skeptičarkin zagovor

Od nekdaj me je motil intelektualni snobizem, v resnici še bolj kot materialni snobizem. Intelektualni snobizem se mi zdi še hujša oblika arogantne napihnjene večvrednosti. Saj veste tisto, ko vam "status" ne dovoljuje, da bi se nasmejali ob profanih sitkomkah ali vicih o seksu, ki jih za šankom trosijo s pivom podkrepljeni in z vonjem po švicu odišavljeni kerlci. Ker vam intelektualni status določa, da ob tem le zavijate z očmi ali pa - če ste res prepričani o svoji superiornosti - skušate uboge ljudi, ki jih to zabava, poučiti, da je to škodljivo za njihov um. Lepo vas prosim! Teorija nadstavbe in baze se je sesula tisti trenutek, ko je prva človeška opica kliknila na internet. V poplavi in neizmerni dostopnosti informacij, ki so vam ta hip na voljo, je intelektualni snobizem, ki izloča velik del družbe, navadna potuha lenobnežev. Poudarjanje svoje večvrednosti z zanikanjem dela družbe pa je približno tako hud prestopek kakor rasizem, šovinizem ali karkoli, kar je sedaj že označeno kot politično nekorektno dejanje. Če bi bili polihistorji - najširše izobraženi med izobraženimi - sodoben pojav, bi se z enako vnemo ukvarjali z ekokmetijstvom, bolivudom, anarhistično teorijo, psihopatskimi politiki, gojenjem riža v Indoneziji, turbofolkom, svetovnim prvenstvom v ragbiju, Orhanom Pamukom, ekofeminizmom, lepotnimi operacijami, varovanjem kitov, tajnimi službami, angleško kraljico in resničnostnimi šovi. Ker vse to in še marsikaj drugega je današnja družba. Zanikanje kateregakoli dela te družbe je zatiskanje oči pred realnostjo. Zato s ponosom in še enkrat v javnosti ponovim: "Ja, Big Brother je bil to sezono najboljša TV-oddaja. In ja, gledala sem jo vsaj dvakrat na teden." Ter še dodam, da veliko raje kot Odmeve ali Vroči stol. V zagovor pred tribunalom pa naj naštejem nekaj razlogov, zakaj. To vam povem ne glede na to, ako me boste potem obsodili na kolumnistični samomor s samoukinitvijo. Torej ... BB je velik produkcijski podvig, sproščujoča zabava, vpogled v slovenstvo, vpogled v izseljensko problematiko in navsezadnje prikaz navadnosti ljudstva.

AD 1: Big Brother je verjetno največji produkcijski podvig slovenske televizije. Nobena Planica, svetovno hokejsko prvenstvo, niti Bar mu ne sežejo do prve kamere. To, da si neka televizija lahko privošči popolno ekipo, ki tri mesece sledi le enemu projektu, je dokaz, da je to velika televizija. (Ne, ne, nisem plačana od POP TV. Vse, kar dobim od te televizije, je presovska šifra za dostop do strani Big Brotherja in sem in tja kakšno promocijsko darilo a la policijske lisice ali kavna skodelica).

AD 2: sproščujoča zabava. V moji blond glavi je bistvo televizije, da vam razširja obzorja in da vas intelektualno sprosti. Prvo nalogo je bolj ali manj že prevzel net, ki vam dopušča, da informacije poiščete tisti hip, ko ste zanje dovzetni. Intelektualno sproščanje v smislu popolnega izklopa možganov pa vam, večini, še vedno omogoča televizija. Lahko me imate za totalno afno, ampak res ga ni boljšega izklopa možganov, kot je polurno bolščanje v sitkomko ali resničnostni šov. No, prav, je boljši odklop, to, čemur bi lahko rekli arabsko ždenje, kar je zretje v nedefinirano neskončnost, a tega Evropejci žal večinoma nismo zmožni. Vsekakor - po pol ure bolščanja v skupino ljudi, ki govorijo le o tem, kako so lačni, ali pa opravljajo druge, ste zmožni novih najhujših intelektualnih naporov.

