Billy the Kid v švicfabriki

Mit pravi, da je bil Billy the Kid otrok divjega zahoda, kar ni res - nihče ne ve, kje natanko je bil rojen. Mit pravi, da mu je bilo ime William H. Bonney, kar spet ni res - njegovo pravo ime je bilo William Henry McCarty. Mit pravi, da je prvega človeka, nekega kovača, ubil že pri dvanajstih, kar spet ni res - prvega človeka je ubil šele pri sedemnajstih. Mit pravi, da je v svoji kratki karieri ubil 21 ljudi, kar spet ni res - ubil je le 4 ljudi. Mit pravi, da je bil hladnokrvni, psihopatski morilec, kar spet ni res - ubijal je le v samoobrambi. Mit pravi, da se mu je po materini smrti zmešalo, kar spet ni res - po materini smrti je postal pomivalec posode in natakar. Mit pravi, da je bil neustrašen, nezlomljiv in brezkompromisen, kar spet ni res - s sodniki, šerifi in guvernerji se je stalno pogajal ter jim v zameno za imuniteto ponujal ovaduške informacije o tem, kje se skrivajo most wanted banditi, celo njegovi prijatelji. Mit pravi, da sta bila s šerifom Patom Garrettom, ki ga je leta 1881 ubil, prijatelja, kar spet ni res - Billy in Garrett nista bila nikoli prijatelja.

Če bi ga na koncu dobili in mu sodili, bi bilo veliko vprašanje, komu naj pravzaprav sodijo: mitu ali resnični osebi? Billy bi lahko vedno rekel: hej, nedolžen sem! Kriv je mit! Obsodite mit! Hja, prav res - obsodite na smrt mit, če ga morete. Ne gre. To je tako, kot bi ameriško sodišče sklenilo, da bo sodilo dr. Hannibalu Lecterju. Mitu ne moreš soditi. Niti ga ne moreš pomilostiti. Lahko ga le recikliraš. Rekviem za Billyja the Kida, eden izmed mnogih - dolgih in kratkih, tujih in slovenskih - dokumentarcev, ki jih bo te dni zavrtel 9. Mednarodni festival dokumentarnega filma (Cankarjev dom, 15.-22. marec), reciklira vse napetosti in ironije mita o Billyju the Kidu. Pripelje celo Krisa Kristoffersona, ki je v Peckinpahovem vesternu Pat Garrett in Billy the Kid igral Billyja the Kida... pa Rudyja Wurlitzerja, ki je napisal scenarij... pa inserte iz filmov, ki so mit o Billyju najbolj efektno reciklirali... pa revizijo Dylanovega štikla Knocking on Heaven's Door... in Toma Sullivana, šerifa okrožja Lincoln, ki dvomi, da je Billy the Kid umrl leta 1881 in da ga je ubil Patt Garrett. Če vprašate Toma, potem je Billy preživel in dočakal visoko starost, kar bi zlahka dokazal, če bi mu odobrili ekshumacijo posmrtnih ostankov Billyjeve mame, saj veste, da bi lahko primerjal njun DNK. Koga briga, kaj je res?! Če Billyju amputiraš mit, ne ostane skoraj nič. In narobe, ne moreš spati z mitom, ne da bi se mu to poznalo: Anne Feinsilber, režiserka Rekviema, mu zato doda “spiritualno” vez s francoskim poetom Arthurjem Rimbaudom, ker da sta bila sorodni duši. Oba sta bila prekleta, oba sta bila izobčenca in oba sta umrla pri enaindvajasetih. Okej, Rimbaud je pri enaindvajsetih nehal pisati - Billyja pa je pri enaindvajsetih spekel Pat. Če seveda verjamete, da se je rodil 21 let pred svojo smrtjo.

