu samomorilcu, kdaj uspelo ubiti se? "Boste videli. Promašeni slučaj je dejansko eden redkih likov, ki sem jih utemeljil na resničnem življenju. Poznal sem mladeniča, ki je bil sicer kar čeden, vendar plah in krotek, tako da pri ženskah ni bil preveč priljubljen. Vsakič, ko ga je pustila baba, se je neuspešno poskušal ubiti. To mu ni uspelo vse do danes, čeprav moram priznati, da ne vem, ali sploh še poskuša - nazadnje sem namreč slišal, da živi v neki gejevski komuni." Ob tem se je usul nov plaz konkretnih vprašanj o usodi posameznih likov, a je ostal gost povečini tih kot sfinga: razen glede primera Sira Oliverja, ki da je prav te dni ne le dobil nazaj svoj dvorec na Otoku, temveč je postal celo angleški zunanji minister!