Impersonacije

Letošnja podelitev Oskarjev, sicer formatirana kot himna multikulturalizmu, je pokazala, da živimo v času impersonacij, impresonatorjev in impersonatork. Samo pomislite:

* Oskarja za glavno moško vlogo je dobil Forest Whitaker, impersonator Idija Amina Dade, nekdanjega ugandskega diktatorja, hamornikarja, boksarja in kanibala (Zadnji škotski kralj).

* Oskarja za glavno žensko vlogo je dobila Helen Mirren, impersonatorka angleške kraljice Elizabete II (Kraljica).

* Oskarja za film je dobila Dvojna igra, impersonacija hongkonškega trilerja Infernal Affairs.

* Oskarja za scenaristično priredbo že prej objavljenega materiala je dobila Dvojna igra, impersonacija scenarija, po katerem je bil posnet hongkonški triler Infernal Affairs.

* Oskarja za animirani film so dobile Vesele nogice, impersonacija francoskega dokumentarca Popotovanje cesarskega pingvina.

* Oskarja za dokumentarec je dobila Neprijetna resnica, impersonacija slideshowa, s katerim Al Gore ljudi že leta prepričuje, da je svet sredi apokaliptičnih klimatskih sprememb.

* Oskarja za stransko žensko vlogo je dobila Jennifer Hudson, impersonatorka Florence Ballard, pevke, ki so jo zarotniško vrgli iz tria Supremes, da bi naredili prostor za vizualno bolj "sprejemljivo" Diano Ross (Sanjske punce).

* Oskarja za stransko moško vlogo pa je dobil Alan Arkin, impersonator... okej, dovolj - rekel bom le to, da je nomiranec Eddie Murphy takoj, ko so razglasili Oskarja v tej kategoriji, vstal in dvorano zapustil, očitno iz protesta, ker ni dobil Oskarja in ker je bil edini, ki v Sanjskih puncah in ostalih nominiranih filmih ni nikogar impersoniral.

Če seveda ne upoštevate dejstva, da je impersoniral Eddieja Murphyja, torej sebe - samega sebe, kako impersonira vedno srečnega & veselega Eddieja Murphyja, ki impersonira Eddieja Murphyja, ki hoče s pomočjo anticastinga, s pomočjo protiigre, s pomočjo igranja proti svojemu imidžu (celo umre!), dobiti Oskarja. Hja, Eddie je skušal Oskarja dobiti z impersonacijo trika, ki je Oskarja vrgel že mnogim zvezdnikom. A po drugi strani, s tem trikom - s samopomilovalnim samoponiževanjem, z igranjem proti svojemu imidžu - je skušal letos Oskarja za glavno moško vlogo pobrati vedno srečni & veseli Will Smith, ko je v filmu V iskanju sreče igral revnega, depresivnega, obupanega trgovskega potnika, čigar življenje je en sam Murphy. Toda bil je le nominiran. Člani Akademije, ki podeljuje Oskarje, so ga spregledali - tako kot so spregledali Eddieja Murphyja. Oskarja so zato dali raje impersonaciji Idija Amina Dade.

Leta 1974 je francoski filmar Barbet Schroeder posnel sloviti dokumentarec o Idiju Aminu - General Idi Amin Dada, avtoportret. Dada, ki je prišel na oblast leta 1971 (z vojaškim pučem, se razume), je bil do leta 1974 že tako groteskno razvpit, da je kar klical po filmu, ki ga bo ubil. In ker je bil prepričan, da ga bo Schroederjev dokumentarec glorificiral, je pristal na sodelovanje, še več - ponudil se mu je celo za vodiča po Ugandi. Tako iskreno je verjel v moč filma, ki da bo glas o njegovi slavi ponesel tudi v deveto vas, da je spregledal, da je preslab igralec - in da resnice o sebi ne bo mogel skriti. Da se pred filmom moreš skriti, sta letos izkusila tudi Eddie Murphy in Will Smith, ki sta skušala po bližnjici - z impersoniranjem "resnice" o sebi - priti do Oskarja. Podobno kot Idi Amin Dada, ki ga v Schroederjevem dokumentarcu vidimo, kako se pogovarja s krokodili (nikjer jih ni toliko!), kako maha slonom (največji na svetu!), kako plava (šampionsko!), kako pleše (šampionsko!), kako strelja (šampionsko!), kako pregleduje orožje (ki ga je zaplenil Tanzanijcem!), kako daje naciji boksarske nasvete (če nočete biti prepuščeni sodnikovi subjektivni odločitvi, je najbolje, da nasprotnika knockoutirate!), kako svojemu kabinetu razlaga, da je treba vse vohune takoj pobiti in da ga o tem sploh ni treba obveščati ("absolutely", škoda časa, "must be shortcut"), kako razkazuje revolucionarne pridobitve svojega režima (nobenih minic!) in kako je "absolutely" prepričan, da so ljudje nori nanj.

