Darwinove nočne more

Zakaj ljudje ob Viktorijinem jezeru jedo mrhovino in zakaj so dokumentarci zamenjali medije

Darwinova nočna mora: popolna alegorija civilizacije, ki žre svoje otroke

Darwinova nočna mora: popolna alegorija civilizacije, ki žre svoje otroke

Bi radi vedeli, kaj je to globalizacija? Potem se spomnite orjaške, "sedemnadstropne" gore smeti na obrobju Manile, ki se je julija 2000 po hudem tajfunskem deževju zrušila in pod sabo pokopala na stotine ljudi. Kaj so ti ljudje počeli na tem razvpitem kupu smeti, veste: tam so živeli in delali. Specifično: životarili so v slumskih barakah na robu te gore - ker je tam "stanarina" najcenejša. In seveda, živeli so ob svojem delovnem mestu - njihovo delo je bilo brskanje po smeteh in iskanje uporabnih kosov smeti, ki jih je še mogoče reciklirati in prodati. To, da so živeli na svojem delovnem mestu, da so živeli na orjaškem toksičnem smetišču, zadnjem členu globalizacijske prehranjevalne verige, da so to smetišče imenovali "Obljubljena dežela" in da se je vedno poudarjalo, da je ta gora smeti "sedemnadstropna" (kot da živijo v kakem nebotičniku), je na srhljiv način potrdilo, da globalizacija za sabo pušča smeti, neskončne kupe smeti, ki Tretji svet, smetišče "razvitega sveta", dobesedno ubijajo, žrejo, gazijo, mendrajo, peštajo in dušijo. Smeti so ultimativni znak "civiliziranosti": če imamo veliko smeti, pomeni, da trošimo, konzumiramo - če trošimo in konzumiramo, pomeni, da smo del potrošniške demokracije - če smo del potrošniške demokracije, pomeni, da smo del odprtega, dereguliranega trga - če smo del odprtega, dereguliranega trga, pomeni, da smo del globalizacijskega procesa. Trenutek, ko se je zrušila "Obljubljena dežela", je bil trenutek, ko se je globalizaciji zmešalo. Bilo ni ne prvič ne zadnjič.

Če bi radi videli popolno sliko globalizacije, če bi torej radi videli, kako živi in dela globalizacija in kaj se zgodi, ko se ji zmeša, si poglejte Darwinovo nočno moro (Darwin's Nightmare), odlični dokumentarec, okej, šokumentarec, enega izmed najbolj cenjenih v zadnjih letih, ki ga je posnel tirolski auteur Hubert Sauper in ki prihaja v Kinodvor. Že ob ameriški shock & awe invaziji na Irak smo lahko videli, da se globalizacija ne meni za naravne lepote, kulturno-zgodovinske spomenike in dediščino zibelk civilizacije - Darwinova nočna mora, posneta leto po invaziji na Irak, to le še potrdi, toda na drugem kontinentu. Prizorišče: Afrika... Tanzanija... Viktorijino jezero. Drugo največje na svetu. Tu se naj bi, kot pravijo nekateri, začelo življenje, naše življenje, življenje človeške rase. Razumete, ne - še ena zibelka civilizacije. Toda roka civilizacije je svojo zibelko zagugala v pekel, iz katerega se še vedno ni vrnila. Sredi šestdesetih so namreč podjetniki - vizionarski inozemci kakopak - sklenili, da naredijo manjši poslovni eksperiment: pa poglejmo, če bi v Viktorijinem jezeru uspeval nilski ostriž! In res, jezero so invazijsko napumpali z nilskim ostrižem. Rezultat: ja, nilski ostriž lahko uspeva v Viktorijinem jezeru. Kul, ne. Ne! Ravno obratno: to, da v Viktorijinem jezeru uspeva nilski ostriž, je tragedija. Ali bolje rečeno: ker v Viktorijinem jezeru uspeva nilski ostriž, v njem ne uspeva nič drugega. Še več, odkar v Viktorijinem jezeru uspeva nilski ostriž, tudi ob samem Viktorijinem jezeru nič več ne uspeva.

