Občutek za skupino

Iztok Kovač je malo po deseti zjutraj izza mize sredi dvorane v t. i. eurotrash angleščini, kot jo je sam poimenoval, pozdravil množico, ki ni točno vedela, kaj jo bo doletelo. Zgneteni na odru bi lahko pričakovali kateregakoli od scenarijev, ki se pojavljajo na avdicijah. A njihovemu "šefu" se ni mudilo. Poimensko je poklical vsakega kandidata posebej, preveril, kdo je prišel in koga morda ni na seznamu. Ko jih je razdelil v skupine po deset, jih je prosil, naj vsak še enkrat pove svoje ime, starost in od kod prihaja. Nobeden od več kot sto kandidatov ni dobil številke in jasno je bilo, da "enknapovske" avdicije niso prav nič filmske.

Plesni filmi, ki jih je zadnjih nekaj desetletij nanizala hollywoodska produkcija, ter plesno-tekmovalni resničnostni šovi na MTV-ju so zapečatili vtis, da so takšne ali drugačne avdicije neizprosne bitke za preživetje, pravi spopadi egov, kjer je vse v rokah bolj ali manj strogih strokovnjakov. Avdicije so gnetenje kandidatov na premajhnem odru, kjer na vsak način skušajo pritegniti pozornost režiserja, ki je na primer lahko Joe Gideon, filmska različica Boba Fossa, zadrogiranega ženskarja v Tem vražjem jazzu. Kandidati se borijo za preživetje kot John Travolta v filmu Silvestra Staloneja Staying Alive ali pa so le številka kot Elizabeth Berkley v filmu Showgirls. Lahko so individualno postavljeni pred veččlansko zadrto komisijo kot v filmu Flashdance; prizor iz njega sta v videospotih bolj ali manj smešno reinterpretirali propadla spajsica Geri Halliwell in Jennifer Lopez. Slednja ima sedaj na MTV-ju resničnostno oddajo v podobnem slogu, ki se ji reče Dancelife. Pri avdicijah torej ni heca.

V Sloveniji so plesne avdicije bolj izjema kot pravilo, saj je scena tako majhna, da avdicije zaradi medsebojnih poznanstev niti niso potrebne, plesalci pa se tako ali tako večinoma preživljajo s poučevanjem plesa, torej zmaga na avdiciji in tistih nekaj bornih avtorskih honorarjev verjetno ne bi spremenili njihovega življenja ali odločili o njihovem preživetju. Prav zaradi tega je imela odprta avdicija z mednarodno udeležbo, ki je prejšnji konec tedna potekala v Ljubljani, potencial za pravi mali spektakel.

Iztok Kovač, ustanovni član plesne skupine En Knap in vodilni slovenski koreograf sodobnega plesa, si je zastavil ambiciozno nalogo. Ustanoviti namerava stalno plesno skupino, ki bi bila poleg mariborskega in ljubljanskega baleta prva resna institucionalizacija sodobnega plesa na Slovenskem, njen program pa je že oblikovan za prihodnja tri leta. Vabilo na avdicijo je objavil na nekaj spletnih straneh in tako se je v petek v Kinu Šiška zbralo več kot sto plesalcev iz tako rekoč vsega sveta, največ seveda iz Evrope, zanemarljivo pa ni bilo niti število Slovencev. A v nasprotju s pričakovanji, ki bi si jih lahko ustvarili na podlagi prej omenjenih filmov, je bilo ozračje v kinodvorani v soboto zjutraj mirno. Nekaj kandidatov je še čakalo v vrsti, da bi potrdili prisotnost, oder pa je bil že zapolnjen z ogrevajočimi se plesalci, ki so bili s komentarji bolj skopi. "Bomo videli, kaj bo," je bil najpogostejši odgovor.

