Kratek kurz žanrske literature

Nekoč davno, pred davnimi leti, mi je Aleksander Zorn, takrat še urednik Mladinske knjige, kot bodoči pisateljici položil na srce, da se kriminalka v našem okolju ne more prijeti.

Zorn je bil tistikrat docela znosen človek. (Celo tako znosen, da sem mu kljub svoji preobčutljivosti malone odpustila, da je z mano zgolj zato, ker sem bila tajnica, ravnal kakor s tajnico; to se pravi kot z malce bolj butastim fikusom.) Kot član upravnega odbora Svetovnega slovenskega kongresa, iz katerega je kmalu “na vse možne načine” izstopil (pa tudi jaz sem jo popihala v nekoliko častnejšo službo, namreč k nekemu rumenemu cajtengu), je kot steber zdravega razuma in pristne demokratičnosti štrlel iz revanšistične četice hudih stricev, ki so s predsedniškega položaja precej “odrezali” preveč strpno Spomenko Hribar. Zdel se mi je, skratka, “kul”, zato mi je bilo resnično žal, ko se je pozneje spajdašil z ždanovci, prepričanimi, da je kulturno striči krila javnim občilom. Ampak kdo ve, mogoče bo lepega dne uvidel svojo zmoto. Vsaj glede kriminalk je imel namreč prav.

Na prvi pogled bi se zdelo, da smo ga v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Igor Karlovšek, Tomo Rebolj alias Aron Kronski, moja malenkost in morda še kdo postavili na laž; ampak vsi našteti pisci smo pozneje bolj ali manj položili orožje, Zorn pa se je vrgel v politiko, kar nazorno pokaže, kako na Slovenskem stojijo stvari. S kriminalko je namreč tako, da za njeno pisanje obstajajo pravila, ki jih je treba spoštovati, sicer tistega, kar se izcimi, kljub preobilici trupel ne moremo šteti za kriminalko, pa čeprav je morda dobra knjiga. Zakonitosti žanra je že zdavnaj kodificiral S. S. Van Dine, za svoje privatne potrebe pa se držim načela, da mora biti v kriminalnem romanu vsaj eden simpatičen.

Praviloma je to zasebni detektiv. In zdaj smo tam, kjer ni muh. Naši detektivi iz mesa in krvi so že doslej večinoma zgolj strahovali brezupne dolžnike, čemur bi le stežka rekli simpatično, od 1. aprila pa smejo za nameček zalezovati državne uradnike, da bi ugotovili, ali v hiši, ki ni njihova, prenočujejo zato, ker spijo pri tuji ženi, ali zato, da bi tiste mitološke “davkoplačevalce” iz medijskih puhlic prikrajšali za kak evro iz skladov za stroške prevoza na delovno mesto. Taki špiclji si pač ne zaslužijo, da bi postali junaki knjig; kajti na svetu so početja, še bolj zavržena od tega, da vse do upokojitve opravljaš službo birokrata, ne da bi pri tem zardeval.

Zares grozljivo pa tule ni dejstvo, da se take grdobije godijo uradnikom, temveč to, da so zasebni delodajalci že pred 1. aprilom lahko na enak način vohunili za slehernim svojim delavcem - pa nihče ni z ušesi zastrigel, nihče sploh ni vedel za to in nihče ni dejal, da se to ne spodobi. Za nameček zaposlenih pri zasebniku nihče vnaprej ne opomni, naj pazijo, kod hodijo, ker jih gleda veliki brat, kot pisno posvarijo državne uradnike. Ni kaj, na naši prašičji farmi so nekatere živali še vedno bolj enake od drugih.

