Max Modic

 |  Mladina 23  |  Kultura

Posvečeno bodi tvoje ime

Iron Maiden, bržčas največji metalski bend na svetu, na bržčas najmizernejšem med stadioni

Plečnikovi spomeniško zaščiteni podrtiji za Bežigradom so za en dan spremenili namembnost in postala je pogansko svetišče za rituale žrtvovanja.

Plečnikovi spomeniško zaščiteni podrtiji za Bežigradom so za en dan spremenili namembnost in postala je pogansko svetišče za rituale žrtvovanja.
© Matej Leskovšek

Če ne bi bilo Boba Dylana, ki se nam je tu prvič prikazal, njegove svetosti Petra Mlakarja, ki nam je na z nedolžnim snegom kriti travici daroval božično poslanico, in Iron Maiden, ki so po daljši pavzi ponovno preverili utrip slovenskega težkometalnega telesa, se verjetno nikoli ne bi osebno seznanil z notranjostjo bežigrajskega stadiona. V soboto okoli četrte ure popoldne sem se odpravil na izvidniško pešačenje iz centra mimo železniške postaje do bežigrajskega stadiona in preverjal, do katere faze je prilezla metalska invazija na Ljubljano. Sprva ni prav nič kazalo, da se ima čez slabih pet ur zgoditi dogodek leta z nesmrtnimi Iron Maiden v glavni vlogi, ki so slovenski prestolnici izkazali posebno čast, ko so jo izbrali za začetek poletne koncertne turneje, poimenovane The Matter of the Beast. Imenu turneje sta botrovala dva ključna dogodka iz zgodovine benda, ki je za resno glasbeno kritiko že desetletja nepomemben, infantilen, izpraznjen ter nevreden pohvalne besede za nesporne zasluge pri ustvarjanju celostne podobe sodobnega rokenrol izraza. Iron Maiden, ki v težkometalni sekciji glasbene zapuščine dvajsetega stoletja predstavljajo tisto, kar v mainstreamu predstavljajo The Rolling Stones, se pravi neke vrste most med generacijami in njihovimi glasbenimi okusi, so lani obhajali 30-letnico svojega ustvarjanja. Ta častitljivi jubilej so proslavili z izdajo svežega albuma The Matter of Life and Death ter istoimensko evropsko turnejo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Max Modic

 |  Mladina 23  |  Kultura

Plečnikovi spomeniško zaščiteni podrtiji za Bežigradom so za en dan spremenili namembnost in postala je pogansko svetišče za rituale žrtvovanja.

Plečnikovi spomeniško zaščiteni podrtiji za Bežigradom so za en dan spremenili namembnost in postala je pogansko svetišče za rituale žrtvovanja.
© Matej Leskovšek

Če ne bi bilo Boba Dylana, ki se nam je tu prvič prikazal, njegove svetosti Petra Mlakarja, ki nam je na z nedolžnim snegom kriti travici daroval božično poslanico, in Iron Maiden, ki so po daljši pavzi ponovno preverili utrip slovenskega težkometalnega telesa, se verjetno nikoli ne bi osebno seznanil z notranjostjo bežigrajskega stadiona. V soboto okoli četrte ure popoldne sem se odpravil na izvidniško pešačenje iz centra mimo železniške postaje do bežigrajskega stadiona in preverjal, do katere faze je prilezla metalska invazija na Ljubljano. Sprva ni prav nič kazalo, da se ima čez slabih pet ur zgoditi dogodek leta z nesmrtnimi Iron Maiden v glavni vlogi, ki so slovenski prestolnici izkazali posebno čast, ko so jo izbrali za začetek poletne koncertne turneje, poimenovane The Matter of the Beast. Imenu turneje sta botrovala dva ključna dogodka iz zgodovine benda, ki je za resno glasbeno kritiko že desetletja nepomemben, infantilen, izpraznjen ter nevreden pohvalne besede za nesporne zasluge pri ustvarjanju celostne podobe sodobnega rokenrol izraza. Iron Maiden, ki v težkometalni sekciji glasbene zapuščine dvajsetega stoletja predstavljajo tisto, kar v mainstreamu predstavljajo The Rolling Stones, se pravi neke vrste most med generacijami in njihovimi glasbenimi okusi, so lani obhajali 30-letnico svojega ustvarjanja. Ta častitljivi jubilej so proslavili z izdajo svežega albuma The Matter of Life and Death ter istoimensko evropsko turnejo.

