Kockice iz dnevnika

Zdaj veljaš za literarnega mojstra avtobiografske samoironije. Za novo knjigo napoveduješ, da je tvoje življenjsko delo. V čem bo dramatično drugačna?

Ne morem reči, da tu ni samoironije. Prijateljica Zdenka Smole, Dominikova žena, mi je, potem ko je prebrala prvi del, telefonirala in vprašala: "Branko, a se smemo smejat?" To mi je bilo zelo všeč, saj je pisana tako, da jo lahko jemljejo tudi smrtno resno. Je pa res, da se žanrsko ne prekriva. V časopisnih kolumnah imam nekaj deset tisoč bralcev, ki jih moram pritegniti, da bi sploh brali. Kaj naredim? Uporabim humor, ki mora biti predvsem na moj račun - pa imam samoironijo. Pri knjigi, kjer imam intencionalnega bralca, ki mi ga ni treba šele zapeljati v tekst, ne potrebujem tega intenzivnega humorja. Naratorsko pa je knjiga enkratna. Noben pisatelj še ni bil menda hkrati mamin sine, po očetu obseden introspektivni zapisovalec, tako da si je, ko se je pri 40 nesmrtno zaljubil, to živeto ljubezen hkrati obsedeno zapisoval. Imate obdobje, ko se dva človeka lovita, imata kdaj težke pogovore. Jaz sem sredi težkega pogovora šel za računalnik in ga zapisal od besede do besede, da bi mi ne ušel iz glave. Moral sem biti prej nenormalen in potem postati normalnež, ki uporablja orodje, ki ga nenormalnež razvije. Mama mi je v prvem razredu nosila torbo v šolo, in ko so drugi otroci to videli, sem postal njihov plen. Preganjali so me od šole do doma, doma me je zaščitil brat, ki je potem preganjal nje, ker me je imel za svojo izključno lastnino, da me lahko samo on tepe. V tretjem, četrtem razredu sem ugotovil, da s humorjem lahko blokiram te udarce.

Humor si uporabljal kot psihoterapijo?

Ne, hm, ja. Mi mešamo smisel za humor in humor. Bil sem duhovit, znal sem se izviti. Gonsko sem bil zavrt človek, ki se je bal ženske in življenja, ampak sem to nadkompenziral z navidezno sproščenostjo, z besednimi igrami, vse na verbalni ravni. To je bil smisel za humor. Ko sem postal srečen, sem dobil pa humor.

Ko si bil noro zaljubljen, si to fazo dokumentiral z namenom, da kasneje objaviš?

Nikoli, nikoli nisem mislil, da bom objavil. Pa saj objavljam samo kockice, predelane skozi postopek umetniškega distanciranja.

Zakaj si pa zapisoval?

Ker sem se analiziral. Nisem imel drugega, imel sem samo to, kar mi je dal foter. Mama je bila polaščevalska, mati hobotnica, oče pa mi je dal logično-analitični aparat. Z njim sem lahko delal. Drugače nisem znal. Od te intenzivne ljubezni sem shujšal 10 kil. Ne od trpljenja, od samih čustev, ki so me použivala. Pisanje je bilo edino sredstvo, s katerim sem lahko sebe razumeval, kaj sploh počnem. Pisatelji smo pokvarjeni: nekaj se zgodi, vedno imaš zadaj misel, kako bi to delovalo na papirju. Ampak jaz tedaj sploh nisem bil več pisatelj, že vsaj nekaj let prej sem se odrekel "pisateljstvu". Leta 1982, ko se je zrušil avion na Korziki, sem imel travmatično doživetje. Moja bivša punca je takrat v nesreči umrla, pred tem sta mi že dve umrli v različnih nesrečah. Tragično je bilo to, da sem opazil, da nisem nič žalosten. Zdaj vem zakaj - saj sem bil popolnoma otopelo, anestezirano bitje. Bolečine sem anesteziral z alkoholom in delom. No, takrat sem se nekomu pohvalil: "Moje srce kot da je kamnito!" Tri dni zatem pa sem doživel klasični herzklopfen. Šel sem k zdravnici in predlagala mi je, naj grem štuk višje, k psihiatrinji. Se spomnim, da sem razmišljal: "Če bom zdaj rekel ne, sem v totalni pizdi!" Imel sem srečo, da sem po Gaussovi krivulji naletel na predstavnico petih odstotkov idealnih psihiatrov. Nič mi ni povedala, nastavila mi je le par trnkov. Tako kot rečejo: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, pomagaj si sam in psihiater ti bo pomagal, s tem, ko ti bo omogočil, da si sam pomagaš. Na tak način me je vodila, bil sem očitno dovolj odprt, da sem te namige poslušal. Ko sem ugotovil, da sem goljuf in slepar, sem se v intervjujih razgalil; takrat sem že dobil malo Prešernovo nagrado. Sklenil sem, da bom odtlej govoril samo resnico, da se ne bom več lagal. Vedel sem, da me bo um še naprej slepil, ampak da mu bom že nekako kos. V to kupčijo z angelom je spadalo tudi to, da si neham izmišljati v literaturi, če sem hotel kaj narediti iz sebe. Od takrat sem pisal na temelju svoje resničnosti. Zavestno sem se odpovedal fabulaciji.

