Profil tatu

Ste že kdaj ukradli umetnino?

Ne. Moji prijatelji se šalijo, da bi se mi splačalo bolj od svetovanja. Je pa res, da bi se dokaj hitro znašel na seznamu osumljencev.

Reciva, da vas ne bi ujeli. Kaj bi si želeli imeti v svoji dnevni sobi?

Alegorijo ljubezni in poželenja, ki jo je leta 1545 naslikal Agnolo Bronzino, uradni portretist družine Cosima Medičejskega, in je razstavljena v Narodni galeriji v Londonu. Ker je vstop v galerijo prost, sem nekaj časa vanjo zahajal tudi po trikrat na teden. Med kiparskimi umetninami mi je najbolj všeč Berninijev kip Blažene Ludovice Albertoni v Rimu.

Katera je najdragocenejša umetnina, ki je bila ukradena in še do danes ni bila najdena?

Caravaggiova slika Rojstvo. Leta 1969 jo je sicilijanska mafija ukradla iz cerkve v Palermu. Prav ta tatvina je bila razlog za ustanovitev posebne enote za krajo umetnin znotraj italijanske policije. Danes bi bilo to sliko na dražbi mogoče prodati za 150 milijonov dolarjev.

Mislite, da je uničena?

Ne. Po mojem visi na steni kakšne bogataške vile. Po eni od teorij je italijanska policija z zbirateljem sklenila dogovor - sliko lahko obdrži do smrti, če ji v zameno posreduje informacije o drugih tatvinah in njihovih storilcih. Takšni dogovori so dovoljeni le v Italiji. Angleška ali španska policija se s kriminalci nikoli ne pogaja. Gre za to, čemu daš prednost: kazni ali vrnitvi umetnine. Italijani dajejo prednost vrnitvi.

Katera pa je trenutno največ vredna slika na svetu?

Slika Jacksona Polloca, ki je bila na dražbi prodana za 120 milijonov dolarjev. Pred njo je bila na prvem mestu Van Goghova slika, ki so jo na dražbi prodali za 90 milijonov dolarjev. Tak nakup si lahko privošči samo zelo bogat zasebni zbiratelj ali pa Gettyjev muzej, ki ima v letnem proračunu za nakup novih del rezerviranih 100 milijonov dolarjev. S takšno količino denarja zlahka povozi vse druge muzeje. Mimogrede - Gettyjev muzej živi le od obresti od dve milijardi dolarjev vredne glavnice, ki jo je zapustil J. Paul Getty.

Katero sliko bi bilo najtežje ukrasti?

Mono Liso Leonarda da Vincija iz muzeja Louvre v Parizu, ker je zaščitena z neprebojnim steklom.

Umetnine kradejo, odkar so prenosljive. Kdaj pa je bila kraja prvič celovito dokumentirana?

Leta 1876, ko je Adam Worth iz galerije Agnew v Londonu ukradel Portret Georgiane, vojvodinje Devonshirske slikarja Thomasa Gainsborougha. Worth je kriminalno kariero začel kot nepomemben žepar, nadaljeval pa kot vodja gangsterske tolpe, ki je ropala banke in draguljarne. Bil je eden najuspešnejših prevarantov viktorijanske dobe. Za Gainsboroughovo sliko je izvedel po naključju. V časopisu je prebral, da je bila slika na dražbi prodana za deset tisoč gvinej, kar je bila za tiste čase neverjetna vsota za umetnino. Sliko je ukradel kot kavcijo za brata Johna, ki je bil v zaporu. Ko se je izkazalo, da je za kavcijo ne bo potreboval, jo je obdržal zase. Spravil jo je v kovček z dvojnim dnom in jo 25 let nosil s seboj na vsa potovanja.

Worth se je spretno izmikal roki pravice.

William Pinkerton, ki je bil eden najbolj znanih zasebnih detektivov tistega časa, ga je neuspešno lovil kar 30 let. V tem obdobju se je med njima razvil poseben odnos. Drug drugega sta občudovala. Worth je Pinkertona tik pred upokojitvijo prosil, ali lahko Gainsboroughovo sliko proda, denar pa podari otrokom lastnika galerije Agnew. Pinkerton je sliko prodal J. P. Morganu. Danes je razstavljena v Narodnem muzeju v Washingtonu. Ko je Worth umrl, je Pinkerton prevzel skrb za njegova otroka in ju pozneje tudi zaposlil v svoji detektivski agenciji v Chicagu. Ta agencija je bila zametek današnje FBI. Mimogrede - Arthur Conan Doyle je lik Sherlocka Holmesa oblikoval prav po Pinkertonu, lik njegovega glavnega nasprotnika Moriartyja pa po Worthu.