Drugi zgodovinski dogodek, ki zaznamuje letošnjo veliko poletno turnejo Iron Maiden, pa je izid albuma The Number of the Beast, ki je na police ploščarn prišel pred natanko 25 leti in pomenil prelomnico tako za skupino samo kot za trende v glasbeni zvrsti. Na tem tretjem studijskem albumu je prejšnjega pevca Paula Di'Anna zamenjal karizmatični Bruce Dickinson, ki (peščico njegovih ne ravno impresivnih solističnih albumov in kratkotrajna kreativna nesoglasja z ustanovnimi člani skupine bomo ob tej svečani priložnosti zanemarili) železni devici ostaja zvest že četrt stoletja. Še več, z Dickinsonom je bežigrajskem stadionu v živo dokazal, da mu energije za akrobacije po odru in plezanje po zvočnikih še zdaleč ni zmanjkalo, se je za po srednjeveškem mučilnem orodju poimenovano zasedbo začelo novo obdobje.

Iron Maiden so kmalu prevzeli primat med predstavniki novega vala britanskega heavy metala in v osemdesetih patentirali modo ponetanih motorističnih jaken z našitmi logotipi bendov ter oprijetih kavbojk in pajkic, ki se končajo tik nad visokimi supergami. Uspeh so jim kakopak najbolj zavidali pankerji, kar je razumljivo, saj je punk kot kratkotrajno osvežilno in progresivno gibanje na glasbeni sceni takrat že vidno izgubljal svoj navdih. V bistvu je začel zlagoma crkovati, magnet za množice pa so postale vokalne akrobacije, maratonske kitarske solaže ter s srednjeveško mistiko, pogansko romantiko in gotsko ikonografijo oplemeniteni teksti besedila. Z eno besedo: Iron Maiden. Iron Maiden so v letih, ki so sledila, razpadali, se ponovno združevali in se spreminjali, da bi ostali isti. Skratka, kot Rolling Stones.

Ob 18. uri, ko se je iz gotske sivine oblakov nad prestolnico prvič kraljevsko uscalo, je bila Plečnikova spomeniško zaščitena podrtija za Bežigradom že bolj podobna poganskemu svetišču za srhljive rituale žrtvovanja, kot jih podoživlja težkometalski zimzelenček The Number of the Beast, ki, navdahnjen s filmom Romana Polanskega Rosemaryjin otrok, pripoveduje o oživljanju in utelešenju biblijskega antikrista. Hej, a morda veš, kako se začne komad The Number of the Beast, sem pobaral postavno, v usnjeno minico in mrežaste najlonke napravljeno metalko s črnim ličilom na ustnicah in z lobanjami ponetanim pasom okoli bokov. Odgovor je bil takojšen, natančen in skupinski: "Tu je treba modrosti. Kdor je bister, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset." Citat iz Razodetja (13:18) v Novi zavezi, bržčas najslavnejši svetopisemski citat v metalski subkulturi, so mi postavna metalka in njeno spremstvo brezhibno odrecitirali v angleščini. Obvladajo, ni dvoma. Tistega, ki ni obvladal, v soboto pod bežigrajskim deževnim nebom ni bilo. Površina zemlje, nasteljane s praznimi pločevinkami piva in plastenkami, iz katerih sta se v njihove imetnike prelila vino in žganje, se je večala. Število vernikov, ki niso mogli zbrati 55 evrov za vstopnico in so zato žicali mimoidoče, je dramatično naraščalo. Organi reda in miru so se filozofsko čohali pod kapami, češ danes bo še pestro. Na pumpanje želodca so odpeljali prvega padlega angela. Razširil se je glas o skupini krščanskih mladenk in mladcev ter njihovi skupinski molitvi za slovenske duše, po katerih hudi duh ob pomoči svojih valptov, kot so Iron Maiden, napovedani Marilyn Manson in horda satanistov, ki prihajajo na tolminski Metalcamp, steguje svoje ogabne kremplje. Nebo se je še bolj stemnilo. Odštevanje se je začelo.

