Titovo vstajenje

"Zadeva: Obvestilo

Ministrstvo za kulturo Republike Makedonije glede na program Vlade Republike Makedonije in ministrstva za kulturo meni, da zasebni projekt Tito ni del programa ministrstva za kulturo v letu 2007, zato ministrstvo meni, da tega projekta ni treba podpreti. Menimo, da ta projekt ne spada v nacionalni interes Republike Makedonije in ministrstva za kulturo. Prav tako menimo, da tega projekta ne moremo podpreti niti v enem samem segmentu. S to odločitvijo ministrstvo za kulturo nalaga vsem nacionalnim ustanovam, da se ne vključijo niti v del realizacije tega projekta, tiste, ki so že vključene v kateri koli del izvedbe, pa naj takoj prekinejo vse aktivnosti, povezane s tem projektom. Vsako nespoštovanje te odločitve bo najstrožje sankcionirano. Ta odločitev stopa v veljavo z dnem sprejetja.

Ilirijan Bekiri, minister za kulturo Republike Makedonije, 28. marca 2007"

Ministrov ultimat, spisan v bizarno birokratskem jeziku in po telefaksu poslan organizatorjem ter sodelujočim v gledališki predstavi Tito - izbrani diagrami hrepenenja, je v Makedoniji sprožil odmevno afero, ki je hipoma zbudila odločno zgražanje javnosti, več dni polnila naslovnice tamkajšnjih časopisov in nasploh dvigovala obrvi na obrazih številnih uglednih predstavnikov kulturnega življenja z vsega sveta. Ob ostrih javnih kritikah zaradi cenzure in iz tega izhajajočih političnih pritiskih znotraj vlade ministru Bekiriju nazadnje ni preostalo drugega, kot da ponudi odstop. V izjavi za javnost, napisani 2. aprila, se je minister, sicer profesor likovnih umetnosti, okitil z nazivom 'potrjenega branilca demokratičnih vrednot in neusmiljenega nasprotnika komunističnih', in prav to naj bi ga bilo prisililo k odstopu.

Bekirijeva dokaj neuravnovešena izjava je precej zaznamovala način medijskega poročanja zunaj Makedonije in pripomogla k napačnim interpretacijam pomena gledališke predstave. Na 24ur.com smo prebrali: "Makedonski minister za kulturo Ilirijan Bekiri je odstopil, potem ko je neuspešno poskušal prepovedati kontroverzno gledališko igro o Titu. Ta namreč dosmrtnega jugoslovanskega predsednika prikazuje kot hedonističnega ženskarja." Iz tega izhaja, kot da je Bekiri hotel zavarovati Titovo dobro ime; daleč od resnice. Razglašati predstavo za kontroverzno brez poznavanja vsebine in širšega konteksta igre pa je prav tako milo rečeno površno.

Igra Tito - izbrani diagrami hrepenenja je sestavni del obsežnega mednarodnega umetniškega projekta TITO, v katerem sodelujejo institucije, producenti, dramatiki, režiserji, koreografi, igralci, plesalci, glasbeniki, zgodovinarji in pisci iz Hrvaške, Slovenije, Italije, Makedonije, Črne gore, Nemčije, Egipta, Rusije in Indije. Letos bo v sklopu projekta nastalo še vsaj šest samostojnih, a dopolnjujočih se gledaliških predstav različnih izvajalcev, ki bodo osebnost in delo Josipa Broza Tita uvrstile v širši časovno-prostorski kontekst 20. stoletja. Igra Izbrani diagrami hrepenenja, ki je bila premierno prikazana 31. marca v Bitoli in velja za nosilno predstavo celotnega projekta, je izjemno poučen in z umetniškega vidika nepristranski ter slikovit prikaz Titovega političnega in intimnega življenja. Hkrati pa se prav s to predstavo postavlja tudi vprašanje, ali smo se na ozemlju nekdanje skupne federativne države pripravljeni soočiti s skupno preteklostjo in človekom, ki jo je zaznamoval, čeprav je od njegove smrti minilo že 27 let.

