"Ne verjamem v srečen konec!"

Kaj ste - scenarist, dramatik ...

Nisem scenarist, ker ne pišem žajfnic. Sem dramatik, ne maram pa izraza pisec scenarijev, čeprav mi je všeč slovenska beseda scenarist. Pisal sem gledališke in televizijske drame, v bistvu vse oblike dram. Pišem pa od prvega tedna, odkar sem končal univerzo.

Kdaj je sledil preboj?

Ko sem pri 26 že naredil nekaj TV-dram, sem napisal gledališko dramo o vietnamski vojni. Zanjo se je kasneje izkazalo, da je bila prva, ki je govorila o tej vojni. Videla jo je Jane Fonda in me povabila v Hollywood, da bi naredil filmski scenarij. To mi je prineslo toliko denarja, da sem postal svobodnjak. Kot svobodni pisec zdaj pišem tri desetletja, z vzponi in padci; imam več kot trideset produkcij s svojim podpisom in eno, s katere sem ga umaknil. Delal pa sem tudi s sirom Lawrenceem Olivierjem, veliko potoval po svetu in raziskoval ...

Se veliko ubadate z raziskovanjem teme, preden začnete pisati o njej?

Raziskovanje je ključ. Danes je zanj težko dobiti denar, ker filmska industrija misli, da si lahko vse izmislimo iz glave. Včasih je bilo za to na razpolago več denarja in sem lahko raziskoval po vsem svetu, danes pa hočejo vse hitro in poceni. Težava sodobnega sveta je, da se je v filmski industriji izgubilo spoštovanje do publike, kar ni prav. Moraš jo razumeti in vedeti, da govoriš svoji najboljši možni publiki, ne najslabši. Treba je imeti visoke cilje, ne nizkih.

Kakšna je razlika med deli, ki nastanejo pretežno zaradi denarja, in tistimi, v katerih se osebno bolj najdete?

Do pred kratkim sploh nisem pisal priredb tujih del. Pravila trga so se spremenila: če ne pišeš popularnih dram, ne dobiš dela. V tem sem vseeno našel neko zadovoljstvo, tudi po tem, ko sem dobil emmyja.

Ravno po tem, ko ste začeli pisali scenarije za serijo Walking The Dead, je zrasla priljubljenost serije in zanjo ste dobili nagrado.

Pisal sem drugo, tretjo in četrto sezono, nato je prišlo do hudih nesoglasij glede tega, ali jo obravnavati kot populistično delo ali kot dramo. Imam visoke standarde, in čeprav ne trdim, da sem najboljši pisec na svetu, se zavedam odziva publike, ki pozna razliko. Moraš biti prebrisan, da so ponavljajoča se dejanja in dogodki vedno znova zanimivi.

Pa danes na BBC-ju še postavljajo standarde drugim?

BBC ni več to, kar je bil. Javni zavodi so pod pritiskom in tekmujejo na trgu. Sam sem kot mladenič pri 23 letih začel pri komercialni družbi, kjer smo težili k temu, da bi bili tako dobri kot BBC. Ne vsak dan, toda posnemali smo ga. Sredi 90. let so BBC-ju začeli dopovedovati, naj začne posnemati model uspešnega ITV-ja. Začeli so tekmovati za gledanost in več časa razpravljali o njej kot o kakovosti svojih prispevkov. Včasih je vse drame in dokumentarce pregledalo in recenziralo programsko telo znotraj BBC-ja. Bistvo je postalo prodajanje kave ali stolov, ne umetnosti.

Toda ali ni v času hiperponudbe najpomembnejša embalaža oziroma predstavitev izdelka?

Imate stotine televizijskih kanalov, ki ne proizvajajo programa.

Ali ni prav to omogočilo razvoj dokumentarcev, ki kot The Corporation (Korporacija) ali Darwinova nočna mora danes kažejo širšo sliko kot klasične medijske zgodbe? Kot na primer dokumentarci Michaela Moora ...

Čeprav se ne strinjam vedno z Moorom, se skupaj s podobnimi ljudmi bori za dušo človeštva. Počutim se kot on. Časi so se spremenili tako, da so nam včasih rožljali s holokavstom ali atomsko vojno, ker se Rusi in Američani niso razumeli. Od konca hladne vojne skoraj ni več ideoloških spopadov, ampak boji potekajo zaradi podnebnih sprememb, torej apokalipse na drugačen način. Menim, da je temeljno vprašanje, ki me žene k pisanju, ali vsi participiramo v demokracijah, kjer so naša mnenja, pravice in glasovi pomembni, ali smo zgolj koleščki ogromnega stroja, kjer je pomembno le, koliko potrošimo.

Kje je bistvo sodobnega konflikta v družbi?

Spopad je med državljanskimi pravicami in potrošništvom, ki nas bo vse reduciralo v ničnost in ugonobilo. Ne pravim, da sem pomemben, a skušam povzdigniti glas in motiti reko potrošništva, ki teče.

Ali ni bistvo znanosti povsem nasprotno od rumenosti medijev, ki danes prevladuje? Kako to vključite v svoje scenarije, ko s telenovelami tekmujete za gledanost?

Televizija po svetu se je znašla na trgu in se prilagaja populističnim standardom ter množičnejši publiki v spodnjem delu trga. Prodajati hoče senzacionalizem, netočnosti, mehurčke milnice ... Žajfnice se samo nadaljujejo in publika noče konca. Podobno kot z žvečilnim gumijem, ki ga žvečite, a ne pogoltnete. Težava je, da se denar in komercialni interes lahko nadaljujeta v neskončnost, ohraniti pa je treba neko raven. Boriš se s tendencami, ki so žaljive za publiko: naj bo poceni, hitro, naj bo soap opera ... Zelo votlo.