Za začetek, nilski ostriž je orjaška, pogoltna, nenasitna zver, ki zraste do dveh metrov in ki požre vse, kar je za požreti. In natanko to se je tudi zgodilo: nilski ostriž je požrl vse, kar je bilo za požreti - vse manjše ribe. Izumrlo je na stotine živalskih vrst. Nilski ostriž - ki ni le riba, ampak osmi potnik - je zagrešil pokol nad ribami, s čimer je zagrešil tudi pokol nad lokalnim prebivalstvom, ki se je do tedaj preživljalo s temi ribami. S tem, ko je nilski ostriž likvidiral ostale ribe, je likvidiral ekosistem Viktorijinega jezera in ekonomijo prebivalstva, ki živi ob Viktorijinem jezeru. Nilski ostriž je postal velik biznis, toda profitirali so le tujci - tuje korporacije, ki so gojenje in lovljenje nilskega ostriža prelevile v industrijo, ruske transportne družbe, ki z iljušini in tupoljevi nilskega ostriža dostavljajo na evropske trge, in Evropejci, ki nilskega ostriža, to proteinsko delikateso, množično in gurmansko konzumirajo (dnevno ima nilskega ostriža na krožniku okrog 2 milijona Evropejcev). Globalizatorji seveda pravijo: ampak nilski ostriž je odprl mnoga nova delovna mesta! Mnogi Tanzanijci so tako dobili delo! Že, toda nilski ostriž je predrag, da bi si ga lahko privoščili, zato gre ves - tudi pod pritiskom Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada - v izvoz. No, ne ves, le fileji, medtem ko okostje - morasta mrhovina! - ostane ob jezeru, na orjaških morastih smetiščih, kjer domačini potem med pogubnimi, oslepljujočimi hlapi morastega amoniaka pobirajo moraste, komaj užitne glave nilskega ostriža, ki so postale osnovni del njihove moraste prehrane. Namesto rib, ki jih je požrl morasti, zavojevalski, imperialistični, konkvistadorski nilski ostriž.

A to še ni vse. Nilski ostriž, ki hrani tuje korporacije, investitorje, Evropejce, globalni kapitalizem in novi svetovni red, je domačine izstradal in obubožal. Otroci iz plastičnih materialov, ki jih uporabljajo za pakiranje & eksport nilskega ostriža, delajo lepilo, s katerim se potem zadevajo, kar za sabo potegne verigo novih neprijetnosti (kriminal, nasilje, narkomanija, prostitucija ipd.). Otroci tako postajajo džankiji, njihove matere prostitutke (in "prijateljice ruskih pilotov"), njihovi možje pa sužnji industrije nilskega ostriža. Nilski ostriž je posledično okrepil tudi obe veliki bolezni, ki ubijata to regijo, aids in trgovino z ljudmi. Jasno, lokalni pastor odločno nasprotuje uporabi kondomov, s čimer vso to agonijo le še uradno blagoslovi. In seveda, letala, ki odletijo s fileji nilskega ostriža, se običajno vračajo s pošiljkami orožja, s katerim se futrajo afriške državljanske vojne in klavnice (Kongo, Angola, Ruanda). Preživel je le najmočnejši, the fittest - nilski ostriž. Alien. Ergo: medtem ko globalni svet konzumira fileje nilskega ostriža, lokalno prebivalstvo konzumira njegovo mrhovino - gnijoče, kužne, moraste smeti, ki jih za sabo pušča globalizacija, brezčutna in skorumpirana kot najhujši psycho. Darwinova nočna mora je abeceda globalizacije. In riba, ki žre svoje, je popolna alegorija civilizacije, ki žre svoje.

