I Feel Theatre

Na svetu obstaja cela vrsta različnih gledališč, od amaterskih do profesionalnih, od lokalnih in regionalnih do nacionalnih in globalnih. Gledališča in gledališke skupine si po vsem svetu referenčnost in pomen zvečujejo tudi z mednarodnimi gostovanji. Na čim bolj ugledne festivale in odre gledališču uspe priti, tem višja je njegova simbolna vrednost, gostovanja na pomembnih svetovnih odrih pa se navsezadnje poznajo tudi pri končni bilanci. Mobilnost gledališča ni tako enostavna reč kot pri nekaterih drugih umetniških zvrsteh. Za literaturo je seveda ključno prevajanje v svetovne jezike, s katerim se pisatelj ali pesnik dotakne čim širšega kroga bralcev, še toliko imenitneje pa je, kadar knjiga izide pri založbi, ki ima tudi sicer omembe vreden ugled. Distribucija filmskih kolutov po zemeljski obli, od festivala do festivala, od kinematografa do kinematografa, se zdi ravno tako precej dinamična, to zadnja leta dokazujejo naši filmarji, ki se lahko pohvalijo z različnimi mednarodnimi priznanji. Mobilnost je malo bolj zapletena verjetno pri likovni umetnosti, kjer pa je (upam, da si pravilno predstavljam) spet razlika, ali od galerije do galerije potuje slika, kip ali instalacija.

No, potovanje gledališča v tuje kraje je kar zahteven organizacijski podvig; zaradi scenografije, zahtevnosti lučne postavitve in številne ekipe celo bolj od gostovanja glasbenega orkestra. Zato v gledališki umetnosti že nekaj let (kar se gostovanj tiče) pred dramskim gledališčem prednjačijo ples, gledališče giba, različne vizualne variante gledališke umetnosti, ki sodijo hkrati na področje gledališča in vizualnega ustvarjanja. Tudi odkupi najeminentnejših sodobnoplesnih predstav so veliko nižji od odkupov baletnih predstav, predvsem pa neprimerljivo nižji od dramskih gledaliških mojstrovin. Seveda gre za popolnoma drugačen način poslovanja, če hoče človek kam premakniti repertoarno gledališko predstavo ali ima opravka z gledališko skupino, ki ima mobilnost vpisano že v producentski ustroj; referenčnega umetnika, kakršen je recimo Emio Greco, ki je v Ljubljani ravnokar odplesal svoj Pekel, iz leta v leto producira skupina bolj ali manj istih koproducentov (festivalov ali kulturnih centrov), in ko predstava najprej obišče producente, ki so se že vnaprej vključili v ustvarjalni proces, obrede kar lep kos Evrope, če ne že tudi drugih celin. Obstaja pa cel kup gledaliških projektov, ki črpajo vire iz različnih evropskih in drugih skladov, ki so že vnaprej naravnavi na mednarodni gledališki prostor, kjer pa vsekakor grozi nevarnost, da želje producentov preglasijo vizijo umetnika. Jasno je, da je predstava dobra le tedaj, kadar obstaja močna umetniška vizija režiserja in njegove umetniške ekipe. Kadar je ta vizija šibka in jo z vplivom skušajo nadomestiti kar producenti, ali pa če producenti v imenu svojih globalnih teženj umetnika silijo v sklepanje za umetniško delo nevarnih kompromisov, je umetniško delo, ki se ponuja na ogled, klavrn dogodek, ki se sicer predstavlja razmeroma širokemu krogu gledalcev, vendar pomeni malo in hitro utone v pozabo.