Katere bralce imaš raje: anonimuse ali kolege literate?

Kolegi literati ne berejo nič, tudi jaz jih ne berem. Saj veš, odpreš in po treh stavkih te zgrabi jeza, ker se literatura tako zlorablja. Zelo vesel sem, če najdem avtorja, ki se da vsaj brati. Bralci, predvsem pa bralke, so tisti, ki iz mene izvlečejo najboljše. Če se ženska v pravem trenutku začne smejati, bom briljiral. Seveda, moja žena je takšna, včasih pa nje ni zraven, ali pa tudi če je. Tako kot jaz njej pustim užitek, da se kdaj okopa v mleku moškega občudovanja; ženske potrebujejo samo to, nobena noče biti nezvesta, hoče samo čutiti, da je vredna občudovanja.

Pri pisanju zadnjega romana si gradil na fokusnem bralcu. Kakšna ideja je to?

Ko pišeš roman, je tako, kot če bi prebijal tunel in ne veš, kje boš prišel ven. Pisanje je samotno delo, zato je pisateljski poklic zelo težak. V samoti sem prebil tunel, prišel do konca. Potem pa sem potreboval nekoga, da mi pove, da je to dobro, ali pa, da je slabo. Čutil sem, da je to moško-ženski roman. Nisem hotel delati krivice ne moškim ne ženskam. Dal sem ga prebrati prijateljem, sorodnikom, moja najboljša bralka je Jasmina Pogačnik, ki je zastopala ženski interes in je rekla za junakinjo: "Ej, ej, a jo boš vseskozi mrcvaril, a zdaj bomo še enkrat brali, kako jo mrcvari?" Marjan Žiberna je bral pa z moške strani: "Pa to je nemogoče! Kateri moški bi prenašal takšne reči od ženske? To moraš motivacijsko pojasniti." Zares nevtralen je bil edino Samo Rugelj.

Si potem s pomočjo fokusnih bralcev knjigo predelal?

Uravnovesil - vzel kako drugo kockico iz dnevnika, katero pa vrnil vanj. Pišem dnevnik, ki ima zdaj osem milijonov črk. Razmišljal sem bil, kaj če bi zdaj, ko sem 15 let srečen, nekaj svojega izkustva posredoval naprej. Če lahko slaščičar sinu da recept za baklavo, zakaj ne bi dal jaz kaj naprej? A bili so oziri. Vedno se je izkazalo, da je ta materija tako močna, tako surova. Notri so zapisane stvari, ki jih drugi jemljejo v grob, jaz pa sem jih zapisal. Prijatelj urednik mi je rekel: "Tega pa ne bom bral, tujih pisem pa ne!" Drugi mi je rekel: "Se jočem in se smejem, to je preveč." Potem sem sklenil, da ne bo šlo, in sem zakopal svoj projekt, takrat imenovan Knjiga naših dni in povsem "faktiven", da bo ostal za moje otroke in vnuke, kot kronologija rodbine, kako se je sanirala. Potem sem lani med tekom po Medvedici doživel napad, ki je bil podoben avri migrenskega napada. Kot strela me je presekalo, da imam spet dovoljenje, da si lahko spet izmišljujem, da lahko iz dnevnika vzamem kockice in sekvence in jih postavim v drugačne mozaike in zgodbe, fantazijo pa uporabim kot lepilo in za fugiranje. Nujno je bilo treba nekatere kockice izvzeti, da ne bi preveč prizadele ljudi. To dovoljenje sem v resnici uporabil že leto prej, a ga nisem opazil.