Orwell se obrača v grobu

Darwinova nočna mora je eden izmed mnogih sijajnih dokumentarcev, ki so v zadnjih letih dokumentarcem dvignili ceno in povzročili pravi dokumentarni bum. Ti dokumentarci, ki izgledajo tako, kot da bo dokumentarec novi film 21. stoletja, vidijo to, česar igrani filmi, pa naj si bodo posuti s še tako dobrimi nameni, ne opazijo. Razlog več, da so postali urgentni, neke sorte reality check v svetu, iz katerega realnost izginja. In večina teh lucidnih, polemičnih, kontroverznih, alarmantnih, ekspertnih, renesančno samozavestnih doku-mojstrovin slika in razčlenjuje ustroj sodobnega sveta, ustroj novega svetovnega reda in globalizma, njune mnoge mračne, moraste, umazane, groteskne, kužne, perverzne, skorumpirane obraze. Michael Moore je v Bovlingu za Columbine pokazal, zakaj so Američani tako obsedeni z orožjem in nasiljem, v Fahrenheitu 9/11 pa, kako se potem to odraža na njihovi geopolitiki, na njihovih volitvah, na njihovi demokraciji, na njihovem sindromu vsemogočnosti in na njihovem Bushu, ki so ga potem vivisecirali še mnogi dokuji (Bushev svet ali pa Bogastvo družine Bush - Najboljša demokracija, kar jih lahko kupiš), toda Mark Achbar in Jennifer Abbott sta v Korporaciji (The Corporation, 2003), v kateri nastopi tudi Michael Moore (pa Noam Chomsky, Naomi Klein, Howard Zinn, Milton Friedman ipd.), predstavila zgodovino in portret največje, najvplivnejše, najspektakularnejše in najmogočnejše osebnosti zadnjih dveh stoletij - korporacije. Predvsem kakopak ameriške korporacije, ki jih ameriška zakonodaja podelila status osebe, tako da je potem po 14. amandmaju ustave dobila tudi pravico do svobode in sreče, ki jo je prelevila v brezčutnega, brezvestnega, patološko lažnivega, dementnega, srhljivega, pogoltnega, kanibalskega, destruktivnega psihopata. Profiti, ki jih vleče, in socialno, psihološko, kulturno in ekološko opustošenje, ki ga pušča za sabo (hej, spomnite se Neprijetne resnice), sta le dva načina njenega prakticiranja pravice do svobode in sreče. Brez občutka krivde. To, kar počne, je v skladu z ustavo. Ko je IBM Hitlerju prodajal računalniško tehnologijo, da bi lažje spremljal "številke" v lagerjih smrti, je s tem le pokazal, da spoštuje svojo ustavno pravico do svobode in sreče. Ironija je le v tem, da je Amerika 14. amandma sprejela zato, da bi po državljanski vojni zaščitila in legalizirala nekdanje sužnje, zdaj svobodne ljudi s pravico do življenja in iskanja sreče. Ha.

Doku Korporacija je epska psihoanaliza ameriške korporacije, ki so ji sledili mnogi antikorporativni ekspozeji, recimo spektakularne vivisekcije supersupermarketov Wal-Mart (Wal-Mart: Visoki stroški nizkih cen, 2005), McDonaldsa (Super veliki jaz, 2004), naftne družbe Halliburton (Irak na prodaj, 2006), propadlega energetskega giganta Enrona (Enron: Najpametnejši fantje v sobi, 2005) in TV mreže Fox News (Outfoxed: Murdochova vojna proti novinarstvu, 2004), epski doku Stoletje jaza (The Century of the Self, 2002), ki ga je posnel Adam Curtis, pa nam pokaže, kako je 20. stoletje formatirala Freudova psihoanaliza, ali natančneje - kako je 20. stoletje formatiral Edward Bernays, Freudov briljantni nečak, veliki guru marketinga in propagande ter izumitelj "stikov z javnostmi" (hja, tudi Goebbels je bil njegov fan), ki je ameriškim korporacijam svetoval, da naj ne ustvarjajo produktov, ki bi tešili potrebe kupcev, ampak produkte, ki podžigajo njihove želje. Produkt ne sme biti nič trajnega, ampak mora postati način kupčevega samoizražanja, le psihološki moment na kupčevi dolgi, tako rekoč neskončni, dosmrtni poti potrošniškega, nakupovalnega samouresničevanja. Bernays je marketing prelevil v represivno orodje, s katerim je bilo mogoče ljudi lažje voditi in kontrolirati, kar je hitro kapnilo tudi politiki, ki je začela volilce tretirati kot potrošnike. To je demokracijo povsem redefiniralo - na slabše, se razume. Da potrošniška demokracija ne temelji le na represiji, ampak tudi na strahu, heh, predvsem strahu, je Curtis pokazal v Moči nočnih mor (The Power of Nightmares, 2004), svojem naslednjem dokumentarcu: Busheva administracija je bajno napihnila pomen, težo, vlogo in razsežnosti al-Kajde, da bi ustvarila bav-bava in zasejala strah, ki lahko legitimira vse njene politične odločitve in interese. Če potrošnikov ni strah, ne moreš vladati. Še več - če potrošnikov ni strah, ni demokracije.

