Ljubezen do ženske ne pomeni več kot ljubezen do glasbe

Kako leta vplivajo na vaš glas?

Z leti se poje bolj zrelo. Po drugi strani pa imajo mladi svežino.

Kaj je boljše - svežina ali zrelost?

Najboljša je sredina. Vsekakor je pomembno, da še vedno obstaja volja za delo, seveda pa so tudi izkušnje koristne.

Saša Lošić mi je nekoč rekel, da sta vidva z Zdravkom Čolićem najboljša človeka na estradi.

Na to nimam kaj reči! Kaj naj rečem - vreden si toliko, kolikor te ocenijo drugi. On je bil sicer bolj v pop rocku, vendar sva se nekoč veliko družila. Zato sem tudi vesel, da sem lahko sodeloval na njegovih koncertih s filmskim orkestrom in da sem zapel njegovo pesem Malo je malo dana. Na koncertih z Lošo je bila vsekakor vsaj polovica ljudi, ki na moj nastop ne bi nikoli prišli. V Sarajevu se mi je zdelo zanimivo, ker sem večino ljudi poznal in sem pričakoval, da me bodo skritizirali, vendar jim je bilo všeč.

Zadnje čase zelo veliko sodelujete s filmarji. Kako to?

Z glasbo sem prisoten že v štirih, petih filmih, v filmu Karavla sem igral vlogo kafanskega pevca in tudi pel. Z Lucijo Šerbedžija imam duet v filmu Nafaka. Moja pesem Malo je malo dana pa je vodilni motiv filma Pri stricu Idrizu. V zadnjem času imam res precej takšnih ponudb, tudi nekaj takšnih, kjer bi moral kaj igrati.

Prav zaradi filmov ste dobili še novo publiko, ki sicer ne spremlja bosanske folk glasbe.

Res je. Veseli me, da so me dobro sprejeli ti bolj umetniški krogi, kulturni krogi, ljudje, ki se ukvarjajo s filmi oziroma jih gledajo in so nad estrado. To seveda ni prišlo kar samo od sebe, pač pa se je začelo z druženjem. Z Lošo in Žalico smo se družili, po uspehu strica Idriza pa so prišle še druge ponudbe. Morda me bodo zdaj vključili v filmsko združenje. (smeh)

S kom se raje družite - z glasbeniki ali s filmarji?

Raje se družim s filmarji. Druženje je seveda najboljše, kadar zraven ni poslovnih obveznosti. Kadar pa je zraven posel, vedno pride tudi do konfliktov. Konfliktom se sicer izogibam, vendar je pri poslu tako, da je vedno kdo manj zadovoljen in se zato jezi.

Razmišljate o tem, da bi pesmi, s katerimi ste se predstavili v filmih, izdali na posebni plošči?

Morda kdaj kasneje. Zdaj je namreč čas, da izdam novo studijsko ploščo. Imam že veliko pripravljenih pesmi, na plošči pa bodo tudi nekateri dueti. Morda bo katera od skladb iz filmov na plošči kot bonus. Vsekakor bodo pesmi zelo kakovostne, saj sem si pridobil občinstvo, ki razume kakovost, in mi zato ni treba, da bi publiki še dodatno dvoril. Ta rubikon sem prestopil, tako da lahko udobno živim, čeprav delam za bolj urbano občinstvo, ki prepozna razliko med ceneno in kakovostno glasbo. V karieri sem imel več kot 150 skladb, vendar le za kakšnih 20 lahko jamčim, da so kakovostne, za preostale pa seveda ne morem, če govorimo o urbani glasbi. Kar pa se tiče uspešnic, jih je v mojem repertoarju več kot 50. Imam pesmi, ki jih lahko pojem povsod - elitni družbi in ljudem v kafani. Pojem lahko starogradske, narodne, sevdalinke ... Te moje nove pesmi so bolj podobne sevdalinkam kot tako imenovanemu turbo folku.

Zanimivo je, da sem prav včeraj na enem od bosanskih radiev slišala vašo pesem Zora je svanula, ki ste jo posneli pred več kot dvajsetimi leti. Nekatere vaše skladbe torej nimajo roka trajanja!

To je res. Seveda je razlika v tem, ali je pesem priljubljena in ali je poleg tega tudi kakovostna.

Takoj prepoznate dobro pesem?

Bolj ali manj. Uspeh me redko preseneti. Seveda je nekaj odvisno tudi od sreče. Kar se tiče Idriza, je bilo vse spontano. Z režiserjem Pjerom Žalico sva sedela s tipom, ki je lastnik kafiča, in on je rekel, zakaj ne bi jaz zapel te pesmi. Loša je namreč napisal pesem namensko za film, vendar ni bilo mišljeno, da bi jo zapel jaz, pač pa igralci. Tako smo pri pijači dobili zamisel, da bi to zapel jaz.