Si dal rokopis prebrati očetu?

Dal, a ga ni prebral. Zdaj je že v letih, ko mentalno ne zmore tolikšne koncentracije, da bi zaobjel tisoč strani. Ko sem mu ga dal v bolj surovi obliki, kot dnevnik o njem in mami, mi je rekel: "Branko, saj ti samo čakaš, da bomo pomrli, potem boš pa objavil!" Zelo mi je žal, ker ga je knjiga zamudila. Poskusil sem dobiti od njega blurb: "Ne podpišem vsake besede, bi se pa podpisal pod knjigo." Ker to se mi zdi sukus njegovega gledanja name. Rade volje je privolil, a Katarina se je potem vznemirila, češ bilo bi neavtentično. Ima prav, čeprav se mi trga srce. Da grem nazaj k najinemu konfliktu. Oče si je želel, da bi bil jaz oče, da bi bil - on. Najprej sem si tudi jaz želel, ampak v nekem hipu sem ga moral preseči, ga ubiti. Ubijati sem ga začel s tem, da sem začel na primer uporabljati grde besede, da sem prevajal knjige, ki jih on ne bi vzel v prevod, kot DBC Pierra, kjer je vsaka druga beseda pizda. Mislim, da Sovretove nagrade ne bom nikoli dobil, ker je obveljal vtis, da sem površen, čeprav nisem površen. On je purist, morda je primerjava z njim povzročila tak krivičen pogled name.

Praviš, da ne boš dobil prevajalske Sovretove nagrade, toda kdo so tvoji simbolni očetje v literarnih gremijih, ki ti niso nikoli dali Prešernove, kresnika, Rožančeve niti Ježkove nagrade?

V Sloveniji je nekaj klanov: IHS, Nova revija, društvo pisateljev - ti fantje, ki radi potujejo in se dajo prevajati - in krog Beletrine. Ti štirje krogi manifestno kažejo, kakšna naj bi bila slovenska literatura.

Enega daljših molkov si doživel, ko si prevajal Šostakoviča. V spremni besedi si napisal, da si knjigo prebral devetkrat. Kaj te je fasciniralo? Njegov stil, ki mu je dopustil, da je pod najhujšo sovjetsko diktaturo izražal svoje oporečniške misli?

Leta 1984 so bili njegovi spomini velik hit na Zahodu. Toda ko je v Jugoslavijo prišla beloruska gospodarska delegacija, je potožila, kako da lahko takšne knjige izdajajo pri nas. Izšla je šele dvajset let kasneje. Moraš vedeti, da je bilo grozno živeti v socializmu z idejo, da sem se rodil pod Titom, da živim pod Titom in da bom neke noči mogoče umrl pod Titom. Zato razumem Šostakoviča. Enkrat sem bil zaradi besed, da bo Tito umrl, obsojen na tri mesece pogojno. To je bilo leta 1974.

Kje si to rekel?

Bili smo trije, šlo je za to, da bi od predavanj pri Janku Kosu dobili Uroša Kalčiča in šli na pijačo. Prijatelj Marko je vstopil v predavalnico in rekel: "Ljudje, vsega je konec, pejte domov, Tito je umrl!" Nastala je totalna panika. Kos je navzlic Titovi smrti do konca odpredaval, je pa poslal študentko klicat na časopis Dnevnik; bil je nasploh temeljit. Na sojenje je prišel policaj, stalno odgovoren za to, da je ob taki paniki na telefonu odgovarjal, ali "se je res zgodilo". Še na sodišču ni mogel izreči "Tito je umrl". Bilo je 800 klicev, vendar nam niso mogli dokazati kaznivega namena. V tretje so nas pa le obsodili.

Pri tvojem junaku, ki uteleša kristjanovo držo potrpljenja do izvoljenke, ob kateri bi vsi drugi pobesneli ali vsaj obupali, vera dela čudeže?

Pravijo moški. Tudi jaz počasi sprejemam vero. To pride z leti. Zadnjič sem tudi Jelinčiču rekel, naj počaka do mojega šestdesetega, ko bom lahko postal nacionalist in me bo dal na listo. Verujem v Boga, ki ne daje nobene prednosti - recimo človeštvu. Sem vernik fatalist. Jezusu je manjkala zgodovinska izkušnja. Po dva tisoč letih ti ni treba biti več tak optimist, kot je bil Jezus na križu, ko je sosednjemu razbojniku rekel: "Še danes bova skupaj v raju."

