Devetinosemdeset celih (in nekaj) odstotka

Ali ste vedeli, da je na svetu 37,56 odstotka statistikov preveč?

To šalo sta mi po netu ne vedoč druga za drugo poslali dve celi nič nič osebe, torej je sto celih nič nič odstotka resnična.

Ker morajo vsi ti odvečni statistiki nekaj početi, so se lotili meritev nečesa tako izmerljivega, kot je sreča: sreča, ki ji je očitno tako otročje lahko objektivno določiti težo, število, obliko in barvo, da se človek povpraša, kaj hudiča so v dveh celih pet tisočletja do danes počenjali filozofi. Tako so po poročanju slovenskih medijev raziskave javnega mnenja pokazale, da se devetinosemdeset celih (in nekaj) odstotka državljanov počuti srečne.

Ponovite za mano, pa počasi, da vam bo prodrlo do zavesti: skoraj devet desetin. Skoraj devetih desetin kranjskih Janezov niti depresija ne muči, kaj šele, da bi jim manjkalo kaj otipljivega. V kačjem repu pred edinim delujočim okencem na naši lokalni pošti vedno rase brada kakim desetim ljudem in od teh je nesrečen le eden.

Deset celih (in nekaj) odstotka žalostnega prebivalstva verjetno v celoti sestavljajo tisti, ki so se uvrstili na lestvico najbogatejših Slovencev, kajti kot vemo, denar ne osrečuje, ali kot bi v rubriki Draga Helena v Jani pribil Šri Drnovšek: če ste lačni in nimate strehe nad glavo, če nimate družine ne službe in če nikoli v življenju ne boste mogli na morje, se zavedajte, da ste človek; to vam bodi dovolj!

(Ker sem v nasprotju s predsednikom, ki je svet mož, zaprisežen cinik, sicer sumim, da so si puhlico o bogastvu, ki ne prinaša sreče, izmislili bogataši, da bi preprečili krvavo revolucijo. Kot cinik nadalje domnevam, da je v zaroto vpleten tudi Šri D., kajti kdo naj bi skrbel za mir v državi, če ne oče naroda?)

Kakorkoli že, hecno. Dognanja raziskave o blaženosti Slovencev se kričeče bijejo z uveljavljenimi stereotipi, po katerih je Slovenec zagrenjeno bitje iz disfunkcionalne družine, ki ob pomoči alkohola za silo prenaša svojo brezperspektivno puščobo in neznatnost tja do krize srednjih let, ko se obesi na najbližjo lipo. Ampak stereotipi so skoz zgodovino postajali stereotipi zato, ker so v svoji srži žal vsaj deloma držali, pa naj so bili še tako nespretno ubesedeni; in ena statistična vaja v slogu ne more zadostovati, da bi se odrekli stereotipom, ki so nam po zaslugi klene literature tipa Kmetske slike navsezadnje vsem prirasli k srcu, ne da bi se prej vprašali, kaj je tu morebiti narobe. Z raziskavo namreč, ne s stereotipi.

Prvič, povsem mogoče je, da je dobršen del anketirancev instinktivno prikrajal resnico. Pokažite mi Slovenca, ki bo v javnosti prostodušno priznal, da ga med domačimi stenami kaj žuli, pa četudi mu obljubite, da bo ostal anonimen! Celo žrtve najhujših oblik nasilja v družini za kaj takega običajno potrebujejo vsaj deset let. Vzgajani smo tako, da tarnamo zgolj o vremenu in manjših zdravstvenih tegobah (raka skrivamo, da o zasvojenostih in duševnih motnjah sploh ne govorimo), da se čez sleherno mero dobrega okusa ponašamo s peščico svojih polovičnih dosežkov in za kislo grozdje razglašamo vse, kar nam ni bilo dano, da zidamo ogromne hiše z belimi fasadami in kupujemo avtomobile, prerazkošne za naš žep, v te pa potlej sedamo v trenirkah z luknjo na riti: kajti s sosedovega balkona se luknje ne vidijo, mercedes pa bode v oči. Nagonsko pretvarjanje, da je z nami vse v redu, je naša prava narava. In potem smo seveda statistično srečni.