Tito in umetnost

Hrvaški dramatik in publicist Slobodan Šnajder, avtor besedila Kosti v kamnu, ki je podlaga igre Tito - izbrani diagrami hrepenenja, je lani za Feral Tribune dejal: "Ta človek je vse v naših življenjih opredelil na dobro in zlo. Zdaj pa nihče ne ve, kaj bi s spominom nanj. Moja drama zagotovo ni življenjepis svetnika, saj Broz ni bil svetnik." Gordana Vnuk, ravnateljica hamburškega Kampnagla, ki je nosilni producent projekta TITO, je k temu dodala: "Videti je, kot da o Titu vemo vse, obstaja gora neuporabnih, dirigiranih knjig, učbenikov, apologij in mitologij, ki so nam ostale iz nekdanje domovine, obstajajo partizanski vesterni in seveda Dedijerjeva primitivna biografija, vendar Tita v resni znanosti in umetnosti ni." Mogoče bi lahko celo rekli, da je nekdanji predsednik naše SFRJ postal tabu. Pokopali smo ga tako globoko v kolektivno podzavest, da se vsaj v Sloveniji zdi, kot da človek sploh ni nikoli obstajal, in vse, kar je (v glavnem) ostalo od nekdanjega socialističnega režima, so neke sila paranoidne in prežvečene, spolitizirane zgodbe o 'silah kontinuitete', ki menda še vedno oprezajo izza vogalov. Antonija Letinić, tiskovna predstavnica mednarodnega festivala EUROKAZ s sedežem v Zagrebu, meni: "Mislim, da je zdaj vendarle prišel trenutek, da poskušamo toliko let po razpadu Jugoslavije in vseh vojnah spregovoriti o Titu in času, ki ga je zaznamoval, skozi neki drug medij - umetnost."

Idejni nosilec projekta TITO je Damir Domitrovič Kos, direktor slovenskega festivala EX PONTO. "Temeljna zamisel, ki sem jo začel razvijati pred približno tremi leti, je bila velik mednarodni projekt, ki bi se razlikoval od podobnih tovrstnih koprodukcij in ki bi imel neko skupno točko, namreč prerez 20. stoletja skozi lik Josipa Broza. Pri tem je treba upoštevati, da projekt TITO z vsemi predstavami ni mišljen kot enotna estetika, ampak veliko različnih estetik, vezanih na eno temo in neko zgodovinsko obdobje v Evropi in širše v svetu," pravi Damir Domitrovič Kos. "Idejo projekta je z estetskega vidika dodelal priznani hrvaški dramski režiser Branko Brezovec, s teoretičnega pa hrvaški zgodovinar dr. Ivo Banac, ki zdaj poučuje na ameriški univerzi Yale. Projektu so se zelo hitro pridružili nemški Kampnagel, zagrebški EUROKAZ, ruski, italijanski, črnogorski koproducenti in makedonske institucije, kot sta skopska Opera in balet ter Narodno gledališče iz Bitole. To so bili glavni koproducenti. Vse skupaj se je razvijalo hitreje od pričakovanj in že pred dvema letoma ali letom in pol smo začeli pridobivati denar, dodatne koproducente in režiserje ter pripravljali terminske načrte." Potem so se začele stvari zapletati.

Umetnost in politika

Junija lani je takratni makedonski minister za kulturo Blagoje Stefanovski moralno in finančno podprl predstavo Tito - izbrani diagrami hrepenenja v dogovoru s hamburškim Kampnaglom in drugimi koproducenti. A potem je naneslo, da je bila le mesec pozneje socialdemokratska opcija na parlamentarnih volitvah poražena in politično oblast v Makedoniji so si razdelili albanski ter makedonski konservativci. Beseda, ki najbolje opiše delovanje nove vlade na kulturnem področju, je blitzkrieg. Stefanovski pojasnjuje: "Takoj po prevzemu poslov so v Makedoniji opravili čistko. V dveh mesecih je vlada z vodilnih položajev v kulturno-umetniških inštitutih in drugih ustanovah odstavila več kot 40 ljudi. Pri miru so pustili le nekaj marginalnih knjižnic in muzejev. Oktobra so že imeli popoln nadzor. Novi minister za kulturo Bekiri je med drugim umaknil tudi podporo gledališki predstavi o Titu in prav vseeno mu je bilo, da pri njej sodelujejo koproducenti iz drugih evropskih držav in da celoten projekt TITO v končni fazi finančno podpira tudi EU. To, kar so storili takrat in kar se je dogajalo prejšnji teden, ruši ugled Makedonije, ki je bila vedno zelo angažirana v kulturi, v Evropi in svetu. Resnično gre za velik škandal; ne spominjam se, da bi kadar koli minister za kulturo osebno podpisal dokument, ki tako izrecno zahteva cenzuro. Tega ni bilo niti v komunistični Jugoslaviji, bila je sicer cenzura, ampak ne s podpisom ministra!"

Gordana Vnuk iz Kampnagla dodaja: "Sprva je bil minister Bekiri naklonjen naši predstavi. Poleg tega so bili Izbrani diagrami hrepenenja že vključeni v program ministrstva za kulturo za leto 2007 na podlagi dogovora s prejšnjo vlado. Poleti smo tako že imeli vaje, na katerih je sodelovala tudi znana ruska koreografinja Olga Pona, potem pa so na položaje v skopski Operi in baletu ter bitolskem Narodnem gledališču prišli novi ljudje z ukazi, da prekinejo vse sodelovanje z nami. Izgubili smo prostore, ljudi in obljubljeni denar ministrstva za kulturo. Minister Bekiri mi je priznal, da nanj pritiskajo 'iz drugih krogov'." Katerih, ostaja vprašanje.

