17. 6. 2007 | Mladina 23 | Kultura
Bolj čudno kot fikcija
Harolda Cricka (Will Ferrell), uslužbenca davkarije, sicer tipičnega rutinerja z birokratskim pogledom na življenje in nase, mizantropski narcizem pošlje v cono somraka: med jutranjim ščetkanjem namreč zasliši glas. Vsaj tako se mu zdi. Najprej misli, da glas prihaja iz zobne ščetke, toda glas se vrača - tudi na cesti. “Ste tudi vi slišali glas,” vpraša mimoidočo, ki ne trzne. Perverznež. Potem misli, da govori njegova kravata. Njegova psihiatrinja (Linda Hunt) meni, da ga muči shizofrenija, toda problem je v tem, da je glas, ki ga sliši Harold, bolj artikuliran, bolj stiliziran in bolj literaren od samega Harolda, ki ima v glavi očitno pisatelja - no, pisateljico (Emma Thompson), ki pripoveduje njegovo zgodbo. Razlog več, da panični Harold, ki ima zaradi naracije, s katero ga muči glas, občutek, da je le “lik” v romanu o svojem življenju, odide k profesorju literature (Dustin Hoffman), tako da zlagoma v grozi ugotovi, da njegovo zgodbo pripoveduje pisateljica, ki slovi po tem, da svoje like na koncu vedno ubije, da torej ne nastopa v komediji, ampak v tragediji. Šit - in ravno zdaj, ko se je zaljubil! Zgodi se mu nekaj, kar je bolj čudno od fikcije - metafikcija. Biti John Malkovich brez Johna Malkovicha.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 6. 2007 | Mladina 23 | Kultura
Harolda Cricka (Will Ferrell), uslužbenca davkarije, sicer tipičnega rutinerja z birokratskim pogledom na življenje in nase, mizantropski narcizem pošlje v cono somraka: med jutranjim ščetkanjem namreč zasliši glas. Vsaj tako se mu zdi. Najprej misli, da glas prihaja iz zobne ščetke, toda glas se vrača - tudi na cesti. “Ste tudi vi slišali glas,” vpraša mimoidočo, ki ne trzne. Perverznež. Potem misli, da govori njegova kravata. Njegova psihiatrinja (Linda Hunt) meni, da ga muči shizofrenija, toda problem je v tem, da je glas, ki ga sliši Harold, bolj artikuliran, bolj stiliziran in bolj literaren od samega Harolda, ki ima v glavi očitno pisatelja - no, pisateljico (Emma Thompson), ki pripoveduje njegovo zgodbo. Razlog več, da panični Harold, ki ima zaradi naracije, s katero ga muči glas, občutek, da je le “lik” v romanu o svojem življenju, odide k profesorju literature (Dustin Hoffman), tako da zlagoma v grozi ugotovi, da njegovo zgodbo pripoveduje pisateljica, ki slovi po tem, da svoje like na koncu vedno ubije, da torej ne nastopa v komediji, ampak v tragediji. Šit - in ravno zdaj, ko se je zaljubil! Zgodi se mu nekaj, kar je bolj čudno od fikcije - metafikcija. Biti John Malkovich brez Johna Malkovicha.