Up The Irons!

Štiri minute pred 21. uro so mrak na bežigrajskem stadionu končno razrezali nezgrešljivo usklajeni rifi treh našpičenih kitar in po grobi oceni 12.000-glava množica je preglasila ozvočenje, ki je bilo komaj kos svoji nalogi, v tridelnem bisu, med komadom 2 Minutes to Midnight, ki ga je željno pričakoval tudi zgoraj podpisani, pa je mikrofon v Dickinsonovih rokah za sekundo, dve celo mrknil. Na orgazmično zadovoljstvo razgrete množice, ki je ni uspela ohladiti niti kratka, a intenzivna ploha, je glasna in dramaturška izvedba himne The Number of the Beast potekala brezhibno, po znamenitem uvodnem citatu pa se je v ozadju izpod odrske konstrukcije nad bend dvignil monumentalni rdeči peklenšček žarečih oči, ki je s prekrižanimi rokami dobrih pet minut, kolikor pač traja pesem v izvirni izvedbi, natančno motril izgubljene duše pod odrom ter se mirno in dostojanstveno naslajal nad njihovim navdušenjem. Proti koncu metalske veselice se je v vojaški uniformi po odru sprehodil še štirimetrski Eddie, tradicionalna maskota v podobi tršatega zombija, zaščitni znak institucije Iron Maiden, ki krasi vse ovitke njihovih nosilcev zvoka in slike, nepogrešljiv pa je tudi na mikicah, denarnicah, trenerkah in pasovih, ki so jih na koncertu prodajali po pošastno navitih cenah od 30 do 60 evrov.

Rdeča nit pestre koncentracije ekspresivnih imidžev je bila kajpada črna barva, ki je bila v parterju malodane stoodstotno zastopana, za spoznanje manj pa je odmevala na levih tribunah, kjer se je gnetlo kar nekaj civilov v šuškavcih, vetrovkah in pelerinah, ki so kvarili uniformiranost celostne podobe. Na mikicah je prevladovala ikonografija Iron Maiden, ki, zanimivo, prevladuje tudi na drugih metalskih koncertih. Kako je to mogoče, mi je pojasnil Boštjan Doblekar, živa metalska enciklopedija, organizator koncertov in lastnik butika Master of Metal, edine strogo specializirane štacune z metalsko robo v Sloveniji, ki je zapovrh še maidenovec številka ena, odkar jih je kot enajstleten pokavec leta 1984 prvič videl v živo. "Iron Maiden imajo neko svojo magijo, ki z leti ne usahne. Magijo, ki je nima noben drug bend v tej glasbeni zvrsti. Iron Maiden so skupni vsem ljubiteljem metala, ne glede na ortodoksnost njihovega metalskega prepričanja," razlaga Doblekar, ki je bil v devetdesetih letih, torej v enem pod prejšnjih življenj, znan kot Vrag Wolland, mož Margarete Wolland, vernik death metala in pridigar njegovih ekstremnih podzvrsti.

Profil publike na sobotnem koncertu je v celoti potrdil Doblekarjeve teze, saj so se v parterju z ramo ob rami drenjali tako rosno mladi najstniki kot resni družinski očetje, stari štirideset in več, ki so bili za spoznanje številčnejši v občinstvu na tribunah. Znaten procent najbolj gorečega publikuma so predstavljali obiskovalci iz Hrvaške, iz Avstrije pa je prišlo zastopništvo lokalnega Iron Maiden Fan Cluba, ki ne zamudi nobenega koncerta svojih izvoljencev. "To je moj prvi koncert," mi je razlagal znanec iz podjetniških vrst. "Nikoli še nisem bil na koncertu, ker me je vedno morilo to, kam bom šel scat ali srat v tej masi, če me slučajno pritisne." Mimogrede, iznajdljivejši mladci na tribunah so problem menjavanja vode reševali na zelo praktičen način. Odtočili so v izpraznjen plastičen kozarec za pivo in ga zalučali nekam med publiko. Bojda so ciljali avtoritativnega pleškota, redarja, ki se je koračil kot kakšen robocop in jim poprej na vse pretege omejeval prosto gibanje po stadionu.