Ena od odmevnejših je bila tudi kraja Mone Lise iz muzeja Louvre avgusta 1911.

To krajo je izpeljal Vincenzo Peruggia. Preoblekel se je v delavca muzeja, ukradel sliko in jo zjutraj pod pazduho, zavito v blago, odnesel iz muzeja. Vratar mu je odklenil vrata, ker je pač mislil, da gre za delavca, ki je ponoči pomotoma ostal v muzeju. Peruggia se je v past ujel sam, ko je sliko dve leti pozneje skušal vrniti galeriji Uffizi v Firencah, trdeč, da želi Leonardovo mojstrovino vrniti v deželo izvora. Šef galerije ga je prijavil policiji. Zanimiv je tudi podatek, da sta bila v zvezi s to krajo zaslišana Picasso in njegov dober prijatelj, pesnik in umetnostni kritik Guillaume Apollinaire. Čeprav za krajo Mone Lise nista bila odgovorna, sta bila med zaslišanjem zelo živčna. Zakaj? Štiri leta prej naj bi belgijski prevarant in osebni Apollinairov tajnik Joseph Honore Gery Pieret iz Louvra ukradel več kipcev. Na eni od večerij naj bi bil Pieret vprašal Picassa, ali si želi kipce iz Louvra. Picasso je rekel, da si jih. Kaj se je zgodilo pozneje, ni znano. Znano pa je, da je Picasso dobil vsaj dva kipca iz Louvra in da ju je uporabil kot predlogo pri slikanju svoje mojstrovine Avignonske gospodične.

Zakaj bi nas morala kraja umetnin sploh zanimati? Gre za zločin, pri katerem praviloma ni mrtvih, umetnine pa so zavarovane za več milijonov dolarjev.

Treba se je zavedati, da se z ukradenimi umetninami financirajo najhujše oblike organiziranega kriminala, od prostitucije do preprodaje drog in orožja. Kriminalci Cezannovo sliko obravnavajo enako kot drogo. Popolnoma vseeno jim je, kaj se krade, pomembno je, da prinaša zaslužek. Na črnem trgu je ukradena umetnina vredna sedem do deset odstotkov dejanske tržne vrednosti. Ali povedano drugače: za sliko, ki bi jo na dražbi prodali za milijon dolarjev, bo v podzemlju mogoče iztržiti približno 100 tisoč dolarjev. Zaradi prevelikega tveganja, da bi jih ujeli, znanih umetniških del praviloma ne prodajajo, ampak jih uporabljajo kot plačilno sredstvo znotraj kriminalne združbe. Menjajo jih za drogo ali orožje ali pa jih podarjajo v zahvalo za usluge. Gre za logiko podmornice. Če se podmornica dvigne na površje, jo je bistveno lažje izslediti, kot če ostane pri dnu. Zato ukradene umetnine najlažje izsledijo policisti, ki delajo pod krinko. Njihova lažna identiteta kupca je izdelana do popolnosti. Dobijo celo uradna priporočila najboljših avkcijskih hiš na svetu. Ilegalno trgovanje z umetninami je danes tretji najdonosnejši posel organiziranega kriminala, takoj za preprodajo drog in orožja.

Kriminalci z njim na leto zaslužijo od tri do šest milijonov dolarjev. Poleg tega se z ukradenimi umetninami financira tudi terorizem. V sedemdesetih letih je pripadnica IRE Rose Dugdale organizirala vrsto tatvin umetniških del iz zasebnih zbirk bogatašev. V zameno za slike je od angleške policije zahtevala izpustitev pripadnikov IRE iz zaporov. Na Bližnjem vzhodu se terorizem pogosto financira s plenjenjem arheoloških najdišč. Predmete, ukradene iz grobnic, je zelo težko izslediti, ker se ne ve, kaj je v grobnici bilo, preden jo je nekdo odprl in oplenil.

Katere umetnine so med tatovi najbolj priljubljene?

Krade se vse, kar nosi ime slavnega umetnika. V šestdesetih in sedemdesetih letih so bila najbolj priljubljena Cezannova in Picassova dela. Od devetdesetih let pa so na udaru predvsem skandinavski muzeji.

