Taktična filozofija

Prejšnjo nedeljo ni prav nič kazalo, da bomo doživeli kakšen zgodovinski dogodek v slovenskem športu. Nobenih napovedi ni bilo, nobenih velikih besed, nobene posebne procesije, nobenih vzhičenih piarovcev in športnih legend, ki bi v medijih že vnaprej napovedovale veličastnost dogodka in premagovanje rekordov, celo Guinnessove knjige ni nihče omenil. Tudi sama lokacija, mala vasica Valburga, kjer je prelomni dogodek potekal, na prvi miselni trzljaj nikakor ne obeta kakšnih posebnih športnih dogodkov. Da se dogaja nekaj nenavadnega, so opazili le naključni mimoidoči, ki so se bolj ali manj hitro vozakali mimo. Po travniku so namesto običajnejših krav tekali ljudje v belih oblačilih. Z nekakšnimi kiji v rokah. Čudne prikazni za idilično vaško okolje, kar je dokazovalo tudi res nenormalno zanimanje gledajočih skozi okna avtomobilov, ki so se vozili mimo. Zaradi tega je bila od časa do časa ogrožena celo prometna varnost, saj so pogledi radovednih glav namesto na cesto vse preveč škilili na travnik. A se je vendarle vse dobro končalo, tako za zijala kot za tekajoče v belem. Na vaškem travniku v Valburgi se je začelo in s šampanjcem v pokalu ter z mehurčkasto peno okrog ust zmagovalcev tudi končalo prvo slovensko državno prvenstvo v kriketu.

Najbolj množičen šport

"Kriket je drugi najpopularnejši in najmnožičnejši šport na svetu," je po državnem prvenstvu razlagal Tom Furness, ki velja za najboljšega igralca Kriket kluba Ljubljana. Tom, po materi Slovenec, je v Angliji dolgo treniral kriket in je igral na "county" ravni, kar je precej visoko. Da je kriket drugi najbolj množičen šport za nogometom, se zdi povprečnemu Slovencu, pa tudi Evropejcu, dokaj nenavaden podatek. Toda glede na to, da je to najbolj priljubljen šport v Indiji, Pakistanu, Bangladešu, Šrilanki, Avstraliji ..., torej v državah, ki imajo skupaj kakšno poldrugo milijardo prebivalcev, je to čisto mogoče. Pri preostalem prebivalstvu našega planeta pa bolj ali manj prevladuje stereotip, da ga igrajo le dolgočasni Angleži, ki nimajo pametnejšega dela, kot da pet dni skupaj gledajo eno samo samcato tekmo na televiziji. V nekdanjih britanskih kolonijah od Karibov in Antilov do Nove Zelandije pa v zvezi s kriketom vlada prava evforija. Kriket ni samo šport, kriket je religija. Edina reprezentanca, ki ne sodi v britanski Commonwealth in se uvršča na svetovna prvenstva, je reprezentanca Nizozemske. Pa še ta je bolj kot ne topovska hrana za najboljše reprezentance. Zakaj kriket ni priljubljen nikjer drugje na svetu? Tom pravi, da je pač kulturno drugačen šport. Z njim so lokalno podjarmljeno prebivalstvo okužili britanski častniki in vojaki, ki so ga igrali v kolonijah. Kriket je eden najstarejših športov na svetu, saj naj bi ga bili v osnovni obliki igrali že v 13. stoletju, okoli leta 1550 pa tudi v angleških šolah. V 18. stoletju so v Angliji potekale že prve prave tekme z veliko občinstva in ustanavljali so se prvi klubi. Vmes so ga celo prepovedali, ker so na tekmah gledalci preveč pijančevali in sklepali nelegalne stave. Leta 1878 so ustanovili najlegendarnejši klub na svetu Marylebone Cricket Club, ki je še vedno najvplivnejši na zemeljski obli. Pri MCC, kot pravijo klubu, so si izmislili tudi 42 zakonov kriketa, ki veljajo kot glavna pravila. Kriket je sploh edini šport, kjer ne veljajo pravila, ampak zakoni. Kar se tiče pravil, ima sloves enega najbolj zapletenih športov, pa čeprav se zdi, da mora metalec zgolj razsuti vratca, tri pokončne palice, na katerih sta dve krajši, položeni vodoravno. Odbijalec skuša z batom to preprečiti. Kriket je taktična filozofija, toda v pravila sodijo še pravila oblačenja, saj morajo imeti igralci na večdnevnih "testih" bela oblačila, na enodnevnih tekmah pa lahko nosijo barve kluba ali državne reprezentance. Metalci morajo žogo, ta je iz plutaste sredice in usnja, metati s stegnjeno roko. Nedavno so zaradi sporov metalcem, ki mečejo zavite žoge, dovolili, da lahko skrčijo roko za največ 15 stopinj. Toda kljub temu največji mojstri mečejo žoge tudi s hitrostjo do 160 kilometrov na uro, kar je lahko za odbijalce kljub ščitnikom precej boleče, ker je žoga dokaj trda. Tom pravi, da je zlomljen prst (morda celo roka) na sezono nekaj običajnega. Sicer pa je kriket najbrž tudi najdaljša športna igra. Igralci in gledalci si vzamejo za druženje in tekmovanje ves dan, testi pa lahko trajajo tudi po pet dni. "Tipično se igra začne ob pol enajstih in konča okoli enih. Nato sledi kosilo, ki traja 35 do 40 minut. Potem je na vrsti popoldanski del, ki se začne dvajset minut do dveh. Ob treh je premor za pijačo, nato se igra do štirih, ko je na vrsti čaj s torticami in sendviči s kumarami, sirom in maslom. Po odmoru za čaj sledi večerni del od petih do sedmih," je uradni potek igre razložil Tom. Največji sovražnik kriketa, ki je strogo poletna igra, je dež. "Če dežuje, se žoga ne more odbijati, zato s ponjavami pokrijejo najpomembnejše dele igrišča, nato pa čakajo, da neha deževati. Takrat sodniki pregledajo igrišče, ali ni preveč vode in je varno igrati." Če dež prekine tekmo, obstajajo pravila, po katerih se glede na odigrani del srečanja izračuna, kdo je končni zmagovalec.