Boštjan Doblekar organizira približno petnajst metalskih koncertov letno, ki po glomaznosti resda ne dosegajo sobotne stadionske veselice s šampioni britanskega vala heavy metala, kljub vsemu pa predstavljajo lepo število ozko specializiranih dogodkov za dvomilijonsko Slovenijo. Njegov največji projekt je Metalcamp, enotedenske metalske počitnice v Tolminu z desetinami nastopajočih bendov vseh metalskih zvrsti in podzvrsti, ki se bodo letos odvile že četrtič zaporedoma in bodo, če bo šlo vse po planu, zlagoma postale živopisen nadomestek za prosluli Novi Rock. "Slovenska metalska publika je maloštevilna, zato pa zvesta in zahtevna. Na Metalcampu se zbere okoli 10.000 obiskovalcev in to so bolj ali manj isti obrazi, ki si jih videl tudi na Iron Maiden. Na Slovenskem je metal konstanta, zadnja leta zanimanje zanj zelo narašča. Metal prihaja v ospredje ciklično, eksplodira približno na vsakih deset let. Slovensko metalsko občinstvo se po mojih izkušnjah deli točno na pol: polovica je klasičnih metalcev, polovica pa privržencev ekstremnejših oblik, vsi pa so strahovito izbirčni. Samo death metal se denimo deli na kakih pet podzvrsti in praktično je treba za vsakega fena posebej organizirati kak koncert po njegovem okusu." Aha, in s čim se vzpenjajo na višje nivoje zavesti, si pri tem še vedno pomagajo s tradicionalnim alkoholom in travo? "Hja, metal se razvija tudi v tem pogledu. Progresivci in alternativci vzamejo pač kaj progresivnega ali alternativnega, drugače pa alkohol ostaja droga številka ena v metalskem svetu." Med koncertom Iron Maiden o tem ni bilo niti najmanjšega dvoma. Tako kot ni bilo dvoma o tem, da v metalskem univerzumu brez uspešne grafične podobe ni uspešnega benda. "Mislim, da polovico uspeha in prepoznavnost benda zagotavljata logotip in ikonografija. Iron Maiden so iz tega doktorirali. Psihologijo fenov so naštudirali v nulo. Mularija pada na logotipe in imidž, albume še zmeraj kupuje po naslovnicah. Trije daleč najbolje prodajani logotipi v moji trgovini so Iron Maiden, AC/DC in Misfits," dodaja Doblekar.

"Ustavite jih, prikličite jih nazaj! Pa ja ne boste pustili, da grejo po uri in pol špila. Pizda, 55 evrov smo plačali!!" je vpila izrazito dekoltirana metalka, ko so se ob 22.35 po enem samem bisu, ki ga je zaključila epska pesem Hallowed Be Thy Name, začeli na stolpih prižigati reflektorji. Punca je očitno prišla na koncert pod vtisom bombastičnih živih albumov, kot so Live After Death, Rock In Rio in Death on the Road, ki kar trajajo in trajajo ter nizajo hit za hitom. Jebiga, ko si enkrat velik, si lahko privoščiš tudi kratke koncerte. V tolažbo tistim, ki jih poldruga ura metalske klasike ni potešila, povejmo, da bodo Iron Maiden kratki tudi na vseh preostalih nastopih turneje The Matter of the Beast. Redko kje pa bo vstopnica cenejša od 55 evrov.

Rolling Stonesom heavy metala je torej uspelo napolniti slabo polovico bežigrajskega stadiona, k čemur je poleg relativno visoke cene vstopnic krepko pripomoglo tudi usrano vreme. Doblekarja sem pobaral, kdo bi po njegovem mnenju maksimalno zapolnil kapacitete spomeniško varovane nogometne njive. "AC/DC," je izstrelil in dodal: "Z gosti. Z veliko gosti."

Karizmatični Bruce Dickinson, nekoč ozaljšan s polmetrsko grivo, že četrt stoletja grize mikrofone v čast in slavo Iron Maiden.

Karizmatični Bruce Dickinson, nekoč ozaljšan s polmetrsko grivo, že četrt stoletja grize mikrofone v čast in slavo Iron Maiden.
© Matej Leskovšek

© Matej Leskovšek