Fotografski spomin

Pred kratkim so podelili še ene nagrade za fotografske dosežke. Emzinove nagrade so z leti dobile primat med slovenskimi fotonagradami. A kaj, ko nam ob tem vedno ostane v očeh tak čuden blesk, da bi mogoče ... moral zmagati nekdo drug. Ah, tudi pri fotografiji ima vsaka lepota svojega malarja. Subjektivnost pri izboru najboljših pa je vedno tam nekje, skrita v kotu odločitev žirij, ki nas je v primeru tokratnih reportažnih nagrad razveselila z obrazložitvijo: "Fotografirano dogajanje je predstavljeno konsistentno, z ravno pravšnjo distanco do tematike in z izostrenim občutkom za razporeditev svetlobnih poudarkov. Pripoved se razvije tako rekoč spontano, premišljena strukturacija formalnih elementov pa v celoto vnese posebno vzdušje, ki razširi čustveni doseg in čutno nazorni učinek niza." Nimam pojma, kaj so mi hoteli povedati, zakaj so fotografije Mance Juvan zmagale. Kaj nam povedo te fotografije? Da so to lepe fotografije, narejene po vseh predispozicijah popolne fotografije. Ali imate ob teh fotografijah res pravo predstavo o mestu, ki ga je fotografirala? Mirne vesti rečem: ne. Pridobite lahko le svojo interpretacijo njenega videnja določenih trenutkov nekega mesta, ki se njej - in morebiti žiriji - zdijo fotogenični. Kot manekenke. Ako bi se v isto mesto odpravil katerikoli drug fotograf, ki bi tehnično obrtno znanje obvladal na isti ravni kot Manca, bi prinesel druge impresije zgodbe. Ter jih prav tako žiriji, uredniku, konzumentu prodal kot zgodbo nekega dogodka.

Po ogledu razstave sem doma s knjižnih polic zvlekla vse velike in debele monografije znanih fotografov in agencij. Popadla me je želja, da si prelistam najboljše med najboljšimi. Seveda je tudi ta izbor subjektiven. A bolj ko sem listala po težkih knjigah, bolj se mi je kristaliziral tisti dvom, ki že nekaj let kljuva v meni, pa si - v veliki meri zaradi posla - nisem upala priznati, da sploh obstaja. Namreč: določljivost dobre fotografije je tako zmuzljiva kot tisti deformiran sluzast losos po tisočih kilometrih potovanja po reki do svojega drstišča. Dobra fotografija je nekaj, kar je nedefinirano, nekaj, kar je tako privlačno in odbijajoče hkrati kot ta čudna riba, ki se pred edinim seksom v življenju spremeni v mostrum. In umre. Tudi fotografija lahko zablesti in umre v enem trenutku. Lahko pa ostane zapisana v kolektivnem spominu človeštva kot izsek, stotinka sekunde, zamrznjena v času, ki pa ji pripisujemo absolutno resnico. Zgodovinsko resnico. Kaj res?

Najprej sem pograbila monografijo bratov Davida in Petra Turnleyja. Zelo subjektiven izbor. A dobila sem sama trupla. Smrt v Iraku, Somaliji, Eritreji, Armeniji, Bosni, Zairu, na Zahodnem bregu, v Čečeniji. Kadavri in emocije. To se prodaja, za to se dobi world press photo, žalost, groza in apatija v očeh žrtev vedno pridobijo gledalce. In urednike.

Nato sledi hitro prelistavanje obsežne knjige agencije Magnum, ki nam ponudi presek zgodovine. Robert Capa v Normandiji in z eno najslavnejših fotografij vseh časov - smrtjo španskega vojaka iz leta 1936. Abbas s svojo poetiko islama, daleč pred časom, ko je islam postal popularen objekt fotožurnalizma. Proletariat Južne Amerika Sebastina Salgada. Marc Riboud, ki se mi je za vedno vtisnil v spomin s fotografijo Molitev v Savdski Arabiji, kjer en sam človek, bos stoji v puščavi ter se klanja svojemu bogu, v daljavi za njim pa se bohoti plamen naftnega črpališča. Josef Koudelka s svojim podobami za zahodnjake takrat tako eksotične Vzhodne Evrope. Legende. In meni zelo ljube fotografije Henrija Cartier-Bressona. V tem pogledu sem res konzervativna. A ne morem natančno ubesediti, zakaj mi je Henri tako pri srcu. Mogoče, ker so njegove fotografije brezčasne. Ker ... imajo je nais se quai. Toda ta iste Henrijeve fotografije Pariza v meni ustvarjajo iluzijo, kakšen mora biti ta kraj, ko pridem tja. Na Rue Mouffetard morajo tekati fantki s steklenicami vina pod pazduho, ker je tako na njegovi fotografiji. Pariz mora biti Henrijev Pariz, s šarmom, kafeji, ljubeznijo v zraku ... pa ni. Pariz kot ga vidijo obiskovalci je fantom, ki živi le v njihovih predstavah. Tak Pariz ne obstaja. Saj ne rečem: Rue Mouffetard je še vedno ena najbolj simpatičnih pariških ulic, a še zdaleč nima tiste melanholično-šarmerske štimunge, ki jo je za vedno v memorijo človeštva zapisal Cartier-Bresson.