V zvezi s kriketom kroži nešteto mitskih zgodb in zanimivih podatkov. Vsem dvomljivcem v poduk navdušenci nad kriketom in propagandisti postrežejo s podatkom, da je bil dvoboj med Indijo in Pakistanom na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki leta 2003 drugi najbolj gledan športni prenos v zgodovini, takoj za otvoritveno slovesnostjo ob začetku olimpijskih iger v Atenah. Ogledalo naj bi si ga bilo več kot 2,2 milijarde ljudi v več kot sto državah sveta, tekme pa si je v živo na igriščih ogledalo 627 tisoč ljudi. Finale svetovnega prvenstva v nogometu med Italijo in Francijo si je na primer ogledalo le nekaj več kot milijardo gledalcev. Ena najkontroverznejših športnih zgodb se je zgodila letos na svetovnem prvenstvu, ki je potekalo v tako imenovani Zahodni Indiji, na otokih med Venezuelo in Kubo (Trinidad in Tobago, Barbados, Jamajka ...). Na Jamajki so našli mrtvega trenerja pakistanske reprezentance Boba Woolmerja. Jamajška policija je najprej sumila, da ga je nekdo ubil, po zadnjih poročilih pa naj bi bil umrl naravne smrti. Domnevni umor so povezovali z neuspehom pakistanskih kriketašev, saj so izgubili tekmo z Irsko. To je recimo večje presenečenje, kot če bi se sedanja slovenska nogometna reprezentanca uvrstila na prihodnje svetovno nogometno prvenstvo in iz nadaljnjega tekmovanja izločila Brazilijo.

Drugi največji derbi v kriketu je The Ashes, tradicionalni dvoboj med Avstralijo in Anglijo. V Avstraliji, deželi tam spodaj, je po zatrjevanju slovenskih kriketašev kriket najbolj priljubljen šport, to pa ni nobeno naključje, saj so Avstralci že nekaj let najboljši na svetu, osvojili so tudi zadnja tri svetovna prvenstva. Letos so v finalu premagali Šrilanko, ki je bila zadnji svetovni prvak pred primatom Avstralcev.