Moč nočnih mor pokaže, da je ameriška demokracija odvisna od strahu, toda doku Zakaj se borimo (Why We Fight, 2006) to dopolni, ko pokaže, da je ameriška demokracija odvisna od vojn, od življenja v stalni vojni. In Amerika je natanko to: dežela, ki je stalno v vojni. In zakaj je stalno v vojni? Zakaj živi v stalnem strahu? Iz preprostega razloga: ker bi v nasprotnem primeru volilcem/potrošnikom težko upravičili obstoj vse tiste orjaške vojske, vsega tistega vojaškega arzenala, vseh tistih vojaških baz in vseh tistih nadnaravnih obrambnih budžetov, ki hrani mrežo "vojaških" korporacij (Halliburton, Bechtel, Titan, CACI itd.). Vojaško-industrijski kompleks, pred katerim je leta 1961 v svojem poslovilnem govoru svaril ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower, je postal ultimativna ameriška korporacija. Kar nas spet pripelje do Korporacije in Edwarda Bernaysa, izumitelja slogana, da je ameriški imperializem "širjenje demokracije" - jasno, izumil ga je zato, ker so potrebovali slogan, s katerim bi prikrili, da so vojne in invazije dobre za biznis... ee, da so vojne in invazije, tako kot korporativni pohlep, le prakticiranje ustavne pravice do svobode in iskanja sreče. Vprašanje ni: ali smo vojno končali z zmago? Ampak: ali smo vojno končali z dobičkom? Če naj sodimo po dobičkih korporacij, potem je Amerika vse vojne dobila.

Njeno zadnjo - iraško - vivisecirajo mnogi odlični, nefiltrirani in necenzurirani dokumentarci, recimo Topničarjeva palača (Gunner Palace), Okupacija Sanjske dežele (Occupation: Dreamland), Irak v koščkih (Iraq in Fragments), Vojni trakovi (The War Tapes), O Bagdadu (About Baghdad), Bagdadska urgenca (Baghdad ER) in Vojaška resnica (The Ground Truth), ki o Iraku, agoniji civilistov, preliti krvi, kaosu, ameriški paranoji in razlogih za vojno povedo bistveno več kot glavni ameriški mediji. In prav v tem je trik teh dokumentarcev: nadomestiti skušajo ameriške medije, ki so zatajili, ki informacije filtrirajo in ki slikajo fiktivni svet, v katerem korporativni pohlep ni nič slabega, le prakticiranje ustavne pravice do svobode in iskanja sreče. Kar pa ne preseneča: kot lepo pokaže dokumentarec Orwell se obrača v grobu (Orwell Rolls in His Grave, 2004), so tudi ameriški mediji le korporacije, ki lažejo, zvijajo in filtrirajo informacije, širijo korporativni evangelij, ustvarjajo iluzijo, da imajo potrošniki možnost izbire, demokracijo pa prirejajo korporativnim interesom. Če hočete videti, kako zelo se razlikujejo ameriške in arabske informacije o istih dogodkih z začetka iraške vojne, si poglejte Kontrolno sobo (Control Room, 2003), doku o sloviti arabski TV postaji al-Džaziri, ki pokaže vse tisto, česar ameriške televizije ne pokažejo.

Vsi ti dokumentarci so odgovor na vse hujšo nekredibilnost in deklasiranost medijev. Pojasnjujejo nam, kako funkcionira sodobni svet, stvari vračajo v kontekst in iščejo "veliko sliko", ker mediji tega niso več sposobni.

Kontrolna soba: odgovor na vse hujšo nekredibilnost medijev

Kontrolna soba: odgovor na vse hujšo nekredibilnost medijev

Orwel se obrača v grobu: mediji slikajo fiktivni svet, v katerem korporativni pohlep ni nič slabega

Orwel se obrača v grobu: mediji slikajo fiktivni svet, v katerem korporativni pohlep ni nič slabega