Saj v tem je poanta. Kje se konča fotografija in kje se začne spomin? Ali obratno.

Če sem doslej razpredala o javnih, fotožurnalističnih fotografijah, se relacija med fotopodobo in spominsko podobo še bolj razbohoti v privatnih fotografijah. Pred kratkim sem se zapletla v prepir o fotoaparatu. Vsa stvar je bila sicer popolnoma nepomembna in absurdna, a mi je dala misliti. Namreč moj kredo je, da v svojem privatnem življenju ne rabim fotografij. Kakšen psiho ekspert bi mi seveda povedal, da je to posledica travme v preteklosti. Prepričana sem namreč, da si vse, kar je pomembnega, zapomnimo, sliko uskladiščimo med tistimi milijoni nevronskih celic našega mozga, da jo lahko, kadar se nam zazdi, spet izbrskamo ter si jo ogledamo. Mentalno, tako rekoč virtualno. Ja, seveda, slike obledijo, se retuširajo z našim imaginarnim photoshopom, vgrajenim v možganih, pa vendar je to še vedno naša slika. Spomin, če želite. Meni lastna podoba. Ki jo lahko delim z drugimi le, če sem jo pripravljena ubesediti.

In kaj je bolj pristno: naša notranja slika ali fotografija? Pomislite na svoje otroške spomine. Za nas, rojene v času, ko so tudi že naši starši na film ovekovečili (na film ... hm, sintagma, ki bo vsak hip izginila iz jezika) vsak pomemben ali naključno zabaven trenutek našega otroštva, je ločnica med spomini in fotografijami zabrisana. Recimo, da listate po fotoalbumu svojega življenja (spet besedna zveza, ki bo kmalu dobila oznako "arhaično"). V mojem albumu je prva črno-bela fotografija mene kot enomesečne dojenčice, ki naga pase kravice, kot se je reklo ležanju na trebuhu s podprtimi rokami, in se pri tem smehlja. Tega se seveda ne spomnim. A vseeno je ta podoba del mojega spomina. Zavoljo fotografije. Moje življenje se začne s to fotografijo. Čeprav je moj prvi zbledeli in komaj zaznavni spomin neki drug dogodek, ki se je zgodil kakšna tri leta kasneje - potres. Doma so me prepričevali, da so moja občutja ob mojem prvem realnem spominu zagotovo drugačna kot tista ob mojem prvem s fotografijo sproduciranem spominu. Ne, niso. V obeh primerih gre le za podobo, ki je vtisnjena v moj spomin. Prva zaradi mojega hotenja, druga zaradi tega, ker so tako hoteli drugi.

Sedaj pa pomislite: koliko fotografij ste naredili, da bi si v spomin vtisnili dogodek? Koliko dogodkov ali obrazov oseb je bilo dejansko dovolj pomembnih, da ste si jih zapomnili, in koliko si jih "zapomnite" le zato, ker čez leta izbrskate fotografije, ki so nastale v tistem trenutku? Saj v tem je problem: koliko od teh spominov nam je vsiljenih? No, zato imam problem s temi fotografijami. V svojih z informacijami nasičenih možganih se ne morem odločiti, kaj je res in kaj je le privid. Če ne moremo zaupati niti svojim osebnim fotografijam, kako lahko potem zaupamo fotografijam sodobnega fotožurnalizma, da nam verodostojno podajajo svet, kot je. Ne, to ni svet, kot je: je svet, kot ga vidijo fotožurnalisti, in svet, kot ga kupujejo mediji.

Toda vseeno: imam fotoaparat. In bom fotografirala. Upam, da bodo fotke hitro zbledele in prepustile prostor spominom.