Nepredstavljivo se zdi, da bi se organizirani kriminal spoznal na umetnost ...

Seveda se ne spozna. Kriminalci imajo zelo malo domišljije. Kradejo tisto, kar drugi označijo za dragoceno. Učijo se iz medijev, ki objavljajo podatke o tem, za koliko denarja so se posamezne umetnine prodale na dražbah. Velik preskok v kraji umetnin se je zgodil v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se cene na dražbah prodanih umetnin začele oglaševati na televiziji. Do takrat so umetnine večinoma kradli posamezniki, zato je bilo nasilje uporabljeno redko. Prvič je nasilje uporabila korziška mafija, ko je v začetku šestdesetih in sedemdesetih let na veliko kradla Picassova in Cezannova dela po francoski rivieri. Največja tatvina v zgodovini se je zgodila leta 1976, ko je korziška mafija iz Avignonske palače ukradla 180 Picassovih del. Pozneje so našli vsa ukradena dela, razen enega.

Ali drži podatek, da so v krajo umetnin v 80 odstotkih primerov vpletene organizirane kriminalne združbe?

Gre za mnenje. Policijske enote navadno ne vodijo ločene statistike, ampak v isti koš mečejo ukradene cedeje in vrhunska umetniška dela, zato je do točnega podatka težko priti. Policija bi se morala zavedati, da pri kraji umetnin ne gre le za ukradeno lastnino, pač pa za svojevrstno ugrabitev. Vsako umetniško delo je unikat, na katerega so lastniki čustveno navezani. Če vam ukradejo avto, si lahko kupite novega, povsem enakega. Pri umetnini pa to ni mogoče. Mona Lisa je samo ena. Dober začetek bi bil že, če bi policijske enote po svetu ustanovile poseben oddelek za pregon kriminala na področju umetnin. Pri FBI so tak oddelek ustanovili šele leta 2002, v njem pa je zaposlenih osem kriminalistov. Vodi jih Robert K. Wittman, odličen policist, ki je pod pretvezo lažnega kupca razkril kar nekaj tatvin umetniških del. Čeprav nikoli ne uporablja maske, ga kriminalcem še ni uspelo razkrinkati. Mogoče zato, ker se nikoli ne pusti fotografirati. Bojim se, da bodo prihodnje leto, ko gre Wittman v pokoj, oddelek zaprli. V Scotland Yardu se s tem področjem ukvarja le šest kriminalistov, kar je bistveno premalo. Ko je skupina Romov v Londonu ukradla dve toni težko skulpturo Henryja Moora Ležeča figura, so raziskavo dodelili kriminalistu, ki ni imel pojma o umetnostni zgodovini ali kriminalu s področja umetnin.

Kako so lahko ukradli dve toni težko skulpturo?

Skulptura je bila na parkirišču, kamor so jo pripeljali z ene od razstav. Romi so jo ovili z mrežo in jo z žerjavom dvignili na tovornjak. Seveda se jim ni niti sanjalo, da je umetnina zavarovana za tri milijone funtov. Zanje je bila le kup malo vredne mase. Za prodani material so na odpadu dobili tisoč do dva tisoč funtov. Pozneje je bilo ugotovljeno, da je skupina kriminalcev malo pred tatvino objavila oglas o odkupu bakra in brona. Domneva se, da je bila skulptura razrezana, pretopljena in material prepeljan na Kitajsko, kjer so ga uporabili za izdelavo ponarejenih starin, na primer kovancev.

Ali sploh še obstajajo lopovi, ki kradejo iz čistega užitka v slogu Pierca Brosnana iz filma The Thomas Crown Affair?

Verjetno obstajajo, a so redki. Eden tistih, ki je umetnine kradel zato, ker so bile njegov fetiš, je bil zdravnik iz Kalifornije Jonathan Waxman. Tudi Adolf Hitler in Hermann Goering sta kradla iz užitka. Vzela sta vse, kar sta našla, nato pa sta naredila selekcijo. Kar ju ni zanimalo, sta prodala za tisto, kar sta si želela imeti. Goering je umetnine kradel za svojo zbirko, Hitler pa zato, da bi jih razstavil v arijskem muzeju. Zanimala so ju samo dela renesančnih umetnikov germanskega ali skandinavskega rodu ali pa dela umetnikov, ki so upodabljali ljudi z arijskimi potezami. Vse drugo sta štela za degenerirano umetnost. Eden najuspešnejših ponarejevalcev vseh časov Han van Meegeren je Goeringu podaril ponarejeno Vermeerjevo sliko, v zameno pa mu je Goering dal 120 originalnih slik impresionistov in postimpresionistov. Van Meegeren je bil izredno slab, kičast umetnik. Kot ponarejevalec pa je bil odličen. Ko je javno oznanil, da je ponaredek Vermeerja njegovo delo, mu ni verjel nihče. Dokazati je moral na sodišču.