Drugič, prav tako je mogoče, da je dobršen delež Slovencev zares tako plehek, kot bi jim pripisali po njihovem obnašanju, govorni kulturi in izbiri zabave. Da jim za srečo zadostuje zavest, da z uživanjem probiotičnega jogurta skrbijo za svojo prebavo in da bodo v nedeljo na tevejčku maša, šport in Mario. Kaj zato, če očetnjavo globalni tokovi in napori veslačev na desnem boku galeje odnašajo proti Južni Ameriki, kaj zato, če se socialni prepadi poglabljajo in če čedalje širšim množicam odrekamo temeljno človekovo dostojanstvo: pomembno je, da smo jo danes mahnili na Šmarno goro, saj bomo zaradi svežega zraka živeli kako uro dlje, sploh pa bomo vsled rekreiranja v hribih, če bo izbruhnila jedrska vojna, že vešči preživetja v elementarnih razmerah. (Ne norčujem se. Nedavno je v neki kontaktni oddaji na radiu neka gospa mojih let res izjavila, da je onesnaževanje okolja ne skrbi, ker je tabornica, zato se bo nekako že znašla, pa naj se s podnebjem zgodi, kar se hoče.) Plehki smo, z eno besedo. Kapitalizem in reklame (“Srečna sem, ker uporabljam vložke Nevermore ...”) so nam dodobra oprali možgane, svoje pa so naredile tudi bukvice o osebnostni rasti, kakršne pišejo ljubljeni Šri in še horde podobnih - ne, Maja, ne, pazljiveje izbiraj izraze! - skoraj se ti je zapisalo: cinikov! Rdeča nit takih bukvic gre ponavadi takole. Sprijaznite se z resničnostjo, bog ne zadeni, da bi znotraj nje poskušali kaj spremeniti, kajti to se ne da, lahko pa spremenite svoj pogled na svet; in nazadnje si boste vedrega lica ter jasnega čela dejali: nič hudega, da nimam noge, kajti srečen sem kljub temu, še več, srečen sem prav zato. Če se vam tole zdi preveč za lase privlečeno, zamenjajte besedo “noga” z besedo “glava”, pa bo stavek pri priči bolj logičen.

In tretjič - na to sem pripravljena staviti vse, kar imam (dvesto evrov in mačka, ki ga daje moška menopavza): raziskava, po kateri naj bi vriskali od sreče, je navadna propaganda, ta ali oni “z vrha” jo je financiral, da nam bi metal pesek v oči in se v Bruslju važil, kakšni frajerji smo v primerjavi s Slovaki (če nam le ne bodo ti vrnili milo za drago z raziskavo, po kateri jih bo srečnih sto odstotkov pa še pol Češke zraven), skratka, vse skupaj me spominja na anekdoto, ki je sicer zrasla na ameriškem zelniku, ampak, zlomka, saj točno tja hočemo.

Neki politik je pri Gallupovem inštitutu naročil raziskavo javnega mnenja, da bi dognal, kolikšen odstotek Američanov bi ga izvolil v senat, raziskovalcem pa je zaupal:

“Veste, prepričan sem, da me podpira 98 odstotkov prebivalstva.”

Gallupov inštitut je izsledke raziskave pospremil s komentarjem:

“Anketirali smo 500.000 ljudi. Vsi spadajo v dva odstotka, ki sta proti vam.”

Statistika pač dela čudeže, zlasti če jo komentiramo.

Ob primernem komentarju nam raziskave o sreči povejo, da se moramo takrat, ko smo že sicer na tleh, za nameček počutiti še krive, ker smo krepko drugačni: desetnice, deseti bratje. V zanemarljivi manjšini. Da kot razbolel palec štrlimo iz okolja, v katerem živimo. Da okolje, v katerem živimo, ni naše okolje. Da smo čudaki ali ... ... ja, za to gre ... ... ali nelojalni državljani. Kajti sreče človeku ne moreta dati ne država ne partija, za srečo mora poskrbeti vsak sam, če pa tega ne boste storili, boste jutri ob zori prižgali poslednjo cigareto in stopili pred srečno večino. Bum, bodo počile puške.

(P. S. Glede na povedano se katoliški Cerkvi resnično ne splača začeti postopka za beatifikacijo Jožeta Plečnika, ki naj bi bil delal čudeže tudi zunaj arhitekture. Saj je kot Slovenec tako ali tako že devetdeset odstotkov blažen.)