Zdravila za stripovski vakuum

Se spomnite nesrečnega samomorilca, bržčas najbolj razvpitega iz pitoreskne galerije ponarodelih stranskih likov kultnega seriala Alan Ford? Tistega zaočaljenega, rahlo nervoznega tipčka, ki se iz epizode v epizodo poskuša ubiti, pa zmeraj pride nekaj vmes, da mu prekriža načrte, njegovi prekrižani načrti pa kot nalašč prekrižajo tajne načrte, po katerih se ravnajo agenti grupe TNT? Tip je z razlogom nesrečen. Če skoči z visokega mostu v mrzlo reko, prav takrat pod mostom priplava ladja s kupom mivke. Če poskusi na klasičen način, z obešanjem, se mu strga štrik. Take reči. Če se zateče k bolj sofisticiranim metodam samomora, s katerimi res ne moreš zgrešiti, se mu končni cilj še bolj oddalji. Mimogrede, kolega Aleksič je v prejšnji številki poročal, da je scenarist Max Bunker med skupinskim intervjujem v Zagrebu ta 'promašeni slučaj' razkrinkal kot enega redkih serijskih protagonistov v Alanu Fordu, ki naj bi nastali po resničnem modelu, tega, da si je nabriti risar Magnus nesrečnega samomorilca zamislil kot karikaturo mladega Bunkerja, pa evidentno ni želel obešati na veliki zvon. No, kakorkoli že, obstajajo učinkovite samomorilske metode, ki jih 'promašeni slučaj' še ni preizkusil. Moral bi denimo priti v Slovenijo. In izdati strip revijo. V Sloveniji je ukvarjanje s stripovsko periodiko drugo ime za zanesljiv samomor. Resda najprej v finančnem smislu, ampak nekje je treba začeti. Razlogov, zakaj je temu tako, je mali milijon, človek, ki se je odločil to morbidno teorijo preveriti na slovenskem uravnoteženem trgu in predvsem na lastni koži, pa zaenkrat samo eden. Ime mu je Vojko Volavšek.

Vojka Volavška mi je na enem od znamenitih četrtkovih večerov v Strip.art.nici Buch predstavil lastnik tega posvečenega hrama slovenske stripovske kulture, Sandi Buch. Ta gospod hudo resno dela na slovenski stripovski reviji, mi je prišepnil, ko je Vojko že zapustil prizorišče. Ja, šur, še eden, sem stoično zamahnil z roko, češ naj kar dela, ter se po svoje čudil Buchu, da take modele sploh še jemlje resno. A ko sem konec prejšnjega meseca znova listal po svežih trdo vezanih stripih naše mladosti in se spopadal z dilemo, ali naj si iz nostalgičnih razlogov vendarle privoščim lični reprint kolosalnega fetiša svoje adolescenčne stripovske kolekcije, neprecenljivo klasične epizode, v kateri Zagor pripoveduje svojo življenjsko zgodbo in v prvi osebi pojasni nastanek legende o Duhu s sekiro, mi je Buch pod nos pomolil revijo z imenom Strip Bumerang. Najprej sem jo moral temeljito pretipati, da bi lahko popolnoma verjel tistemu, kar je pisalo na naslovnici. Revija svetovnih vrhuncev stripa. V slovenščini! Na 76 straneh. Kakovosten tisk in stripovski reviji primerno oblikovanje. Ne vem, če se cenjeno občinstvo zaveda prelomnosti tega trenutka, ampak po vseh teh letih je poleg specifičnega Thomasa Nolanda in izjemnih Spaghetti Brothersov v slovenščini naposled spregovoril tudi Dylan Dog, največji fenomen sodobnega italijanskega stripa - v kratki epizodi, premierno objavljeni na celotnem področju nekdanje skupne domovine. Kaj Dylan Dog, po slovensko je spregovoril celo nenadjebljivi Billy The Pljuc, nepozabna kreacija mitskega risarja Branislava Keraca, ki je za prestavljanje v tuje jezike tako zagaman, kot so Alan Ford, Asterix ali Talični Tom - pardon, Srečni Luka - skupaj.