Vse mu je jasno: kdaj se je rodil in kdaj bo umrl. Pred kamero je človek, ki je nor na kamero in ki je prepričan, da je tudi kamera nora nanj. Človek, ki je - tako kot vsi filmski zvezdniki - začel na dnu in se potem prebil na vrh, do svetovne slave. Megaloman, ki - tako vsi filmski zvezdniki - ve, da je bil predestiniran za zvezdnika. Narcis, ki ljudem - Ugandi in svetu - kaže, kako hoče, da ga vidijo. Človek, ki uživa v nastopanju - in ki bi za kamero naredil vse. Pusti celo svojo telefonsko številko, 2241 - če bi ga hotel kdo poklicati. In lahko ga pokliče kadarkoli, tudi sredi noči. Uganda je njegov mali film, njegov home movie, njegov reality show. Film, ki ga sam režira, producira, snema in montira - in v katerem igra glavno vlogo. Tudi Schroderjev dokumentarec po malem sam režira: ko mimo prileti helikopter, ga morajo posneti, da bi ljudje širom sveta videli, da ima Dada tudi helihopterje. No, helikopter. Absolutely. Sam inscenira tudi svoj prihod v ugandsko vas, ki ga navdušeno sprejme. Jasno, v vas se spusti s helikopterjem, z neba - podobno kot Hitler v Triumfu volje, razvpitem dokumentarcu o velikem shodu nacistične stranke. In ko nam pokaže svoje padalce, ki se drsajo po otroškem toboganu, je to ultimativni znak, da je generalka za samomorilski desant na Golansko planoto uspela. Dada je imel majhno, podrazvito, slabo organizirano, amatersko vojsko, toda v osmih letih mu je kljub temu uspelo pobiti 300.000 ljudi, s čimer je nehote ovrgel znano tezo neonacističnih revizionistov in zanikovalcev Holokavsta, da Hitler v tako kratkem času ni mogel pobiti 6 milijonov Judov. Nekoč je - v telegramu Združenim narodom - Hitlerja hvalil in mu obenem očital, da "med vojno ni pobil dovolj Judov". Ko ga Schroeder vpraša, če je to res rekel, se le navihano, samozadovoljno, triumfalno muza, očitno vesel, da njegovo "repliko" vsi citirajo. Schroederju pokaže celo "tajni, strogo zaupni izraelski dokument", ki je razlog, da je iz Ugande izgnal vse Jude, in obenem dokaz, da Izrael pripravlja zastrupitev reke Nil ter invazijo na Meko in Medino: Protokole sionskih starešin - totalno antisemitsko fabrikacijo.

