Tomica Šuljić

17. 1. 2007  |  Mladina 2  |  Kultura

Več kot žakelj za plošče

Artcoustics, zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč

Soba Radia Študent je tapecirana z ovitki iz radijske fonoteke, v njej pa je tudi vitrina z memorabilijo in kasetami.

Soba Radia Študent je tapecirana z ovitki iz radijske fonoteke, v njej pa je tudi vitrina z memorabilijo in kasetami.
© Luka Novak

Nekaj dni pred koncem prejšnjega leta so v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) odprli razstavo Artcoustics, podnaslovljeno Zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč. Tako se je realiziral hommage ovitku gramofonske plošče, temu fenomenu XX. stoletja, ki je v minulih desetletjih soustvarjal podobo sveta okoli nas ter bil dolga leta nepogrešljiv del gospodinjstev na mestu in vasi, v Ameriki ali Rusiji ... Kot pravi Božidar Zrinski, eden izmed treh kustosov MGLC, gre za projekt, ki so ga načrtovali kako poldrugo leto pred otvoritvijo, še v času 26. grafičnega bienala. Sprva so mislili uvoziti tujo zbirko, toda izkazalo se je, da bi bilo to predrago. Zato so se obrnili na doma dosegljivo produkcijo in zbirke, sestavili so ekipo kustosov in svetovalcev, ki so se zakopali v arhive Založbe Obzorja (kjer hranijo arhive Helidona), pa FV, kar nekaj plošč je prišlo iz zasebnih zbirk Rajka Muršiča, Zorana Pistotnika, Jureta Matičiča in Mitje Velikonje. Soba zase je tista z zbirko Radia Študent, za katero je odgovorna Polona Poberžnik, ki je iz radijske fonoteke in več kot 12 tisoč kosov vinila izbrala 350 reprezentančnih: "Predstavitev je naključna, ovitki niso izbrani po tematiki, ključu ali tistem, kar bi sodilo skupaj. Izbirala sem tako glasbeno kot vizualno zanimive ovitke, po drugi strani so zastopani različni žanri, ki jih je bilo v programu manj ali sploh ne, posebno mesto pa ima še sekcija drek." Slednja je začela v fonoteki nastajati nekje v času panka, v njej pa so modeli kot Zdravko Čolić ali Miki Šarac. Polona je ob naboru ugotavljala, da določene sekcije kot blues niso tako bogate, ob tem pa je nameravala razstaviti spisek ukradenih plošč iz fonoteke: "Vse so imele zanimive ovitke - Sonic Youth, Emerson, Lake & Palmer, pa precej kraut rocka manjka."

Za razumevanje fenomena vinilke je pomembna vrnitev v čase brez interneta in digitalne glasbe, ko so namesto televizijskih kraljevali radijski sprejemniki in je bilo tudi bistveno manj tiskanih medijev. Takrat so se ob vinilnih singlicah pojavili tudi albumi, longplejke, ki so na dveh vinilnih straneh lahko prinesle okoli 45 minut glasbe. Kmalu se je na založbah pojavila psihologija oblikovanja oziroma prodaje skozi oblikovanje: "Plošča je, podobno kot knjiga, komercialna zadeva. Naročniki so zahtevali, da so naslovnice narejene tako, da se bodo prodajale. S tem grafičnim prijemom so se reševale naklade," se takratnih časov spominja oblikovalec Bronislav Fajon, ki sicer izvira iz glasbene družine in ima glasbo v krvi. Enajst let je delal ovitke za založbo Helidon, za glasbenike kot Avseniki in Lojze Slak, pa tudi za Slovensko filharmonijo in RTV Slovenija, precej ljudi ga pomni tudi po plakatih. Tudi ti so nekoč imeli drugo vlogo: "Plakat vabi in te mora na ulici zainteresirati. Koncert zbledi, če ni zapisan, plakat pa je zapis, ki ostane." Fajon se spomni zgodbe iz začetnih dni, ko je oblikoval prve, abstraktne ovitke za Slaka in so jih razstavili v Bratislavi, čeprav so mu na založbi že namignili, da tako ne bo šlo. K njemu je pristopil nemško govoreči možakar iz glasbene stroke in ga vprašal, če lahko Slaka s takimi ovitki prodajajo v Jugoslaviji. Ko je Fajon povedal, da ne, mu je odbrusil: "Pri nas tudi ne!" Fajon obrazloži, da je šlo za prodajo s podobicami: "Ljudje so morali videti Slaka, ker je samo tako lahko kontaktiral s kupcem."

V šestdesetih letih so se ovitki začeli razvijati tudi izven najbolj komercialnih rešitev. Posamični izvajalci, kot so The Beatles ali Pink Floyd, so postavljali nove standarde. Ovitke za plošče so začeli oblikovati umetniki, na razstavi so recimo predstavljeni Marcel Duchamp, Jean Dubuffet, John Cage in domači kot Jože Slak - Đoka (za Buldožer), Bogdan Borčič, Matjaž Vipotnik, Bronislav Fajon, Laibach, Kostja Gatnik (kultni bend Oko), Slavko Furlan, Tadej Pogačar, Ediscroato, Marko Ilič, Jugoslav Vlahović ... Značilnosti ovitkov na zidovih MGLC slikovito opiše kustos Božidar Zrinski: "Plošče so podobne velikosti kot umetniške grafike. V grafičnem smislu se mi zdijo prezrt medij. Ovitek je lahko veliko več kot žakelj za spravljanje plošče." Omeni pankersko-anarhistični kotiček Crass Recordings, "kjer se vidi ne le glasba, temveč angažiranost, ideologija ..." Panksi so namreč včasih delali take ovitke, ki so jih kupci doma lahko nalepili kot plakate. Na ovitkih pa se pojavljajo tudi politični liki, kot so Tito, JFK in Gorbačov.