Kriket pod alpami

Čeprav se na prvi mah zdi, da smo v Sloveniji spet tradicionalno za časom, ki narekuje modne smernice v vseh možnih panogah in disciplinah, ker je bilo prvo državno prvenstvo v tako pomembni disciplini, kot je kriket, odigrano šele leta 2007, se lahko mirno pohvalimo, da je bila prva tekma kriketa pri nas že daljnega leta 1974, vendar bodo športni analitiki in kronisti verjetno v zgodovinske knjige raje zapisali datum 2. maj 2007, ko se je v Sloveniji odigrala prva tekma med dvema slovenskima moštvoma pod pokroviteljstvom slovenske kriket zveze, ali pa datum 24. junij 1997, ko je uradno istega dne ustanovljeni Kriket klub Ljubljana, čeravno sestavljen iz bolj ali manj kleno angleščino govorečih članov z različnih koncev sveta, odigral prvo prijateljsko tekmo s klubom iz na Balkanu zelo priljubljenega mesta Haag. Prvo uradno tekmo leta 1997 si je ogledal celo predsednik države Milan Kučan. Povabljen je bil tudi ob naslednjem zgodovinskem dejanju, prvem državnem prvenstvu v Valburgi, a je moral zdaj že nekdanji predsednik na veliko žalost vseh 50 ljubiteljev, gledalcev in igralcev udeležbo zaradi nepojasnjenih razlogov odpovedati. A je bil razumljen. Čeprav po vsem svetu velja pravilo, da so v tako rekoč vsako državo, kjer se kriket igra, razburljivo igro prinesli Angleži, smo Slovenci spet rahla izjema. K nam ga je prinesel Borut Čegovnik, danes zdravnik in kapetan ekipe prvih državnih prvakov. "Kriket smo začeli igrati leta 1974, ko sem bil v Angliji na jezikovnem tečaju. Tam sem stanoval pri nekem igralcu kriketa in naučil me je igre. S seboj sem prinesel opremo in igrali smo ga 13-letni otroci, celo rezultate smo si zapisovali. Bilo nas je 24 iz Mežice," pravi dr. Čegovnik. Enega prvih turnirjev so poimenovali kar Jakopič Memorial Tournament, posvečen je bil lokalnemu kmetu, ki je takrat mladim koroškim zanesenjakom odstopil travnik za igranje za tiste čase res rahlo čudne igre.

V Sloveniji pravega igrišča za kriket seveda ni. Tudi v Valburgi, ki slovi kot center slovenskega kriketa, je igrišče na travniku, ki ga je za plemenito stvar odstopil neki lokalni posestnik, ne vedoč, da mu bodo aristokratski športniki delček trate, kjer poteka največ dogajanja, celo zabetonirali. A igrišče kljub temu še vedno obstaja. Čeprav se na prvi pogled res zdi vse precej začetniško od igrišča do števila gledalcev, igralcev in simpatizerjev, zdaj v Sloveniji igra pet klubov - v Mariboru, Mežici, Beli krajini po eden in v Ljubljani dva kluba. Klub, ki je bil ustanovljen prvi, Kriket klub Ljubljana iz leta 1997, kjer igrajo malo večji znalci, predvsem pa ljudje s kriketaškim pedigrejem oziroma ljudje z območja britansko-avstralsko-otoškega cesarstva, oplemeniteni s čisto pravimi Slovenci in celo s tujcem iz Šrilanke, ki je menda kar dober igralec, zaradi predobrega znanja za slovenske razmere raje tekmuje v avstrijski ligi. Ta v svetovnem merilu ne pomeni kakšne posebne vrednosti, a je za zdaj vseeno malo močnejša od novonastale slovenske lige. Igralci ljubljanskega kriket kluba sestavljajo tudi jedro reprezentance, ki sodi v četrto, zadnjo evropsko divizijo skupaj s Švedi, Čehi, Grki, Švicarji, Avstrijci in Luksemburžani. Hrvati so, takole med brati, razred višje.

Alasdair Green, eden izmed slovenskih navdušencev za kriket z angleškim geografskim poreklom in prava enciklopedija kriketa, trdi, da bo ta v bližnji prihodnosti postal slovenski poletni ekipni šport številka ena. Al, kot mu pravijo, je nosilec projekta kriket v osnovnih šolah, za katerega med pionirčki in cicibani vlada izredno zanimanje. Če verjamete ali ne, zdaj v šestih ljubljanskih in v osnovnih šolah v Škofji Loki ter Beli krajini in Grosupljem kriket že igra več kot 200 učencev, čeprav nosilcu projekta ni uspelo zmoledovati skoraj nič fičnikov od državnih in lokalnih oblasti. Je pa zato toliko radodarnejše angleško veleposlaništvo; iz svojega žepa je plačalo kije in drugo opremo za ustanovitev in razvoj kriketa v glavnem mestu podravske regije. In če gre verjeti poznavalcem, ki imajo kriket v genih, so angleški skavti že opazili nekega malega slovenskega Ronaldinha kriketa in še nekaj talentov, ki bodo slavo slovenskega kriketa ponesli med tistih 2,5 milijarde ljudi, ki se bolj ali manj uspešno ukvarjajo s tem športom. Al in drugi promotorji imajo eno samo skromno željo, da bi ljubljanska mestna oblast imela nekoliko več posluha za kriket, da bi dobili igrišče znotraj ljubljanske obvoznice, da bi se lahko mladi kriketaši vozili na treninge z ljubljanskimi mestnimi avtobusi in da bi kriket postal množičen šport tudi v Sloveniji.