Romi na nacionalki

Eden izmed kozmetičnih dodatkov Grimsovega zakona o podržavljenju javne RTV, ki naj bi odvrnil pozornost od osnovnega načrta zavzetja neuravnotežene nacionalne radijske in TV-hiše, je bila zakonska zaveza o ustvarjanju in oddajanju "radijske in televizijske oddaje za romsko etnično skupnost". Čeprav slabi dve leti po referendumski potrditvi spornega zakona še vedno ne spremljamo prav tako zakonsko ukazanega tretjega, parlamentarnega kanala, pa kaže, da bodo kmalu uveljavljene zakonske določbe o produkciji romskih vsebin v javnem RTV-zavodu. Izobraževalno središče RTV Slovenija namreč te dni v svojih prostorih izobražuje prvo romsko novinarsko ekipo, ki naj bi po uspešnem usposabljanju začela ustvarjati našo prvo javno romsko radijsko in TV-oddajo. "Mi, romski novinarji, želimo biti boljši novinarji od vas. Ni dobro, da samo Slovenci poročate o romski problematiki, saj bi se poročanja o Romih mi zagotovo lotili s pozitivnejšim pristopom. Ob tem pa bi nam Romi tudi bolj zaupali," je dvaindvajsetletni Bogdan Miklič, ki v bodočem romskem uredništvu predstavlja dolenjske Rome, na kratko in suvereno opisal temelje svojega poslanstva. Kot so povedali udeleženci izobraževanja, so bili na avdiciji prejšnjo jesen izbrani predstavniki treh večjih skupin Romov na Slovenskem. Bogdan naj bi predstavljal dolenjske Rome, ki so pred stoletji prišli iz Hrvaške, Rinaldo Diricchardi Muzga gorenjske Sinte, ki so s severa k nam prišli prek Avstrije, prekmurske ravnice bodo zastopali Robertina Radko, Monika Sandreli in Valerija Horvat, Jasmina Ahmetaj pa tiste štajerske Rome, ki govorijo albansko. "Želim poročati o romski kulturi. Predvsem pa bomo, ko bomo poročali o dogodkih, povezanih z Romi, uporabljali imena in priimke, ne samo besedo Rom, kot se dogaja sedaj," je dodala enaindvajsetletna Robertina, ki si je medijske izkušnje doslej pridobivala na Radiu Sora. "O Romih se poroča samo takrat, ko se zgodi kaj slabega," je v pogovor posegla Mariborčanka Jasmina in razložila potek izobraževanja, ki ga je z desetimi milijoni nekdanjih tolarjev podprl Urad za narodnosti, javni zavod RTV pa je temu v opremi in znanju dodal še dobrih osem milijonov. Romsko novinarsko usposabljanje je sicer odličen primer pozitivne diskriminacije, saj se romski novinarski vajenci v prestolnico za konec tedna pripeljejo z organiziranim prevozom. V Ljubljani jih čaka mala šola novinarstva, kjer jim radijske osnove predava Tatjana Pirc, televizijske Neva Nahtigal, Jure Pengov in Melita Zajc, kamero Tine Perko, nastop Andrej Vajevec in montažo Zlatjan Čučkov. Med predavanji so nameščeni v bližnjem motelu, poskrbljeno je tudi za njihovo prehrano. Doslej so plodove svojega novinarskega učenja pokazali ob svetovnem dnevu Romov, ko so v eter javnega radia spustili prvo, pilotsko oddajo, sedaj pa so v pričakovanju obljubljene dvojezične televizijske oddaje za romsko skupnost.

In kako se bo njihovo poročanje razlikovalo od poročanja novinarjev civilov? Kako bi recimo obdelali vestičko o tem, da je Rom uspešno končal osemletko na OŠ Bršljin, saj v zadnjih tridesetih letih šolanja na tej šoli ni končalo niti deset romskih otrok? "Te otroke popolnoma razumem. Prihajajo pač iz takšnih družin, da se od njih ne pričakuje, da bi hodili v šolo. To so otroci, ki živijo brez vode in elektrike. Ko bi delal prispevek o tem, bi zato posnel tudi okoliščine, v katerih živijo otroci, ki ne hodijo v šolo," je kot iz topa izstrelil Dolenjec Bogdan. Takoj se mu je pridružila 19-letna Valerija: "Jaz bi še dodatno preverila odnos do romskih otrok v šoli, saj vem, da se dogaja, da če si Rom, skoraj ne moreš dobiti višje ocene od dve." "Ali pa recimo primer Revoza. Neprestano se govori, da tam primanjkuje sedem tisoč delavcev in da Romi ne želijo delati. Nihče pa ne poroča, da tudi Slovenci ne želijo delati tam, in četudi bi se tam zaposlilo vseh tri tisoč Romov, bi še vedno ostalo štiri tisoč praznih delovnih mest," se je v pogovor vključil Rinaldo. Kaj pa bi poudarili pri novici o okrepljeni postavi romskih glasbenikov na ljubljanskih ulicah? "Vidi se, da se ti ljudje zelo borijo za svoje življenje. Za golo preživetje igrajo ves dan, čeprav ni zaslužka. Dobijo toliko, da preživijo," je bil spet najbolj prepričljiv Bogdan. Z bodočimi novinarji nacionalne televizije smo nato nadaljevali s kritiko poročanja ob ambruških ekscesih. "Nihče ni nikjer in nikoli jasno povedal, da so romsko družino razselili zaradi tega, ker je Slovenec napadel Slovenca," je pribila druščina bodočih novinarjev, med katerimi so skoraj vsi - podobno kot Strojanovi - že izkusili dobrosrčnost prijaznega slovenskega naroda. Najstarejši med novinarskimi vajenci, 45-letni Rinaldo, ki je končal teološko fakulteto in je že delal na Radiu Slovenija, recimo zaradi pretemne kože in romskih prednikov ni mogel postati duhovnik: "Takratni škof Šuštar je rekel, da me slovenski verniki ne bodo sprejeli. Tako je to v cerkvi, pedofili lahko vanjo vstopajo pri glavnih vratih, Cigan pa pri nobenih."