Organizatorji so bili nazadnje prisiljeni preseliti predstavo v Dom kulture v Bitoli, to pa je povzročilo nemalo logističnih težav in pojavljale so se špekulacije, ali premiera v režiji treh mladih makedonskih režiserjev, Dejana Damjanovskega, Dejana Projkovskega in Martina Kočovskega, pod strokovno taktirko Branka Brezovca sploh bo. Toda če bi izgubili še te prostore, bi predstavo uprizorili na prostem pred Domom kulture, so na tiskovnih konferencah ponavljali organizatorji.

Tri dni pred dogodkom je prišel ministrov telefaks z ultimatom in grožnjami. Goce Dimovski, producent predstave, o razpoloženju, ki je sledilo, pravi: "To je bil pravi šok za nas; niso nam bili jasni razlogi za to. Takoj smo dvignili prah, obvestili novinarje, Helsinški odbor in veleposlaništva držav, ki sodelujejo pri projektu. Ljudje, ki smo bili takrat v Domu kulture, smo se odločili, da ga ne zapustimo. Drugi so nam prinesli hrano in potem smo čakali, da nas policija vrže ven, a se to na srečo ni zgodilo."

Namesto policije je nekaj ur pozneje z ministrstva za kulturo prišel nov telefaks, ki je spodbijal vsebino prvega, češ da gre za nesporazum, torej v slogu: da, res smo to rekli, a nismo tako mislili. Razjasnimo: vsi sogovorniki so se strinjali, da je minister Bekiri predstavi in celotnemu projektu TITO nasploh naredil precejšnjo uslugo. Le njegov predhodnik Stefanovski je z grenkobo v glasu ponovil: "Odlična reklama za predstavo, to že, a zelo negativna za Makedonijo."

Razprodano

Dobrih 900 obiskovalcev, kolikor jih komajda sprejme bitolski Dom kulture, je predstavo in prizadevanja njenih organizatorjev ter sodelujočih nagradilo z bučnim, petnajstminutnim aplavzom, in ko bi jo nemudoma ponovili, bi bila spet razprodana. "Politika je poskušala vplivati na umetnost in v tem spopadu je umetnost pokazala svojo neodvisnost," ugotavlja Antonija Letinić. In kaj v predstavi je bilo tako šokantnega, da o njej zdaj pišejo po vsej Evropi? Jaz, ki ne znam prepričljivo recenzirati niti otroške pesmarice, bom zapisal le, da je bil verjetno najboljši del predstave prizor, v katerem sta Stalin in Tito odplesala Labodje jezero, da je bilo nadvse provokativno (v pozitivnem smislu), ko so nastopajoči v makedonščini odpeli hrvaško himno Lijepa naša in da se mi je nekoliko zasmililo tisto prase, ki so ga zvlekli na oder in na katerem je pisalo 'Tito'. Svetovano mi je bilo, naj ne iščem politične simbolike v vsaki malenkosti, to je vendarle umetnost! Ergo, predstava ni kontroverzna, kot se ponekod predstavlja, vseeno pa obstaja možnost, da kdo odide iz dvorane užaljen. A kot se je izkazalo, je bil zaradi predstave vidno užaljen le neki zdaj že bivši minister, ki pa je sploh ni videl.

Letinićeva povzema: "Igra Izbrani diagrami hrepenenja spremlja Tita skozi življenje od leta 1918 do ustanovitve komunistične stranke, partizanskega osvobodilnega gibanja, prijateljstva s Stalinom in ločitve od Moskve ter tako naprej vse do njegove smrti in razpada Jugoslavije. Ukvarja se s ključnimi trenutki, obdobji in duhom časa, ki ga je Josip Broz pomagal ustvarjati. Predstava se ukvarja z njegovimi uspehi in padci ter daje ogrodje celotnemu projektu TITO, skratka predstavam, ki sledijo."

In še napoved: TITO se maja seli v Firence, junija v Hamburg in Zagreb. Predstave, ki jih je napovedala bitolska, so Nulta predstava: Potovanje v Jajce (Slovenija, mednarodna koprodukcija), Hotel Lux (Rusija, mednarodna koprodukcija), Tito v Indiji (Indija, mednarodna koprodukcija), Naserjeva svatba (Črna gora, mednarodna koprodukcija), Zakaj ne nabirate jabolk, kurbini sinovi? (Hrvaška), Potovanje na Jeruzalemsko (Nemčija), Integralni projekt: Tito - tretja pot (kolaž vseh predstav). Enajstega septembra bo ljubljanski festival EX PONTO odprla prav igra Tito - izbrani diagrami hrepenenja v Križankah s ponovitvijo naslednji dan na istem mestu, v Drami pa si bo mogoče ogledati tudi Nulto predstavo: potovanje v Jajce.