The Idi Amin Dada Show

Pred nami je torej pompozni idiot, ki hoče biti h'woodski zvezdnik. Pošast, ki hoče biti ljubljena. Sociopat, ki pobija zato, da bi bil slaven. Razlika je le v tem, da je Dada zvezdniško dementnost in "kulturo slave", o kateri bi lahko Mel Gibson, Britney Spears, Michael Richards in Anna Nicole Smith pisali knjige (in snemali "avtoportretne" dokumentarce, heh), prignal do skrajnosti: ni pobil le tistih, ki so kandidirali za njegovo vlogo, ampak tudi one, ki bi lahko kandidirali za njegovo vlogo. Dada je bil psycho s h'woodsko mentaliteto. Neki britanski psycho si je nadel ime Bruce Lee - in potem pobil 26 ljudi. Serijski morilec Joseph Franklin je neki TV mreži obljubil intervju, če bo novinarka videti kot Jodie Foster v filmu Ko jagenjčki obmolknejo, medtem ko je David Harker, britanski kanibal, ki je svoje žrtve jedel s testeninami in se utapljal v fantazijah o slavi, na vprašanje psihiatrov, kaj meni o dr. Hannibalu Lecterju, odgovoril: "Taki, kot sem jaz, ne imitiramo filmov, ampak filmi imitirajo nas!" Kot je rekla sestra nekega serijskega morilca: "Ko bo sedel na električnem stolu, bo itak mislil, da gleda film!" Kar lepo pojasni, zakaj je Albert Fish, serijski morilec otrok, vzkliknil: "Oh, čaka me električni stol - kakšen užitek!" Menda je umrl z erekcijo. Richard Ramirez, morilec z dolgo serijo, je pred eksekucijo orgazmično dahnil: "Vidimo se v Disneylandu!" Hja, kot je nekoč zapisal Freud: otrok bi uničil svet, če bi imel to moč.

Idi Amin izgleda kot impersonacija tiste banalnosti zla, o kateri je pisala Hannah Arendt, ko je na začetku šestdesetih v Jeruzalemu spremljala sojenje nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Razlika je le v tem, da Schroeder Idija Amina ujame "na delu" - pri dejanjih, zaradi katerih bi vsakega drugega človeka vrgli v norišnico. Dada izgleda kot klovn - kot impersonator Idija Amina Dade. Je Dada pobijal zato, da bi postal oskarjevski material? Ga je Forest Whitaker igral zato, da bi dobil Oskarja? Se je Eddie Murphy nategnil, ko je igral Jamesa "Thunderja" Earlyja, ne pa Idija Amina Dado? So antisemitski izbruhi Mela Gibsona in rasistični izbruhi Michaela Richardsa le igranje proti svojemu imidžu? Helen Mirren se je v svojem oskarjevskem govoru zahvalila angleški kraljici Elizabeti II - saj veste, ker jo je lahko igrala. Če ne bi bilo kraljice Elizabete II, ne bi Helen Mirren nikoli dobila Oskarja. In seveda, če ne bi bilo Idija Amina, ne bi Oskarja nikoli dobil Forest Whitaker. Si predstavljate, da bi se v svojem oskarjevskem govoru zahvalil Idiju Aminu? Hu! Toda ironično, Uganda je bila prav produkt britanske krone, britanskega Imperija - do osamosvojitve je bila namreč britanska kolonija, okej, britanski protektorat. Ko so Britanci leta 1962 odšli in Ugandi podarili neodvisnost, so za sabo pustili zlorabljeno, kaotično, nestabilno deželo, ki je kar klicala po "trdi roki" in "jekleni pesti", po pučih in protipučih - in po multimedijskih zvezdnikih, ki pridejo s postkolonialnim kaosom. Elizabeta II je bila tedaj že na prestolu. Lahko je le gledala, kako izgublja kolonije. Ali bolje rečeno: lahko je le gledala, kako razpada njen Imperij - in kako razpadajo postkolonialne zvezde tega Imperija. Recimo Idi Amin Dada. Ali pa - kasneje - njena snaha, princesa Diana.

In Elizabeta II v Kraljici nastopa prav kot korektiv družbe spektakla. Ves spektakel, povezan z Diano, jo namreč odbija: “Manj pozornosti, ko temu posvečamo, tem bolje.” Še bolj pa jo odbija ljudstvo, ki se ne zna več obvladovati, ki naseda imidžu in “ki hoče le še glamur in solze, veliki nastop”. Princesa Diana je naredila vse, da bi njeno življenje izgledalo kot "film", kot parada glamurja, solz in velikega nastopa. Ko kraljica gleda princeso Diano, gleda le nesojeno h'woodsko zvezdo, ki ne ve, da "film", v katerem nastopa, dela proti njej. In ko v Schroederjevem dokumentarcu gledate Idija Amina, prav tako gledate le nesojenega h'woodskega zvezdnika, ki ne ve, da film dela proti njemu. In seveda, če ste kdaj gledali kak film, v katerem je nastopala Anna Nicole Smith, ali pa če ste kdaj gledali njen resničnosti show, The Anna Nicole Show, oh, ali pa če ste kdaj ošvrknili njen multimedijski "film", ste lahko videli le nesojeno h'woodsko zvezdo, ki ni vedela, da film dela proti njej. Idi Amin je dokumentarec odobril, toda potem mu je vendarle potegnilo, da dela proti njemu: izvedel je namreč, da se mu pariška publika med ogledom smeji in posmehuje. Kar ga je tako razkačilo, da je dal prijeti in zapreti Francoze, ki so živeli v Ugandi, medtem ko je Schroederju poslal ultimat: izreži prizore, ki me smešijo, ali pa dam pobiti 150 Francozov! Schroeder mu je ustregel - in izrezal dve minuti in pol. In bolje, da mu je ustregel - ne pozabite, da je dal Dada ubiti TV kamermana, ker ga je prikazal v nelaskavi luči. In ko je ugotovil, da je za ta nelaskavi posnetek, ki ni delal zanj, kriv montažer, je dal ubiti še montažerja.