Po uvodnih predstavitvah je bilo kandidatom naročeno, naj se v skupinah ogrejejo z igro lovljenja in klicanja imen. Na prvi pogled samo še en način ogrevanja je imel očitno svoj namen, saj je Kovač plesalce med igranjem natančno opazoval. "To je vaja, kjer preverjam komunikativnost ljudi. Torej preverim, koliko je njihovo delovanje samo sebi namen, koliko pa so svoje znanje pripravljeni deliti z drugimi. Zanima me njihov občutek za skupino," je povedal Kovač, ki nezavedno vključitev športne dinamike v svoje delo razlaga z odraščanjem v Trbovljah v sedemdesetih letih, ko plesa tam pač še ni bilo. Skupino En Knap je ustanovil leta 1993 v Belgiji, dve leti po solo prvencu Kako sem ujel sokola. Kot pravi, že od takrat hodi po svetu in išče ljudi za nove predstave, tako da mu avdicije niso tuje. "Leta 1992 sem si postavil osnove, kaj me v skupini zanima, in od takrat se obrazec avdicij ponavlja. Skozi naloge, ki jih dodelim plesalcem, najhitreje vidim kvalitete ljudi, ki jih kasneje uporabljam ali potrebujem za svoje delo. V bistvu mi sam princip avdicij ne vzame več toliko energije, veliko pomembneje je, da na avdiciji ustvarim ozračje, ki je že na meji delavnice; da tudi jaz plesalcem kaj dam ali pa da vsaj izmenjamo nekatera znanja." Po uvodnih nalogah se je začelo "pravo" delo. Kovač je zbranim na odru pokazal koreografijo in plesalci so ji skušali slediti. Dogajanje je prvič postalo podobno tistemu v filmih, vendar plesalci niso tekmovali, temveč so se učili. Drugo "frazo", kot jih imenuje Kovač, je pokazal Goran Bogdanovski, ki je napovedal bolj klasične elemente in ponovil postopek. Po dodatnih minutah, namenjenih utrditvi novopridobljenega znanja, so se na odru zvrstile prej oblikovane skupine po deset plesalcev. Plesalci, večinoma v zgodnjih dvajsetih, so odplesali pravkar naučeno in na Kovačevo željo fraze ponavljali ter menjavali položaje na odru. Kljub ponovitvam je bilo za laika fascinantno, da lahko Kovač tako suvereno opazuje deset ljudi hkrati. "Naloge dajem plesalcem z razlogom, in ko vidim rezultate, se lahko osredotočim na konkretno lastnost. Enega plesalca lahko gledam pet sekund pa že preskočim na drugega, da vidim, ali ima to lastnost. Potem si stvari, ki me zanimajo, zapišem in si ustvarim sliko o vsakem posamezniku. Čeprav je videti nemogoče, mi 15 let izkušenj to hvala bogu omogoča."

Številke in imena

Med odmorom so bili udeleženci že bolj zgovorni glede svojih vtisov o avdiciji in Kovačevem delu. Titanya, 19-letna Irka, ki se v Londonu avdicij udeležuje približno vsakih štirinajst dni, je bila nad Kovačevim načinom dela prijetno presenečena: "Precej dobro je organizirano, v Londonu se ti včasih zgodi, da čakaš dve uri zunaj, preden te sploh povabijo v sam studio, da zaplešeš. Tukaj gre vse dovolj hitro in zdi se mi, da vsi dobimo priložnost." Predvsem se jih veliko ni moglo načuditi temu, da si Kovač tako vztrajno skuša zapomniti njihova imena in da skuša vzpostaviti prijateljski odnos. "Bala sem se, da bo Iztok zelo strog. Enkrat sem delala z nekim koreografom iz Hrvaške, ki je bil milo rečeno zahteven, stalno smo bili pod pritiskom, zato me je skrbelo, da je taka mentaliteta tudi v Sloveniji, pa sem se očitno zmotila," je povedala 23-letna Indra iz Hamburga."Zdi se mi, da plesalci, ki pridejo iz tujine, vedo, da to ni povprečna zahodna civilizacija, to ni stereotipni kapitalizem. Vedo, da smo jaz in moja generacija rasli v nekem drugem sistemu in imamo neke druge vrednote, bolj socialne. Razlika je med tem, ali jim dam številke in jih zato tudi obravnavam kot številke, in tem, da jih malo bolj osebno obravnavam po imenih, da iz avdicije naredim delavnico, kjer se izmenjujejo informacije. Meni se to zdi bistveno bolj človeško."