Kje je ta slika danes?

Ne vem. Zanimivo je, da se njegova kičasta dela danes prodajajo po dokaj visoki ceni. To je posledica slave, ki si jo je pridobil kot ponarejevalec.

Laiki si predstavljamo, da se dragocene slike kradejo v velikih akcijah, kot smo jih navajenih iz filmov.

Takšni primeri so redki. Še najbolj akcijska je bila tatvina iz stockholmskega muzeja. Tatovi so po vsem mestu podtaknili avtomobilske bombe, na edino cesto, ki je vodila do muzeja na polotoku, pa so položili konice, ki predrejo avtomobilske pnevmatike. Medtem ko se je policija ukvarjala z bombami in se skušala prebiti po cesti, so kriminalci umetnine naložili na motorni čoln in jih odpeljali na varno. Čeprav ukradene umetnine niso bile zelo pomembne, so mediji o tej tatvini zaradi njene domiselnosti zelo veliko poročali.

Katera pa je bila najbolj smešna tatvina?

Kraja Goyeve slike Portret vojvode Wellingtonskega. Ukradel jo je Kempton Bunton, upokojeni voznik kamiona, da bi z njo od angleške vlade izsilil oprostitev plačila RTV-naročnine zase in za svoje upokojenske prijatelje. Ker mu ni uspelo, se je policiji vdal sam.

Muzeji v varovanje vlagajo več kot polovico letnega proračuna. Zakaj to še vedno ne zadošča?

Treba je ločiti pametno in drago varovanje. Večina ljudi misli, da je najboljša zaščita tista, ki je najdražja. V resnici ni tako. Po mojem sta dva najboljše varovana muzeja na svetu Prado v Madridu in Tate Modern v Londonu. Uporabljata različne, a zelo učinkovite in dokaj poceni metode. V Pradu uporabljajo letališki varnostni sistem, to pomeni, da je v muzej mogoče vstopiti ali iz njega izstopiti le v enojni vrsti. Vsakega obiskovalca ob vstopu in izstopu pregledajo z rentgenom. V muzej pa lahko neseš samo osebno prtljago, ki je prej natančno preverjena. V muzeju Tate Modern imamo odličnega šefa varnosti, ki na srečo ni intelektualec, kajti če bi bil, bi si zagotovo izmislil izredno drag in zapleten sistem, ki ne bi bil nujno učinkovit. Namesto tega si je za varovanje posameznih umetniških del izmislil kitajsko uganko. Gre za to, da sliko iz stene lahko snameš le, če s premiki slediš določenemu zaporedju. Ob prvem napačnem premiku se sproži alarm. Vsaka slika je 'zaklenjena' na drugačen način. Gre za poceni metodo, saj takšna 'ključavnica' stane manj kot pet evrov. Drug izvrsten način varovanja je ribiška vrvica, s katero povežejo kip in njegovo podnožje. Če vrvica zaniha, se samodejno sproži alarm. Muzeji so danes na splošno dokaj dobro varovani. Bistveno bolj ranljive so cerkve. Navadno nimajo dovolj denarja, da bi si privoščile stalno varovanje, poleg tega umetnine v cerkvah praviloma niso zavarovane. Če pomislite, da je samo v Rimu prek 600 cerkva, v celotni Italiji pa kar 95 tisoč in da je v skoraj vsaki kak primerek dobre umetnine, si lahko mislite, kako zanimiva tarča so.

V kateri državi so umetnine najslabše varovane?