Ha, kaj boš rekel zdaj, se je glasilo vprašanje, ki ga je prekrival Buchov zmagoslavni nasmeh. Nič, rekel bom, da ima tale Volavšek tisto, čemur Al Pacino v Brazgotincu pravi balls. In da moramo ob šesterčku nikšičkega temejiteje osvetliti parametre revialnega projekta na samomorilski misiji vračanja stripa v slovenski osrednji kulturni prostor.

Stripovski premiki

Ali je strip sploh kdaj pripadal slovenskemu osrednjemu kulturnemu prostoru? Je. In to v tako imenovanih enoumnih časih, ko smo morali po partijski liniji dvomiti v vse masovne pojave, ki so na duri socialističnega raja trkali z zahodne strani. Če se ozremo 33 let nazaj, bomo na kioskih zagledali prvo številko prve slovenske stripovske revije Zvitorepec. Prve in edine slovenske stripovske revije, bi lahko dodali, ki je držala korak z aktualno stripovsko produkcijo in ponujala kvalitetno stripovsko branje za vse generacije. Stripovski tednik Zvitorepec je izhajal dobrih sedem let, v najboljših časih je dosegel naklado 60.000 izvodov in tudi takrat, ko mu je najbolj trda predla, ni padel pod 20.000. "Nismo ga znali ceniti," pravi Vojko Volavšek, ki se tako kot vsi pravi stripoljubci, rojeni v revolucionarnih šestdesetih (ali pa vsaj v njihovi neposredni bližini), teh časov spominja z veliko dozo nostalgije. "Odlično stripovsko revijo smo nadomestili s slovensko inačico vsejugoslovanskega Politikinega Zabavnika, ki je ponujal vse in nič, stripovska priloga na sredini pa je bila slabo natiskana, slabo prevedena in brez pravega koncepta. Ko smo v Sloveniji izgubili Zvitorepca, smo izgubili strip. Slovenski strip in strip v slovenščini. Navadili smo se živeti s stripi v tujih jezikih." Nam je preostalo kaj drugega? Res je, v Sloveniji se je kot stripovski jezik ustoličila srbohrvaščina. Ne verjamete? Okej, potem pa se spomnite kakega stripovskega citata v slovenščini. Dva do trije resda izvirajo iz Magne Purge, ostalih tisoč pa iz Alana Forda, Asteriksovega zabavnika, Zlatne Serije, Lunovega Magnus Stripa, Stripoteke in kar je še bilo obveznega mladostniškega čtiva. "Po osamosvojitvi smo dobili Stripburger, strip revijo eksperimentalnega značaja, v kateri je dovoljeno vse, od popolnega diletantizma do mešanice jezikov, med katerimi prevladuje angleščina, a je kljub temu očitno dovolj dobra, da jo subvencionira ministrstvo za kulturo. Strinjal bi se s tistimi, ki trdijo, da Stripburger v prvi vrsti odvrača od branja stripov. Alternative pa nimamo, če ne upoštevamo Miki Miške, ki jo otroci prerastejo že v osnovni šoli. In to je poglavitni razlog, zakaj današnji najstniki praktično ne poznajo več stripa. Po Zvitorepcu ni bilo več priložnosti, da bi v slovenščini v specializirani publikaciji brali realističen, komercialno naravnan, vendar kakovosten strip, ki bi pomagal odkrivati nova obzorja znotraj te zvrsti." Skratka, prav nič ne bomo udarili mimo, če Strip Bumerang označimo za prvo slovensko strip revijo, ki naj bi po 33 letih vsak mesec redno prinašala kvalitetne stripe v slovenščini.