Dvojna igra

Ko so člani Akademije z Oskarjem za glavno moško nagradili impersonacijo Idija Amina Dade, so nagradili Idija Amina Dado v sebi - Idija Amina Dado, ki je v vseh h'woodskih zvezdah. Vgrajen. Kot del obvezne opreme. Še več: ta demonični aspekt zvezdništva jih je letos bolj fasciniral kot tradicionalni, dobro znani filantropski aspekt - aspekt popravljanja starih krivic. Akademija je, kot veste, zelo sentimentalna, nostalgična, patetična inštitucija, ki zelo, zelo, zelo rada popravlja krivice za nazaj. Saj veste, h'woodski volilci, člani Akademije, igralcem, ki so jih v najboljših letih spregledali, dajejo potem na stara leta Oskarje. In letos so imeli lepo priložnost, da Oskarja za glavno moško vlogo podelijo igralcu, ki so ga v preteklosti - v njegovih najboljših letih - vedno spregledali. Peter O'Toole je bil namreč za Oskarja nominiran sedemkrat - in nikoli ga ni dobil. Tudi tokrat je bil nominiran, že osmič potemtakem - in tudi tokrat ga ni dobil. Pa četudi v Veneri igra igralca... pa četudi igra igralca, ki se poslavlja od kariere... pa četudi igra igralca, ki umira... pa četudi igra 73-letnega igralca, ki ga lolitasto obsede 20-letna bejba... pa četudi v neki TV seriji igra truplo... in četudi se sprehaja med grobnicami velikih britanskih igralcev, ki niso nikoli dobili Oskarja.

Za razliko od Oskarja za glavno moško vlogo pri Oskarju za film ni bilo nobene dileme. Filma Naša mala mis in Kraljica sta bila outsiderja - v igri sta bila le zato, ker je treba nominirati pet filmov. Bila sta kot Ringo Starr - vesela, da sta lahko zraven. Babilon ni imel šans - skoraj identičen film, Usodna nesreča, je Oskarja dobil lani. In tudi Pisma z Iwo Jime niso imela šans - Clint Eastwood je Oskarja dobil predlani. Odtod Dvojna igra. Še toliko bolj, ker ni Martin Scorsese še nikoli dobil Oskarja. So s tem le popravili krivico? So hoteli reči, joj, oprosti, ker smo te, ko si bil v najboljših letih, petkrat spregledali? Bi bilo bolje, če mu ga ne bi dali? Ne, huje bi bilo, če bi mu skušali krivico pred nekaj leti popraviti z Oskarjem za Tolpe New Yorka ali pa za Letalca. Je pa po drugi strani res ironično in že kar absurdno, da je Scorsese svojega prvega Oskarja dobil za impersonacijo oz. za rimejk hongkonškega trilerja. To je približno tako kot leta 1969, ko so Oskarja za glavno moško vlogo podelili Johnu Wayneu. Hoteli so pač popraviti napako iz preteklosti: v najboljših letih - v času vesternov Rdeča reka, Fort Apache, Rio Bravo, Iskalci, Mož, ki je ubil Libertyja Valancea ipd. - so ga spregledali. In John Wayne, estetski steber vesterna, je tako svojega prvega in edinega Oskarja dobil šele, ko je v Pravem pogumu bril norca iz sebe in vsega, kar predstavlja.