Ostanek časa + Petkrat dva

Modni fotograf (Melvil Poupaud) izve, da ima raka in da bo živel le še tri mesece, kar ga tako podre, da se v hipu odtuji vsem bližnjim, zavrže kemoterapijo, se spove babici (Jeanne Moreau) in odrola v agonični, avtodestruktivni paralelni svet, prešpikan z drogo in apokaliptičnimi kvikiji, kot da bi hotel reči, da je evtanazija pravica, ne pa le mikrovalovni patos TV filmov, ki mislijo, da je film zadnja beseda o zadnjih stvareh. Evropski auteurji so mefafizične meditacije o smrti zamenjali z “doživetimi” pamfleti o pravici do smrti (Pedro Almodovar v filmu Govori z njo, Isabel Coixet v Mojem življenju brez mene, Alejandro Amenabar v Morju v meni), toda vsak izmed njih je to storil po svoje: Francois Ozon v obliki anti-Philadelphie.

No, Petkrat dva, Ozonova verzija Prizorov iz zakonskega življenja, se začne na koncu in konča na začetku. In kot se šika, se začne eksplozivno - z brutalno ločitvijo. Marion (Valerie Bruni-Tedeschi) in Gilles (Stephane Freiss) hladno prebereta ločitvene papirje, apatično pristaneta na vse pogoje, potem pa odideta v hotel, kjer se še zadnjič pofukata - divje, strastno, jezno, apokaliptično. Zgodba potem skače nazaj: najprej v čas svečane družinske večerje, pa v čas, ko se jima je rodil otrok, pa v čas, ko sta se poročila, in na koncu - v zadnjem prizoru - v čas, ko sta se spoznala. Happy end je na začetku, ne pa na koncu. In tu je lepota Ozonove manipulacije - prisili nas, da v vsakem koščku njune sreče vidimo zametek bodoče tragedije, napovedane ločitve. Sreča je le tragedija, ki čaka, da se zgodi.