Jasmina je načela zgodbo o štajerskem nočnem lokalu Bumerang, kamor je Romom vstop prepovedan. Ker vodstvo kluba takšne prepovedi ne bi moglo zakonsko urediti, zabave željne romske najstnike pri vhodu odpravljajo z zahtevami po klubskih izkaznicah, ki jih seveda nobeden izmed njih nima. "Zelo je tudi pomembno, kako se oblečeš. Če sem recimo urejena, tako rekoč ni nobenih težav. Zgodi se, da me ljudje celo vikajo. Čisto drugače pa je, če grem ven v trenirki," je povedala Jasmina in nadaljevala pripoved o neki mariborski trgovini, kjer naj bi se bili kupci pritoževali, da ne bodo jedli kruha, ki jim ga prodaja Ciganka. "Toda niso nestrpni le ljudje, takšna je tudi država. Prijavila sem se recimo za poklicno vojakinjo. Izpolnjevala sem vse pogoje, nisem bila nikoli kaznovana. Nikoli ni bil kaznovan niti nobeden od članov moje ožje družine. Kljub temu sem od ministrstva prejela negativen odgovor. Ministrstvu za obrambo ni treba navesti razlogov za negativen odgovor, vendar je očitno, da je bil odgovor tak zato, ker sem Rominja," je brez posebnega razburjenja opisala potek iskanja zaposlitve Jasmina. K spominom na prijazno slovensko ljudstvo je svoje dodala še najstnica Valerija, ki pozna primere, ko so Rominje med opravljanjem prakse iz zdravstvene nege od pacientov doživljale odzive v slogu: "Mene pa Ciganka že ne bo umivala." "Sama recimo na Srednji poklicni in tehnični šoli Murska Sobota nisem šla na svoj maturantski ples, ker so starši in dijaki protestirali, da ne bodo imeli maturantskega plesa s Cigani. Tako je nazadnje tudi bilo," je povedala Valerija in zraven navrgla pripetljaja iz nekega petega razreda devetletke, kjer so sošolci skandirali "dol z Romi", neka romska deklica pa jih je slišala, ker se je vrstnice dotaknila s "smrdečimi" rokami. Bogdan, ki je delal na Zavodu za zaposlovanje, je iz prve roke navrgel še podatek o zaposlitveni diskriminaciji: "Iz izkušenj vem, da je veliko takih, ki Romov ne bi sprejeli v službo." "No, ampak ni treba govoriti samo o slabih stvareh. Mogoče je res, da so na tisti šoli nestrpni do Romov, toda treba je povedati, da na drugih šolah ni nikakršnih težav," je v pogovor posegla Murina delavka Monika, ki je na začetku negodovala, ker so morali vsi vajenci na glas povedati, da je Muceva žena. Žena Jožeta Muca, romskega svetnika, seveda. Monika je sicer sodelavka Romskega izobraževalno-informativnega centra, kjer pripravlja radijsko oddajo Prisluhnite Romom, ki se predvaja na osmih lokalnih postajah. Tu se je naš pogovor preusmeril nazaj k novinarskemu delu, saj so dekleta začela govoriti o sprejemanju in dajanju podkupnin sogovornikom. "Snemala sem pogovor s trinajstletno romsko deklico, ki igra na ulici. Neka druga punca je želela za izjavo 10 evrov, a ji jih nisem hotela dati, saj je na RTV pravilo, da med delom ne sprejmeš niti ne daš podkupnine. Po pogovoru sem punci, ki mi je dala izjavo, dala 5 evrov. Vendar ji denarja nisem dala za izjavo, ampak za njeno igranje," je povedala več kot poštena Monika.