Toda ali nekatere TV-serije, na primer ameriška Crime Scene Investigators (CSI, pri nas Na kraju zločina), vendarle ne popularizirajo znanosti?

Seveda, imajo tri različne izdaje; prva je bila CSI Las Vegas, sledila sta CSI Miami in CSI New York. Kdo ve, koliko nadaljnjih franšiz bodo še razvili in v koliko naslednjih mest bodo še šli, preden se bo CSI izpel ...

Kako potem vi pretapljate znanost v razumljiv, privlačen scenarij?

Skušam raziskati znanost in vse napisati na svež, skoraj naiven način; pripravljen sem se učiti, biti presenečen, fleksibilen in nedogmatičen ... V znanosti je zanimiva povezava med dogmo in inovacijo. Vsi mislimo, da gre v znanosti za metodo in za uveljavljene ideje, toda vedno ne morete graditi logično naprej. Spomnimo se samo zgodbe z BSE-jem - ob bolezni norih krav so se porušile vse paradigme o biologiji, ki so jih znanstveniki razumeli, ker pač niso poznali povzročitelja infekcije brez DNK-ja. Mnenje, da prihajamo do točke, ko je znanost bolj gotova in obsežnejša, je napačno. Kar je najzanimivejše pri dobrih znanstvenikih, je to, da se zavedajo svoje omejenosti, ne pa svojega znanja. Tako skušam uporabljati nevednost, ki je najgloblja.

Ali je prirejanje znanstvenih tem za televizijo težavno?

Seveda, saj televizijski producenti mislijo, da bodo dolge besede odvrnile gledalce. To povzroča težave. Mislijo, da gledalci zamenjajo kanal, publiko pa neznane besede včasih vznemirjajo.

Kolikokrat pa popravljate svoje scenarije?

Pri enem scenariju sem imel dobesedno stotino popravkov. Vsakič, ko so mi ga producenti vrnili, sem ga popravil, kolikor malo se je le dalo. V filmski industriji namreč menijo, da je nesmiselno producirati prvoten scenarij, ker pri njem ni bilo nič narejeno.

Kako predstavljate kompleksne teme in visoko tehnologijo?

Menim, da gledalci dram razumejo dramatične pomene in čustva. Besedilo drame pa pravzaprav ni pravniški jezik in gol dialog, kakor meni veliko producentov in urednikov scenarijev. Obstajajo kompleksna in dinamična razmerja v trikotniku med zgodbo, dialogom in publiko. Vedno skušaš ustvariti tri dimenzije znotraj dveh in za to je potrebnih precej trikov, vedno skušaš ustvariti kompleksnost in večdimenzionalne povezave.

Kako o tem prepričate naročnike?

Že pogajanja za take scenarije so izziv, saj še igralci radi razlagajo svoje vloge publiki. Želijo, da bi vsi razumeli vse, in želijo vse pojasniti. Jaz pa imam rad človeške karakterje, ker ne razumejo vsega in so zgrajeni iz kontradiktornosti; počnejo nepredvidljive reči, pa take, ki jih ne razumejo, si izmišljajo zgodbe ...

Si jih vi, ko izumljate nove stroje in pripomočke, kakršnih v realnem svetu še ni?

Neki moj neuporabljen scenarij se veže na Julesa Verna, ki se mi zdi zelo zanimiv; predvidel je reči, kot je podmornica, in na neki način ni pisal fikcije, temveč znanost. Včasih v drami predstavljate zamisli, ki doslej še niso bile uporabljene.

Sedaj, ko delam prispevek o podnebnih spremembah, izpeljujem primer na sodnih sporih in tožbah, ki jih dejansko ni bilo - naftno družbo namreč tožijo zaradi škode, ki jo je povzročila z onesnaženjem okolja. Pravkar sem prišel iz Teksasa, kjer sem se pogovarjal s sodniki in z odvetniki, ter gradim primer, ki ga dejansko ni bilo.

Kako pa na ustvarjanje vpliva politika, kako vas usmerja?

Ni zgolj enega odgovora na to vprašanje. Na vlogo pisca gledam, kot da ima politično mnenje, a ne pripada stranki. Pisec mora biti povsem individualen in kot pisec sebe vidim v taki vlogi, da publiko presenečam. Ne moreš ohraniti njenega zanimanja, če je ne presenečaš. Politika pa je lahko precej predvidljiva.

Je prek množičnih medijev mogoče usmerjati mlade, da gredo v neki smeri - kot se jim prek drame skuša predstaviti in popularizati znanost?

Menim, da domneva, da bodo zaradi tega vsi mladi šli v znanost, ni ustrezna. To ni naloga drame, bi bil pa lep učinek. Sam se doma veliko ukvarjam z dediščino, ustanovil sem akademijo in mlade vlečem iz medijskih poklicev v klesarstvo, v praktične poklice. A tega nisem dosegel s propagando. Lahko pa prek dramskih besedil mlade opogumimo, da verjamejo vase. Dobra drama je sama zase propaganda za vse življenje.

Katera bi bila temeljna pravila za pisanje dram?

Prvo je, da ni pravil. Ogromno je knjig in tečajev, kjer se ljudje pretvarjajo, da razumejo pisce, pa jih v bistvu ne. Drama se vedno ubada s konfliktom in napetostjo med dvema idejama, ne morete povzročiti tleska in hrupa samo z eno roko, ampak potrebuje dve. Poleg tega ni več veliko pravil, so pa nekatere potrebe in strukture. O dramskih osebah skušam vedno pisati tako, da so presenetljive in kontradiktorne. Ne verjamem v srečen konec.

Imajo mladi scenaristi danes še take možnosti raziskovanja?

Skrbi me za prihodnost posla in menim, da take svobode raziskovanja, kot sem jo imel, ne bo več.