Na razstavi so poskušali zajeti glasbeno, oblikovalsko in likovno komponento, eden od svetovalcev in izbiralcev Jure Matičič pa pravi: "Želel bi si, da bi jo videli ljudje iz likovnega sveta." Njegovo vodilo pri izbiri je bila likovna plat, "pa tudi dobra muzika. Plata vedno služi istemu namenu, čeprav jo izbereš tudi zaradi ovitka". Ta spopad med likovnim in glasbenim se opazi tudi iz njegove izbire elektronske in urbane glasbe, ki je v zadnji sobi. Ocenjuje, da zanimanje za ovitke ne zamira, "ker obstaja velika srenja ljudi, ki prisega na vinilke zaradi zvoka, nostalgije ali obojega". Nostalgija pa je tudi prvi in prevladujoči učinek razstave, s katerim so se soočili obiskovalci ...

Na otvoritev sem se odpravil s pevcem ter zbiralcem vinilk Marinom. Sprehod po razstavi je bil eno veliko izmenjavanje informacij ter brisanje prahu s kolektivnih spominov. Marin se v drugi sobi omehča ob pogledu na Minor Threat ("Bojda se na internetu dobi gadna lova za to plato") malo dalje se ob Black Flagih zasmeji in izreče pozneje pogosto ponavljajočo frazo: "Še ena, ki jo imam." Obesi se na plato Artistička radna akcija Beograd '81 in z zanosom pove: "Tu je prvič pel Cane od Partibrejkersov," kaže na zasedbi Radnička kontrola in Urbana gverila ... Potem med plakati za FV-jevske koncerte najdeva tistega za Orkester Titanik z datumom 8. 3. '83. Že pred tem sem pasel oči na originalu Sticky Fingers s pravo kovinsko zadrgo na kartonastem ovitku, ki je dodatno proslavil Rolling Stones. Seksi je bilo videti radijsko ploščo Iron Maiden z nalepko "Pozor!!! Heavy Metal.". Ob omembi tega pa je Polona razložila, da se iz tega vidi radijska politika, ki je včasih negirala žanre, kot sta elektronika in metal. Sicer pa Polona meni, da se je dandanašnji izgubil promocijski pomen naslovnice: "V sedemdesetih je bil ovitek pomemben zaradi informacij, te pa so danes dosegljive iz drugih virov." Jure Matičič je mnenja, da je plošča z ovitkom prinesla paket, današnja digitalna glasba pa je "samo nekaj osnovnih informacij".

Največji faktor zatona umetnosti ovitkov je bila kompaktna CD-plošča, ki je skrčila prostor naslovnice na manj kot četrtino površine vinilke. "Povečalo pa se je tudi število kakovostnih izvajalcev. Včasih jih je bilo pet, danes 50," opozori Fajon. "Danes ne gre za kreativnost in poglabljanje, ampak je pomemben hit. Hit gre po medijih, manj pa se da na grafični pristop."

Da pa vinilka vendarle še vedno živi skozi roke zbirateljev in ljubiteljev pokanja igle po vinilu, se je krasno videlo prek neke druge, dodane komponente Artcoustics, ki so sicer razstavljeni do 26. februarja. Prodajala se je sveža, na novo natisnjena vinilka Pankrtov na založbi Front Rock, ki prinaša stara koncerta pod naslovom Behind The Iron Curtain. Ljudje so jo (navkljub zasoljeni ceni 30 €) prav navdušeno kupovali in precej obiskovalcev otvoritve iz starejše rokerske garde je sveto prisegalo na to plato in vinilke vobče. In glede na dejstvo, da preživljajo in se na novo izdajajo tudi v času digitalne glasbe, je morda smotrno počakati, preden vinilke dokončno pokopljemo ali uokvirimo ...

Anarhopankerski Crass Records in ovitki plakati

Anarhopankerski Crass Records in ovitki plakati
© Luka Novak

Hitchcock na plošči Atomskega skloništa (1990) in <I>picture vynil </I>Crampsov (1983)

Hitchcock na plošči Atomskega skloništa (1990) in picture vynil Crampsov (1983)
© Luka Novak

Med plakati, ki spremljajo razstavo ovitkov, je tudi tisti za koncert Orkestra Titanik (1983).

Med plakati, ki spremljajo razstavo ovitkov, je tudi tisti za koncert Orkestra Titanik (1983).
© Luka Novak

Gorbačov kot <I>album cover </I>Shamen (1989)

Gorbačov kot album cover Shamen (1989)
© Luka Novak

Stonesi in Sticky Fingers (1971) - zadrga je v resnici kovinska.

Stonesi in Sticky Fingers (1971) - zadrga je v resnici kovinska.
© Luka Novak