V vzhodnoevropskih. Res pa je, da imajo tam umetnine najmanjšo prodajno vrednost. Bolgarska ikona je za pravega ljubitelja neprecenljiva, za kriminalca pa nepomemben artikel, ki ni vreden tveganja. Največ umetnin na svetu se ukrade v Italiji. V povprečju 20 tisoč na leto. Verjetno pa še več, saj se veliko tatvin policiji sploh ne prijavi. Zasebniki jih ne prijavijo, ker jim je nerodno priznati, da imajo slabo varovanje, muzeji pa zato, ker bi s tem razkrili svojo ranljivost in bi bili tako tarča bodočih zločinov, kar bi jih stalo donacij. Od šestdesetih let število tatvin naglo narašča. Najpogostejša tarča so arheološka najdišča. Če v Italiji izkoplješ jamo za bazen, je zelo velika verjetnost, da boš našel kaj dragocenega.

Koliko ukradenih umetnin se najde in vrne muzejem ali zasebnim lastnikom?

Največ deset odstotkov. In samo v dveh odstotkih primerov je proti tatovom uveden pregon. Če ste torej kriminalec, se vam tveganje vsekakor izplača. Policija do ukradenih umetnin pogosto pride po naključju, ko pregleda skladišče, za katerega ve, da pripada skupini kriminalcev, ali če kriminalci umetnine zavržejo. Munchova dela so bila ukradena dvakrat. Prvič leta 1994, ko so ukradli prvo od štirih verzij Krika, nato pa še leta 2004, ko so ukradli drugo verzijo Krika in Madono. Pri drugi tatvini se je načrt izjalovil. Muzej namreč ni privolil v plačilo odkupnine, zato so kriminalci sliki zavrgli. Ker je bil Krik naslikan na kartonu, je bil ob najdbi precej uničen od vlage.

V doktoratu se ukvarjate z vprašanjem, kako z združitvijo forenzične znanosti in umetnostne zgodovine sestaviti profil tatov. V katerih primerih bi bil takšen profil koristen?

Prva stvar, ki jo je treba določiti, je, ali je ukradena umetnina namenjena zasebnemu zbiratelju ali poslovni transakciji. Če gre za poslovno transakcijo, izdelava profila ni smiselna. Najboljši primer, pri katerem bi sestava profila koristila, je iz muzeja Gardner v Bostonu. Gre za eno največjih še nerešenih tatvin na svetu. Zgodila se je na dan sv. Patrika leta 1991. Ker je prebivalstvo v tem mestu pretežno irskega rodu, je bilo tam tega dne zelo malo treznih ljudi. To so izrabili kriminalci. Dva človeka, zamaskirana v policista, sta potrkala na službeni vhod muzeja. Varnostniki so odprli, moška pa sta jih vklenila in zaprla v klet. Onesposobila sta videonadzor in v muzeju ostala približno 45 minut. Zanimale so ju samo specifične slike. Tako sta vzela Manetovo sliko Pri Tortoniju, Vermeerjevo sliko Koncert, Rembrandtovo sliko Vihar na Genezareškem jezeru, nekaj Degasovih pastelov in kitajsko vazo. Skušala sta ukrasti tudi Napoleonovo bojno zastavo, a jima ni uspelo onesposobiti ključavnice vitrine. Zakaj vitrine nista preprosto razbila, ni jasno. Vzela sta le kovinsko konico, ki pripada drogu zastave, ker ta ni bila v vitrini. Še zanimivejše je, česa nista vzela. Pustila sta na primer Tizianovo sliko Posilstvo Evrope, ki je najdragocenejša slika v ZDA. Nekateri mislijo, da je bila v to krajo vpletena IRA. Sam pa sem prepričan, da je v ozadju čisto določen zbiratelj, ki je najel poklicne kriminalce in jih oborožil z nakupovalnim lističem. Zanimivo je, da so bili Degasovi akvareli spravljeni v posebnem zaboju, to pomeni, da jih je naročnik moral videti ob posebni priložnosti, ko so bili razstavljeni. Takšne drobne informacije so pomembne, ko se skuša zožiti krog osumljencev. Na podlagi tega, kaj je bilo ukradeno, lahko sklepamo, za kakšne vrste zbiratelja gre.

Pa je sploh znano, katera umetniška dela zbira posamezen bogataš?

Podatki o tem so skopi, ker zbiratelji na dražbah navadno kupujejo anonimno, prek tretje osebe. Avkcijske hiše imen kupcev ne izdajajo. S profilom je torej mogoče sestavili le najboljši možni približek.

OKV ranljive so cerkve. Navadno nimajo dovolj denarja, da bi si privoščile stalno varovanje, poleg tega umetnine v cerkvah praviloma niso zavarovane.