Koncept revije je prepoznaven in večkrat preizkušen: ena daljša zaključena zgodba albumske dolžine, nekaj krajših epizod, nekaj enostranskih, povečini humorističnih stripov ter prgišče pasic. "Poudarek Strip Bumeranga bo tudi na aktualnem stripovskem dogajanju pri nas in v naši bližnji okolici. V vsaki številki bodo napovedi dogodkov, recenzije, novice ter predstavitve domačih avtorjev in njihovih del. Na enem mestu bom enkrat mesečno poskušal zbrati vse o slovenskem stripu in stripu v slovenščini," navdušeno razlaga Vojko. Seveda me zanima, po kakšnih zvezah je prišel do finančnih sredstev za tako rizičen projekt, kot je mesečno izdajanje strip revije v slovenščini, in njegov odgovor je v popolni rimi s trenutno družbeno politično situacijo: "Vsa finančna sredstva so prišla z mojega osebnega računa, financirajo pa me stalne stranke, ki redno plačujejo za moje storitve s področja grafičnega oblikovanja. Začelo se je tako, da sem vsako leto dal na trg svoj avtorski koledar z različnimi motivi. Stvar se je izplačala in to me je še spodbudilo, da sem začel resno razmišljati o stripovskem magazinu. Ni šlo samo za ljubezen, vmes je bilo tudi precej jeze, ker se takega projekta do sedaj še nihče ni lotil. O lastni stripovski založbi sem razmišljal že v prejšnjem tisočletju, kocka pa je padla lani." Pravi, da ciljne publike ne bi znal definirati. "Ciljne publike ni, tako da nanjo ne morem računati. Ciljno publiko bo potrebno na novo ustvariti," se nasmehne.

Med pogovorom mu neprestano zvoni telefon in vsi pogovori so v neposredni zvezi s Strip Bumerangom. Vse od izida je tako, se mi opraviči. Predlogi, pripombe in vprašanja, kaj bomo še lahko brali in predsem kdaj ter zakaj je objavil prav te in te stripovske junake, ne pa teh in teh. "Povratnih informacij je nepričakovano veliko," mi pojasni. "Prva polovica hvali, druga polovica graja, svetuje in pametuje. Konstruktivna kritika, ki jo z veseljem sprejmem, je pač v manjšini, prevladuje pa tisto, kar me spravlja v slabo voljo, in sicer iskanje dlak v jajcu, zaradi katerih je menda cela revija popolnoma zanič." Normalno, ga potolažim, pripravi se, da boš občutil Slovenijo. Mimogrede, sva že kaj rekla o izbiri imena? "Strip Bumerang sem izbral zato, da bi poudaril simboliko vračanja. Večkrat ko strip vržemo stran, večkrat se vrne. In dlje ko ga zabrišemo, z večjo močjo prileti nazaj. Upam, da bo tokrat čim večjemu številu bralcev priletel naravnost v glavo in tam tudi ostal."

Osebna pustolovščina

Vojko Volavšek je med nabiranjem stripovskega materiala za svojo revijo z vodilnimi stripovskimi založniki vzpostavil kontakt kot fizična oseba, to pa pomeni, da je moral veliko potovati, obiskati celo vrsto sejmov in prepričati kopico zastopnikov, ki trgujejo z avtorskimi pravicami. "V tem poslu šteje le osebni kontakt z založnikom, drugače te ne jemljejo resno. Vsaka založba ima svoje pogoje, svoj tempo in svoje muhe. Ko sem prišel v Bologno na sejem, ki je namenjen profesionalni publiki, so me hoteli odsloviti po hitrem postopku, češ kaj počnem tam brez uradnega vabila. Zaman sem razlagal, da imam na sejmu pet poslovnih sestankov, napotili so me na blagajno, kjer sva z bratom za vstopnici odštela zajeten kupček evrov. Njihova logika je preprosta: če si v Bologni res zaradi posla, ti ne bo žal denarja za zasoljeno vstopnino. In če ne bi bilo Ervina Rustemagića, bi se v tem labirintu res težko znašel. Ervin mi je ogromno pomagal s profesionalnimi nasveti, na roko mi je šel tako pri navezovanju stikov kot z daleč najugodnejšimi pogoji. Rustemagićevo podjetje SAF (Strip Art Features), ki ima sedež v Celju, je lastnik avtorskih pravic za Bonellijeve stripovske junake, od Dylana Doga, ki sem ga objavil v prvem Bumerangu, do Martina Mystera, Texa Willerja in drugih, ki se bodo v kratkih zgodbah zvrstili v naslednjih številkah. SAF je založba svetovnega formata, brez dvoma ena največjih, zato sem bil še toliko prijetneje presenečen, saj je samo po sebi razumljivo, da se ne ukvarjajo z maloprodajo in vsakim, ki izrazi željo po izdajanju strip revije."