Za mednarodna gledališka gostovanja "premakljivost" ali "nepremakljivost" gledališkega dela ni ključen problem. Le malo je takšnih dogodkov, ki jih tudi v resnici ni mogoče premakniti s kraja njihovega nastanka. Gledališka tehnologija ustvarja čudesa in je zmožna (če je le dovolj sredstev) premakniti še tako statične čarobne gledališke gore. Po podatkih, ki so mi na voljo, so gledališča (ali skupine) iz Slovenije leta 2005 na odrih v tujini odigrala 222 predstav, kar je pravzaprav kar lepa številka. Za prepoznavnost gledališča, ki nastaja v Sloveniji, za gledališke umetnike, ki ustvarjajo pri nas, pa ni pomembno le to, kolikokrat se odpravijo na tuje odre, temveč tudi, na katere. Različne predstave sodijo v različne mednarodne kontekste, od festivalov za otroke in umetnike začetnike do najrazličnejših plesnih festivalov in do bolj ali manj uveljavljenih festivalov verbalnega gledališča. Izjemno težko se je uvrstiti predvsem v izbor najreferenčnejših festivalov za posamezne tipe gledališča, od sodobnega do klasičnega. Tu je pot za ustvarjalce iz Slovenije že v izhodišču bolj zapletena kot za tiste, ki ustvarjajo v kulturno prepoznavnejših in predvsem večjih okoljih in imajo zaledje v močni producentski strukturi in tradiciji.

Ena od možnosti, da se v gledališču še pogosteje predstavimo kot doslej in da se predstavimo navsezadnje tudi v gledališko elitnejših okoljih, ki so nam za zdaj še nedosegljiva, je vzpostavitev različnih struktur, ki nam pri tem lahko učinkovito pomagajo. Zelo dobrodošle so pri tem različne platforme, se pravi pregledni festivali, ki v nekaj dneh v Sloveniji tujcem pokažejo, kaj se zanimivega dogaja na posameznih področjih. Takšna je denimo pred nekaj leti ustanovljena sodobnoplesna platforma Gibanica, ki vsakič privabi najmanj štirideset selektorjev iz tujine in očitno krepi mobilnost našega sodobnega plesa. Zato je platforma eden izmed učinkovitejših vzorcev, o njej pa bi veljalo razmišljati tudi v zvezi z verbalnim gledališčem, in sicer od njegovih klasičnih do najsodobnejših oblik. Tega, kar lahko ponudimo svetu, glede na našo geografsko majhnost in producentsko šibkost (če se primerjamo z največjimi evropskimi giganti), sploh ni malo. Vprašanje je le, kakšne mehanizme bomo vzpostavili in uporabili. Priznam, da ne verjamem tako zelo v vzpostavljanje novih birokratskih struktur, ki so (kot kažejo primeri iz tujine) sicer lahko čisto učinkovite, še pogosteje pa same sebi namen. Verjamem predvsem v vzpostavljanje dogodkov, ki lahko pripeljejo v neposreden stik med umetniki in producenti iz Slovenije in njihovimi kolegi iz tujine. Pri gledališču je pač tako, da se le redko kdo odloča za selekcijo na podlagi videozapisa in je vsa reč neprimerno učinkovitejša, če ima selektor možnost, da se s predstavo seznani v živo. Poleg tega je zelo dobro, če ključni ljudje iz tujine, ki krojijo področje mednarodnih gledaliških gostovanj, ob primerni priložnosti tudi osebno zaidejo v naše kraje, kjer jim omogočimo, da ne začutijo le vsesplošne ljubezni, ki je naš siceršnji slogan, temveč tudi naše gledališče. Za obisk takšnih ljudi, ki imajo urnike polne že za nekaj let vnaprej, pa se je seveda treba ustrezno potruditi, pri čemer je tisto, kar šteje, predvsem osebno poznanstvo domačih umetnikov in producentov s kolegi iz tujine. Tovrstnih poznanstev na srečo v naših krajih v pravih mednarodnih krogih ni tako zelo malo.

Zelo pomembno pri vsem skupaj je, da svojo mednarodno odprtost izkazujemo tudi z odprtostjo za gledališko ustvarjanje iz tujine, za kar je na domačih tleh treba negovati najrazličnejše mednarodne gledališke festivale, ki jih je že nekaj, še kakšen dodaten pa tudi ne bi bil odveč. Tako za naše umetnike kot za splošno občinstvo so nepogrešljiva informacija o mednarodnem dogajanju, ki ga sicer ne gre na slepo kopirati, vsekakor pa nam je lahko v premislek in navdih.