Kaj je rekel Loša, ko je izvedel za to zamisel?

Kot veste, je izjemno skromen človek, zato menda sploh ni pomislil na to, da bi jaz želel peti kaj takega. Sicer pa se poznava od malega, saj sva bila soseda. Tako, kot je pesem napisal, je bila zame precej visoka, zato sem rekel, da potrebujem malo časa za počitek, potem sem jo v studiu lahko takoj odpel.

Se vam je zgodilo, da ste na hitro odpeli pesem, ki je potem postala velika uspešnica?

Neću dijamante sem zapel iz prve, pa je postala izjemna uspešnica. To je bilo leta 1982. Vendar sem takoj vedel, da bo velika uspešnica. Ko sem prebral tekst, sem imel občutek, kot da berem sevdalinko. Takoj mi je bil všeč in sem papir, kamor mi ga je avtor napisal, nekaj dni nosil s seboj v žepu. Moj predlog je bil, da naredimo devetosminski ritem. Ko sem jo prvič zapel v kafani, je bila takoj prava norija! Že pred tem sem imel veliko turnejo s Hanko Paldum, ki je bila takrat izjemno priljubljena. Zato so me ljudje že poznali, ko pa sem izdal to pesem, se je prodala v 150.000 primerkih, kar je bil za mladega pevca izjemen uspeh.

Koliko plošč pa ste prodali v vsej karieri?

Pojma nimam! Gotovo več kot dvajset milijonov. Imam sicer kar 17 albumov, vendar je malo takšnih, ki so na ozemlju nekdanje Jugoslavije prodali več plošč kot jaz. Predvsem je malo tistih, ki vztrajajo toliko časa, kot traja moja kariera. Tako kot jaz so prodajali še Brena, Šaban Šaulić - on je morda prodal še več, saj ima daljšo kariero, Hanka ... V narodni glasbi nas je deset takšnih, ki smo se vedno dobro prodajali, vendar sem tudi med temi jaz med prvimi. Nisem prodal več kot 100.000 primerkov zadnje plošče Prvi poljubac, vendar ima posnetek te plošče gotovo kakšnih 5 milijonov ljudi.

Tudi 100.000 primerkov v času (plošča je izšla leta 2003) piratov in interneta je izjemen uspeh! V Bosni so namreč glasbeni pirati še vedno zelo dejavni. Se bo na tem področju kaj premaknilo?

Saj se trudijo, vendar bom do takrat, ko se bo to uredilo, že v pokoju.

Še dobro, da so za vas glavni vir dohodka nastopi.

To je res. Nekoč smo delali prave turneje. Zdaj pa nastopam v klubu in imam koncerte tam, kamor me pač povabijo. Nekoč pa smo bili dva, tri mesece na pravi turneji. Vendar so bili takrat tudi dobri zaslužki od prodaje plošč, zdaj pa lahko nekaj malega zaslužimo samo tisti, ki imamo res velike naklade. Seveda je treba tudi veliko vložiti v produkcijo.

Koliko ste dali največ za produkcijo plošče?

Tam do 50.000 evrov. Ampak kakovost se sliši. Tisti, ki se spozna na glasbo, bo takoj ugotovil, v kakšnem studiu in s kakšno opremo je bila glasba posneta, zato to ni stran vržen denar, tudi če delate glasbo za množice, torej komercialno. Sicer pa celo pri rockerjih slišim, ali so delali v pravem studiu ali doma. Vedno sem sodeloval z dobrimi glasbeniki, saj gledam na to, da je glasba narejena res kakovostno.

Imate formalno glasbeno izobrazbo?

Nimam, vendar sem precej dobro priučen. Imam veliko prakse, dobro uho in občutek. Preden sem začel snemati, sem pet let nastopal po kafanah, saj so izkušnje v tem poslu izjemno pomembne. Za ta posel so pomembne izkušnje, samozavest in to, da se zavedaš, kakšen domet imaš. Izkušnje, ki si jih pevec pridobi z živimi nastopi, so vsekakor najpomembnejše, zato je škoda, da danes večina žrtvuje bend in nastopa na matrice, saj to ni isto. Zame brez benda ni prave glasbe. Sicer pa hodim tudi na rockerske nastope, poslušam jazzerje ...

Drugače pa sem se vpisal v obrtno šolo in tam videl, kako težko je delati in kako lahko je držati mikrofon v roki ... Ta posel imam izjemno rad. Raje imam pesmi kot sebe. To je neverjetno, ampak resnično. Nobena ljubezen do ženske mi ni nikoli pomenila več kot ljubezen do glasbe.

Radi imate rock. Vam je žal, da se niste preizkusili v tej zvrsti?