Ti si že leta v Zagrebu, zakaj nisi v slovenskih časopisih objavljal kolumen o življenju na Hrvaškem?

Imel sem popolno prepoved objavljanja. Veleposlanik Peter Bekeš se je kot star partijec bal škandala. Absolutno mi je prepovedal karkoli objavljati. Pač, enkrat sem v 7 D objavil dnevnik, v katerem sem zapisal dve šali iz diplomatskega življenja. Vse so z rumeno prepleskali in nesli Bekešu. Pa je v redu poba, samo prestrašen je bil, mogoče je bil celo upravičeno prestrašen, ker res zinem. Potem je prišel novi veleposlanik, Orožen Adamič, ki je tudi fejst poba, pa se ne vtika v moje pisanje. Ko sem končal roman Kamen roka voda, sem imel še toliko pisateljske energije, da sem v mesecu in pol napisal še knjigo Strogo zaupno o Sloveniji. Seveda sem se zavaroval in se sklical na Rupla, ki je javno napisal, da funkcionarji lahko objavljajo.

Če se vrneva k romanu: bralca bi zanimalo, kako teče življenje junakov naprej?

Mogoče bom kdaj napisal nadaljevanje. Pravzaprav imam načrt za četrti del, ki se dogaja leta 2013.

Zakaj pa knjigo objavljaš v treh delih, konsekutivno drugega za drugim?

Kdo bi pa tak špeh sicer bral? Kakšna groza je držati knjigo, težko kilo in pol, v rokah! Še Dostojevskega izdajajo v dveh knjigah. Ker dobim tantieme, je zame pomembna tudi cena knjige, zato sem se raje odločil za tri samostojne knjige. Izbojeval sem si šuber, kartonsko lično reč, v katero daješ knjige. Vedno sem si ga želel. Pri Tolkienu ga nisem dobil.

Si eden redkih pisateljev na Slovenskem, ki živijo od pisanja?

Očitno se raje predam ljudstvu ali pa že omenjenim ženskim bralkam, kot da bi se predal eni delovni organizaciji. Sicer pa me vzdržuje žena, ona ima dobro plačo, jaz sem samo njen trofejni mož. No, nekoč sem tudi jaz služil. Moja napaka je bila, da sem bil hiper priden, po 40 strani na dan sem lahko prevedel.

Tvoji prevajalski kritiki bi rekli, da površno.

Ne, ne, tudi oče mi je napisal, da lahko dobro prevajam, če se potrudim. To mnenje, da sem vihrav, ima o meni nasploh moja družina, tudi teta, ki jo imam silno rad. Prav danes mi je poklonila dva tisoč evrov za veliko noč - zato pa sem lahko pisatelj, ha, ha. Ta teta mi je rekla, da sem dal takšne izjave v cajtengu, da jo je znanka vprašala, ali sem to napisal jaz, njen nečak, teta pa je rekla, da je to gotovo kdo drug, da je danes teh Gradišnikov že toliko.

Glavni junak je meteorolog. Zakaj si uporabil prav ta poklic?

No, to je preprosto. Že tam od leta 1985 čakam na novo ohladitev v ciklusu znotraj velike ledene dobe. Zdaj vse kaže, da se bo stikalo vklopilo. Kakor koli, kakšen smisel bi imelo objavljati knjigo, če kot avtor mislim, da bo v nekaj letih vse prekril led stotisočletne pozabe? Edino upravičenje je bilo, da vpeljem v roman tudi to katastrofično ali profetično temo. No, za kaj takega pa sem moral vpeljati meteorologa.

Si resda individualist, toda kaj je značilnost tvoje generacije?

Naša generacija je bila generacija zasedbe filozofske fakultete - tam smo izgubili vsakršno iluzijo. Nismo hoteli ne v počasni marš skozi institucije niti v revolucionarni prevrat, vse nam je šlo v maloro. Postali smo zelo moralni. Naša generacija si ni uzurpirala nobene revije, ni osvojila nobene katedre, ničesar nimamo. Generacija 50, baby-boomerji v Sloveniji, nekaj povsem drugega kot drugod. Ni nas, nimamo aparata, da bi drug drugemu dajali službe in priznanja. Ampak to je dobro.