Naslednje jutro je bilo na avdiciji samo še slabih petdeset ljudi in nobenega Slovenca. Te je Kovač poslal domov, saj se jim bo posvečal prihodnje tedne, v nedeljo pa se je odločil izrecno posvetiti tujcem, da bi čim bolj izkoristil njihov čas v Sloveniji. Ostalo je tudi razmeroma veliko fantov, čeprav jih je bilo dan poprej približno desetina. Roberto, zgovoren Španec, ki živi v Italiji, je povedal, da je fantom v plesnem svetu seveda veliko lažje kot dekletom: "Plesni učitelji se fantom bolj posvečajo, ker jih je manj, hkrati pa morajo tekmovati z nogometom, kamor mladi fantje radi pobegnejo z ur baleta." Roberto zdaj dela v Torinu, kjer ima podpisano pogodbo za eno leto, kar je v svetu plesa že kar precejšnja stabilnost dela: "Pogodbe so navadno sklenjene za krajši čas, ker gre večinoma za projektno delo, ki traja morda dva, tri mesece, redko več. V Evropi prevladuje takšno kratkotrajno delo. Zato je Kovačeva ponudba tako privlačna, ker gre za vsaj dveletno sodelovanje."

"Plesalcem ponujamo stabilnost, ker se mi zdi bistveno, da se z ustanovitvijo te stalne skupine plesalci zavarujejo in da se pojem slovenskega plesa institucionalizira. Da pride v našo zavest, da v Sloveniji obstaja plesna skupina, ki redno dela in kaže svoje predstave, hkrati pa bi ta skupina pomenila možnost za profesionalno delovanje mladih v Sloveniji, predvsem tistih, ki se šolajo na gimnaziji za sodobni ples." Ministrstvo za kulturo bo zavodu En knap financiralo triletni program, kot je to počelo že prejšnja tri leta. "Niso pa prisluhnili temu, da delamo s plesalci, ki bi imeli stalne mesečne avtorske honorarje. A poskušali bomo realizirati vsaj do šest premier na leto," je o financiranju projekta povedal Kovač in priznal, da je stvar finančno še precej v zraku, saj za rezultate dveh razpisov za financiranje izvejo šele avgusta, skupina pa namerava začeti delati že 9. julija.

Po delu v parih je na avdiciji popoldne ostalo le še 14 plesalcev. Dogajanje in s tem razpoloženje sta se dokončno prevesila v pravo plesno delavnico, kjer se je Kovač poigraval z variacijami dveh skupinskih koreografij in zdelo se je, da je avdicija dosegla ustvarjalni vrhunec. Štirinajst je bilo tudi končno število plesalcev, ki so ostali med resnejšimi kandidati za delo v skupini. Med njimi je bila 21-letna Reut, ki se je lani iz Izraela preselila na Nizozemsko, kjer je študentka na izmenjavi. Kovača je spoznala pred petimi leti, ko je imel v Izraelu delavnico z mlajšimi plesalci, in je bila tako kot sofinalistka Elly iz Japonske že precej seznanjena z njegovim delom. Po uspešnem koncu tedna je ugotovila: "Vidi se, da ni pomembno samo, kakšen plesalec si, ampak tudi, kakšna oseba si, kako se na vseh ravneh ujameš s skupino. Iztok ti da čas in priložnost, da to povezavo vzpostaviš. Pomembno je, kako se vedeš do ljudi okoli sebe, ali spoštuješ kolege, ali se znaš ob primernem trenutku skriti in ob primernem trenutku izpostaviti. Skupina mora imeti kemijo, ni pomembno, kako dobri so posamezni plesalci, če med njimi ni kemije, povezave, potem ni ničesar."

Dramatičnega zaključka avdicija ni imela, saj se je končnih 14 po večernem sestanku s Kovačem v Drugi pomoči, kjer jim je natančneje razložil "enknapovski" način in pogoje dela, vrnilo domov, v Slovenijo pa jih bo Kovač spet povabil v prihodnjih tednih. Do konca meseca se bo sestal še s slovenskimi kandidati, nato pa postopoma oblikoval končno skupino, ki bo začela delati letos poleti.