Zasebni detektivi po novem tudi vročajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Ker so delodajalci prenežne duše, da bi odstreljenemu delavcu lahko pogledali v oči? Vročajo jih na domu, zvečer, da za svojo “neprilagojenost zahtevam trga delovne sile” izveš med zdravamarijo in skromno večerjo, vsekakor pa pred spancem, ki ga potem morda sploh noče biti, saj se v tistih kratkih urah, preden ležeš, še pošteno zapiti ne moreš. S tem je slovenska kriminalka dokončno ostala brez nosilnega lika. To pa še ni vse, kar ji manjka. Tudi inteligentne zločince pogreša. Na primer, knjiga bo gotovo daljša, če morilca iz teh ali onih rovt ne bodo zalotili v trenutku, ko v rokah še pestuje okrvavljeno sekiro, pa tudi sicer bi bilo priporočljivo, da bi premogel nekakšno, kaj ti jaz vem, karizmo, veličino, patos, eleganco, nekaj pač, po čemer bi se razlikoval od blatnodolske vsakdanjosti - zategadelj Plut in njemu podobni kot fikcijski liki odpadejo. Naštetim razpisnim pogojem bi ustrezala kvečjemu kaka Milica Makoter, ko bi bila kriva, pa po pravnomočni sodbi ni, in ob tem se poraja naslednje nadležno vprašanje: kdo potemtakem je? Če umorov in raketiranj, ki so ji jih pripisali, ni plačala ona, kako to, da policija zdaj, ko to ve, bolj zagrizeno ne išče pravega naročnika - noben pandur nam nikdar ne namigne, kako resničnemu zločinskemu veleumu “že dihajo za ovratnik” in take reči. In naj se ne sklicujejo na “molk v interesu preiskave” - kajti kje je bila ta diskretnost, ko so javno dihali za ovratnik napadalcem (pardon, domnevnim napadalcem, tako je bilo pravnomočno rečeno) Mira Petka?

S Petkom smo v naši državi s področja kriminalk nepovratno prestopili v domeno političnega thrillerja, ki je posebna zvrst in ima z nedolžno, krotko detektivsko zgodbo preklemansko malo skupnega. Kriminalka je v svoji srži optimističen žanr in zločin v njej obvladljiva izjema znotraj sicer zdrave družbe, v thrillerju pa sta svet kot zarota in politika kot prašičjereja pravilo, temeljni ustroj vesoljstva, le da je protagonist thrillerja malce bolj počasne pameti, zato mu to “potegne” kakih štiristo strani pozneje kot vsem drugim. In za tovrstno književnost je sedanja slovenska država kot nalašč. Bombastični vprašanji: “Kaj je v arhivih Sove počenjal stroj za rezanje papirja?” in: “Kdo je ukradel predsednikov prenosnik?” nista uganki, kakršnim bi se posvečali gospa Agatha Christie, gospod Raymond Chandler ali katerikoli gospod, temveč tipični izhodišči romanov v slogu Roberta Ludluma. Pa čeprav je laptop sunil “kr tam eden” narkoman brez imena in brez zanimivega motiva. Kajti če bi jaz napisala to knjigo, bi se na koncu razkrilo, da je predsednikov računalnik pod pod za sušenje ekološko pridelanega sadja skril sam predsednik, da bi se še bolj prikupil klimakteričnim volilkam, da bi prodal še več bukvic o osebnostni rasti in da bi smel spesniti še več epistol o zlobi konkurenčnih politikov, ki se jim njihova slaba karma baje celo na nagravžni telesni zunanjščini kaže ... Res bi s tem kršila eno od Van Dinovih pravil, po katerih ne preiskovalec ne žrtev ne moreta biti storilca, ampak bržkone boste priznali, da bi v danih razmerah zvenelo precej prepričljivo: se non e vero, e ben trovato. In hvala bogu, da bo vsaj naslednji slovenski predsednik lep kakor slika!

Skratka, če bi radi kriminalke, kupujte angleške, sicer pa lahko mozgate o tem, ali je predsednik s Sovino kreditno kartico res nabavljal umetniške slike in si zdravil raka, ki naj bi ga bil po lastnih trditvah premagal le z zglednim življenjem; kar pravzaprav spet ni zločin, vreden tiskarskega črnila, temveč samo pobalinstvo, če se je kajpak zgodilo. Ampak veste, v svetu, ki je svet zarote in kjer so med politiki prašiči, med prašiči pa kuga, se v primeru, da mi vlada decembra opolnoči reče, da je zunaj tema, raje stopim ven prepričat, ali me ne vlečejo za nos.