AD 3: vpogled v slovenstvo. To je vsaj zame najpomembnejši razlog, zakaj je bil Big Brother tako pomembna slovenska TV-oddaja. Neke vrste prva slovenska limonada. Čeprav bodo poptevejevski psihologi trdili, da so izbrali najbolj konfliktne značaje med prijavljenimi - da bi popestrili oddajo -, so se bolj ali manj držali vseh stereotipov, ki jim imamo Slovenci o Slovencih. Pomislite le na tisti mamo, ki je s svojo mamkostjo v šahu držala oboje, igralce in gledalce resničnostnega šova. Pa na njeno hčer, ki so ji takoj določili igro uporniške hčerke, pa se je kasneje izkazalo, da vseeno pade na mamim nasvet o prilagodljivosti zavoljo denarne nagrade. Pa tisti Miha, ki se je na začetku hvalil z neko črno knjižico z imeni poseksanih bejb. Tisočletne sanje vsakega slovenskega moškega. In blond Tina, ki je s svojo teve fotogeničnostjo, a pregovorno neumnostjo dokazala vse vice o blondinkah, ki si jih ob kozarčku pripovedujejo Janez & co. Recimo glavno mesto Grčije je Kreta in incest je neko podjetje. Edina stvar, ki je med tekmovalci Big Brotherja spodkopavala stereotip Slovenca, je bilo znanje angleščine. Alanovi angleški idiotizmi so se nedvomno zapisali v anale slovenske neumnosti. Le glas ljudstva nas pri tem tolaži, da smo v resničnem življenju Slovenci vseeno elokventnejši v tujih jezikih.

Ah ja, in Janez. Stereotipen petdeset plus ostareli plejboj, poblajhan, moški v najhujši obliki druge pubertete, kot da bi ga srečali za šankom kakšne ljubljanske diskoteke. Joj, pa nikar ne pozabite tistega bleferskega primorskega čopastega frajerja, ki je na dobri poti, da čez deset let postane poblajhani Janez. Ja, tistega, ki je seksal z Rominjo, aj vana bi striptizeto, spet še enim slovenskim stereotipom "najbolj v življenju si želim slikati se za Playboy!". Mimogrede: kaj se dogaja s Strojanovimi? Kaj je to še ena zgodba, ki so jo pometli pod preprogo, ker je priletela sova?

AD 4: izseljenec. Saj ne vem, ali je bilo to le prilizovanje trenutni politični ablasti ali čisto naključje, a to, da je v slovenskem Big Brotherju nastopal avstralski Slovenec, je več kot zabavno. S svojim kompleksom mame in čudovitim arhaičnim dolenjskim naglasom - kakršnega je imela njegova babica - je poosebljal vse predstave, ki jih imamo matični Slovenci o izseljenih Slovencih: kot o narodu, ki živi našo preteklost, pa si želi živeti našo prihodnost. Andreju je do popolnosti manjkalo le še to, da bi nekajkrat omenil domobrance ali vsaj Sajovica.

AD 5: defile navadnosti. Najpomembnejši od vseh atributov, zakaj je bil Big Brother tako pomembna slovenska oddaja, pa je ta, da je bil prava svetovna razstava navadnih dolgočasnih Slovencev. Zadnje tedne so se nabildani mladci le samopomilovalno spraševali, kaj bi lahko še jedli, ker so lačni in se jim od pomanjkanja hrane vrti v glavi. Ja, pet porcij špagetov na dan je slovensko povprečje. V načrtih za svojo prihodnost niso premogli drugega kot željo po veliko denarja in petih otrocih. Vsakršno oddaljevanje od tega je bilo že prej kaznovano z izločitvijo, recimo Sonji so očitali, da se čudno oblači. Jupi, Slovenci s preprostim življenjem.

Summa summarum: če niste vsaj z enim očesom spremljali Big Brotherja, ste zamudili televizično esenco slovenstva. Ne ostane vam drugega, kot da počakate na Kmetijo, naslednji resničnostni šov, ki nam ga obljubljajo. Tako na ugib se zdi, da bo ta še bolj slovenski kot BB.