Na svoji zemlji

Precej tehtnih razlogov govori proti obstoju Laibacha po padcu berlinskega zidu in razkroju Jugoslavije. Med njimi je tudi svečani otvoritveni koncert evropskega meseca kulture v Ljubljani leta 1997, ki bi lahko zaznamoval njegov dokončen vpis na seznam uradne slovenske glasbe. Pa vendar je ravno koncert Laibachovih zgodnjih “klasičnih komadov” z orkestrom Slovenske filharmonije pod taktirko Marka Letonje na malodane vsedržavni proslavi pred predsednikom republike, postrojenim diplomatskim zborom in domačo kulturno povzročil javno zgražanje. Potencialni “končni razlog” za samoukinitev se je na slovenski ravni pokazal za zadostni pogoj za nadaljevanje skupine. Še po toliko letih je bil bend za uradno in uradniško kulturo preveč zoprn. Občasna snubljenja so sicer bila; predvsem takrat, ko se je mlada evropska državica navzven hotela postaviti z nečim mednarodno “prepoznavnim”, kar v svetu sodobne in popularne umetnosti pomeni predvsem estetsko izjemnost, ekskluzivnost, izzivalnost, inovativnost, angažiranost. A tu je slovenska glasbena tvornost v škripcih. Klicanje Laibacha na pomoč pa najpogosteje pomeni težave: odmevnost in želena prepoznavnost sta z njim zagotovljeni, a kaj, ko ne ustrezata želeni podobi o sijajni, a neproblematični slovenski glasbeni umetnosti. Po drugi strani so tudi dolgoletna navzočnost skupine na sceni in njene preobrazbe z vse redkejšimi “pravimi” albumi storile svoje. Laibach je za ta prostor postajal samoumevna glasbena manufaktura, ki zaprta v studio s sodelavci in z najemniško silo dela in remiksa nastalo gradivo. Kot vse drugo in predvsem drugačno v muzikah je šel rad mimo. Toda medtem je Laibach v tujini ohranjal, pridobival občinstva in osvajal nova ozemlja.

Petek, 1. decembra 2006, Helsinki. Alterrock klub Tavastia v strogem središču finskega glavnega mesta je tradicionalna postojanka Laibacha na njegovih turnejah. Medtem ko se na izbrani dan po mestu že orkestrirano opotekajo pijane figure Helsinčanov in Helsinčank vseh starosti in družbenih položajev, je pretežno mlajše občinstvo v klubu - trdi feni, darkerji, industrialci, metalci, pankovci, navadneži, radovedneži - čudno prisebno, a razposajeno. Najzvestejši iz prvih vrst ne skrivajo “WAT-DAFovskih” preferenc. Nekdo, ki je bil navzoč na zgodnjih shodih Trboveljčanov, v novi predstavi Laibacha takoj opazi staro dramaturško zgradbo s stabilnimi elementi, načinom izvedbe, kombiniranjem spektakelskega in glasbenega. Variacije, ki jih od enega do drugega albuma zaznajo najzvestejši sledniki, so zanemarljive, so konceptualni popravki. Vendar sta koncertni Volk in izvedba nacionalnih himen imperialnih držav brez marširajočih malih bobnov v ospredju zares presenečenje. Postavitev s sotvorci in producenti albuma iz kroga dvojca Silence ter z Mino Špiler (všečna zamenjava za Borisa Benka) in bobnarjem Janezom Gabričem pripravlja k drugačnemu poslušanju in gledanju.

Državne, nacionalne himne so v osnovnih konturah od začetkov neznosno monotone in so si podobne kot jajce jajcu. Po tem so arhe-pop komadi. Njihova bolj zrnata in vitalnejša koncertna izvedba, dvogovor Frasovega master's voice in milega ženskega glasu, pa v njih razpoči navidezno homogeni potekajoči čas, kjer se afekti stopnjujejo v zoprnem enoglasju, kamor se naseljujejo njihova večna gesla - zemlja, svoboda, žrtvovanje, ljudstvo, narod. Podpira jih efektna domišljena video in grafična projekcija, ki vodi prehod iz himne v himno, podčrtuje aktualen Laibachov komentar in občinstvo sili k odzivu. To je žuganje s pestmi proti Ameriki, zafrkantsko petje refrena skupaj z Rusijo (bivšo zavojevalko Fincev) ali pa huronski uporniški pozdrav skupni izraelsko-palestinski himni. Ob razpotegnjenih širjavah Slovanije ob “Hej Slovani” in izpisanih mestih - od Minska, Lvova, Sarajeva do Trbovelj - se komu lahko milo stori po panslovansko. Tudi ponujena rešitev v transnacionalni himni virtualne države NSK navsezadnje ne obeta nič drugega kot stok in solze.

Komercialni prehod v sklepni tanz-pogo (tokrat z Laibachettes) in skupinski priklon s filmsko odjavno špico ter credits ne zamajejo ugotovitve, ki je samo parafraza starejše:“To je povsem adekvatna predstavitev zgodovine zavojevalskih in podjarmljenih narodov sveta.” In tega, kako radi zamenjajo vloge, če le nanese.