Jasno je le, da je Billy umrl v pravem času - v času, ko je še lahko postal mit. Takoj zatem se je začel divji zahod industrializirati, novi produkcijski način je zamenjal starega, vdirati je začel korporativni duh, revolveraši so se preselili v tovarne, okej, v obrate mesno-predelovalne industrije. Če bi Billy the Kid preživel, bi postal manualni delavec, proletarec. V kaki klavnici bi klal živino. Billy the Kid je pred industrijsko revolucijo zbežal v mit - in z mitom je 19. stoletje odpeljal v 20. stoletje. Kar nas pripelje do manualnih, fizičnih delavcev, stahanovskih garačev, ki v dokumentarcu Smrt delavca, mali, ambiciozni, fluidni simfoniji avstrijskega filmarja Michaela Glawoggerja, še vedno za sabo vlečejo 19. stoletje. Ukrajinci, ki nabirajo ostanke premoga v zapuščenem rudniku, Indonezijci, ki na aktivnem ognjeniku nabirajo ostanke fosforja, Nigerijci, ki v klavnicah nabirajo ostanke živine, Pakistanci, ki nabirajo ostanke odpisane tovorne ladje, in Kitajci, ki tezgarijo v jeklarni, izgledajo kot dehumanizirani ostanki industrijske revolucije, kot njena kolateralna škoda, kot njena poststahanovska zamrznjena slika, kot preostanki kapitalističnega in socialističnega eksperimenta, kot preostanki časa, ki ga ni več. Še vedno delajo v takih pogojih, v kakršnih je delal proletariat v 19. stoletju, v času industrijske revolucije, toda v njihovem početju in njihovem obupu je nekaj ritualnega. In Glawogger jih mitizira: sami moški, redkobesedni, ikonični, mišičasti, tough, med rekami krvi, Billyji the Kidi, ki se po malem zavedajo, da fizična moč v 21. stoletju preprosto ni več dovolj. Billy the Kid je bil rezime predindustrijske Amerike - vsi ti manualci so rezime postindustrijske družbe. In nikar ne mislite, da se mimo ne valijo turisti, ki hočejo, da jim pozirajo.

Festival ponuja kopico dokuportretov, recimo slovitega arhitekta Franka Gehryja (via Sydney Pollack!), kultnega ameriškega undergroundarja Jacka Smitha, francoskega auteurja Alaina Cavaliera, junakov gvajanske džungle (via Werner Herzog!), benda Minutemen, poljskih mučenic in džankijev (šur, Vzhodno od raja), estonskih zakonskih parov in babic revolucije (oh, dodajte še svetogralsko retrospektivo Maka Sajka), toda če hočete videti pravo, avtentično “spiritualno” vez med mitom o Billyju the Kidu in poststahanovci iz Tretjega sveta, si poglejte šokumentarec Wal-Mart - visoki stroški nizkih cen, ki “sportretira” ameriško trgovsko mrežo Wal-Mart, “največjo korporacijo na svetu”, giganta z največjimi dobički, najbogatejšimi lastniki in najmanjšo zavestjo do družbe, socialne blaginje in svojih delavcev. Wal-Mart uničuje vse pred seboj: kjerkoli se pojavi, se trgovine zapirajo, mali trgovci propadajo, ljudje ostajajo na cesti, mala mesta dobesedno izumirajo. Wal-Mart je pošast, ki za sabo pušča opustošenje. In depresijo. Kot nilski ostriž iz Viktorijinega jezera. Več kot 70% produktov, ki jih prodaja Wal-Mart, je narejenih na Kitajskem, bolj ali manj v takoimenovanih švicfabrikah, v katerih ženske in otroci tezgarijo za drobiž, toda tudi Wal-Mart je le švicfabrika: plače so mizerne, zaposleni so tako rekoč brez pravic, silijo jih v neplačano nadurno delo, zdravstvenega zavarovanja nimajo, prepovedujejo jim včlanjevanje v sindikate. Wal-Mart je mit, ki Ameriko vrača v 19. stoletje, v čas, ko so se delavci borili za višje mezde, za krajše delovnike, za pravico do sindikalnega organiziranja in za boljše delovne pogoje. 19. in 21. stoletje očitno soobstajata. Ali bolje rečeno: 19. stoletje je prišlo za 21. stoletjem. Šerif Tom Sullivan ima prav: Billy the Kid je preživel.