Za naravnost vzorčne primere arogance so po Volavškovih besedah poskrbeli nekateri belgijski in francoski založniki, se pravi tisti, od katerih bi kaj takega najmanj pričakoval. "Pri renomirani belgijski založbi Casterman sem vztrajal, naj nas nikar ne tlačijo na Balkan, po svojih najboljših močeh sem razlagal razlike med južnoslovanskimi jeziki in predvsem to, da če določen strip izide v hrvaškem jeziku, to še ne pomeni, da ga bodo v Sloveniji avtomatično prebrali vsi, ki si tega želijo. S tem sem se očitno zameril prav gospodični iz Belgije, kjer približno pet milijonov flamsko govorečih prebivalcev bere stripe izključno v svojem jeziku, saj francoščino odločno zavračajo. Hočem reči, v srcu združene Evrope ne vejo, kdo smo in kje smo. Toliko o naši prepoznavnosti in slovenski identiteti."

Strip Bumerang je črnobela strip revija in zato mnogim bralcem ne gre v račun, zakaj je natisnjena na tako kvalitetnem papirju. Ali drugače, če je Strip Bumerang natisnjen na tako kakovostnem papirju, zakaj potemtakem ni v barvah? "Preprosto, na Slovenskem smo bili dolgih 33 let brez spodobne stripovske revije in bilo bi mi pod častjo, da bi svoj projekt natisnil na slabšem papirju. Pri tej nakladi, se pravi pri tisoč izvodih mesečno, bi s slabšim papirjem pri ceni 960 tolarjev prihranil približno 50 sit, če pa bi revijo natisnil v barvni tehniki, bi bila cena več kot trikrat višja. Zanimiv je podatek, da naklade dragim, barvnim stripovskim revijam po Evropi strmo padajo. Vse manj se prodajajo zato, ker bralci raje čakajo na izid stripov v albumski obliki, ki glede na ceno tovrstne revije niso občutno dražji. Ervin Rustemagić pravi, da mora biti stripovska revija predvsem dobra reklama za stripovske albume - ki jih bo Studio Risar, se pravi založnik Strip Bumeranga, začel izdajati spomladi."

Najbolj zoprno vprašanje sem kajpada prihranil za konec. Kakšne so potemtakem realne možnosti, da Strip Bumerang ne bo obupal nad svojimi bralci, še preden se le ti navadijo nanj? "Strip Bumerang in njegovi bralci bodo imeli na voljo najmanj dve leti, da vzljubijo drug drugega. Dve leti bom preizkušal trg, ki na izhajanje Strip Bumeranga ves ta čas ne bo vplival. Nova slovenska strip revija bo na kioskih najmanj 24 mesecev opozarjala na to, da lahko svetovne stripe beremo tudi v slovenščini. Enoletni zaslužek, ki sem ga namenil za plačilo avtorskih pravic, mi namreč dve leti zagotavlja nemoteno izhajanje revije. Stroškov tiska in distribucije, ki znašajo približno 400.000 SIT mesečno, še nisem prištel."