Ne, ni mi žal. Verjetno se v tem ne bi znašel. Sicer pa sem začel kariero na popevkarskih festivalih. To je bilo, še preden sem začel snemati plošče. Na enem od festivalov, kjer sta bila med gosti tudi Arsen in Gabi, sem z zabavno skladbo zmagal. Dobil sem nagrado strokovne žirije, spremljal pa me je bend, ki so ga sestavljali najboljši glasbeniki iz vse Jugoslavije. Takrat so mi rekli, da sem rojen za pevca zabavne glasbe, vendar sem bolj čutil narodno glasbo, ob kateri sem odraščal. Seveda sem v Sarajevu poslušal tudi vso drugo glasbo, poleg tega sem se po kafanah družil z rock glasbeniki iz skupin Indexi, Smak, Yu Grupa, Time ... Pri druženju nikoli nismo gledali, kakšno glasbo kdo izvaja, pač pa smo se družili tako, kot smo se pač kot ljudje začutili. Sarajevo je majhno mesto in vsi se poznamo med seboj. Še vedno!

Je to dobro ali slabo?

Dobro je zato, ker ima dušo, slabost pa je, da je to pač vseeno majhno mesto.

Včasih je imelo Sarajevo res močno glasbeno prizorišče.

Prav to je pomembno, da je scena! Da nisi sam. Kaj bi naredil Loša, če ne bi bil v generaciji, ko so delovali tudi Crvena jabuka, Valentino, Dugme, Indexi, Plavi orkestar ... To je bila cela scena, zdaj pa je vse zamrlo. Nekoč je bilo to pravo gibanje! Scena funkcionira, če eden malo pomaga drugemu in tisti spet odrine prvega ... Saj ni pomembno, katera zvrst je. Pred vojno so bili tu rockerji. Scena funkcionira tako, da nekdo vidi svojega soseda in si misli: če ta lahko igra kitaro, potem jo lahko tudi jaz. Tako postane scena močna. Ne maram biti sam. Všeč mi je, da je še kdo, s katerim lahko tekmujem. S konkurenco se razvije tudi kakovost.

Zdi se mi precej nenavadno, da ste se družili glasbeniki različnih žanrov. Navadno se rokerji držijo posebej, narodnjaki pa so spet čisto svoja družba.

To je majhno mesto, zato med nami ni nobenih ovir. Tudi v Beogradu je podobno. Sicer pa smo se družili tisti, ki smo se poznali. Družili smo se na festivalih. Vedno smo se našli skupaj za šankom.

Včasih ste menda zelo veliko pili?

Ja, pilo se je. Zdaj precej manj. Nehal sem piti, saj sem imel težave z zdravjem. Pil sem več, kot bi bilo treba. Še posebej zdaj, ko imam veliko obveznosti, si tega ne morem privoščiti.

Se družite s kakšnim slovenskim glasbenikom?

Vlada Kreslina sem spoznal na dobrodelnem koncertu v Barceloni, kjer je bilo 20.000 ljudi. Nastopali smo Dino Merlin, Tifa, Haris Đinović, Alen Islamović, gost pa je bil tudi Vlado Kreslin. Koncert je neposredno prenašala televizija - od osme ure do dveh zjutraj. Takrat sem spoznal Vlada in sva se začela družiti.

V zadnjem času ste se poleg glasbe posvetili še drugim poslom, kajne?

Imel sem precej drugih stvari, vendar sem ugotovil, da sem pretiraval, zato sem nekatere stvari prodal. Imam bencinsko črpalko tik pred Sarajevom. Prav zaradi drugih poslov tako dolgo nisem izdal nove plošče. Sicer pa imam še vedno veliko nastopov, ki so izvrstno obiskani.

Glede na to, da veliko nastopate na vseh koncih Bosne, me zanima, kaj menite o spremembah v zadnjih letih?

Precej stvari se je popravilo. Zdi se mi, da se stvari izboljšujejo, seveda pa je glavna težava, da je Bosna razdeljena na tri dele. To se bo moralo spremeniti in ljudje se bodo morali naučiti živeti drug z drugim, saj ni druge možnosti. Vendar opažam, da se veliko vlaga v to, da bi se stvari popravile, zato upam, da bo to leto prineslo preobrat tudi v gospodarstvu. Bosna sicer nima večjih dolgov, čeprav bi morda morali vzeti kredit, da bi se zgradile avtoceste. Potrebujemo tudi boljše letalske povezave in železnico. Pri elektriki smo dobri, saj jo še izvažamo. Škoda pa je, da uvažamo na primer vodo, čeprav je imamo sami veliko. Uvažamo stvari, ki jih ne potrebujemo, namesto takšnih, ki jih manjka. Očitno je težava v trgovskem lobiju.