Moški pesniški teden

Na Krasu je že drugo leto zapored potekalo mednarodno srečanje gejevskih pesnikov in prevajalcev gejevske literature. Tedensko druženje majhne zaključene družbe ob hrani in pijači je del evropskega programa literature brez meja, ki se še posebej osredotoča na manjšinska vprašanja, med katerimi je eno izmed bolj izpostavljenih ravno vprašanje istospolno usmerjenih. Pesniki, ki so prišli iz različnih evropskih držav, so brez zadržkov spregovorili o različnih izkušnjah, ki jih imajo kot gejevski pesniki v svoji okolici. Čeprav se zaradi svoje spolnosti vsi ukvarjajo z enakimi vsakodnevnimi težavami, se njihove zgodbe vseeno razlikujejo in kažejo na stopnjo strpnosti v državi, kjer živijo. Vprašanja temeljnih človekovih pravic in nasilja nad drugačnimi so vse aktualnejša, bolj ko se na zemljevidu Evrope pomikamo proti vzhodu, na zahodu pa se ukvarjajo že s povsem drugimi rečmi.

Valter Hugo Mae, ki se je rodil v Angoli, sedaj pa živi na Portugalskem, nima težav s tem, da bi ga ljudje ogovarjali kot gejevskega pesnika in s prstom kazali za njim. Enostavno se ne ubadajo s spolnostjo drugih: "Briga jih. Če stvari ne pridejo do njih, do njihovih vrat in se jim ne vsiljujejo, jih briga. Nekateri naši največji pesniki so bili geji, pa ljudje sploh ne vedo ali pa vedo in jim je vseeno. V kulturi stvari nikoli niso bile osredotočene okoli vprašanja spolnosti. Biti gejevski pesnik je isto kot biti karkoli drugega." Nikoli ga v nobenem intervjuju ni nihče vprašal o spolni usmerjenosti, sam pa je tudi ne razglaša javno naokoli. Bolj kot kaj drugega so ljudje vljudni in jih te stvari ne zanimajo, hkrati pa se bojijo govoriti o tem vprašanju. Na splošno ne čuti nikakršnega pritiska. "Portugalci se po naravi ne sekiramo, zato smo tudi geji nekako bolj umirjeni, skulirani geji." Vrata mu nikoli niso bila odprta samo zato, ker je homoseksualec, ampak se je vedno moral dokazovati kot drugi pesniki, s kakovostjo. Biti istospolno usmerjen je na Portugalskem nekaj vsakdanjega. "Imamo klube, ki se javno deklarirajo kot izključno gejevski. Večinoma so v Lizboni in Portu. Še več pa je takšnih, ki niso strogo namenjeni istospolno usmerjenim, ampak so za mešano populacijo. Gre za klube, ki imajo vrata obrnjena na glavne ulice, niso skriti kje zadaj. Vsak lahko pogleda vanje. So čisto normalni, družbeno sprejeti prostori, ki so nabito polni. Trenutno so zelo priljubljeni in vedno nabiti. Glavni namen je narediti do gejev prijazne lokale in ne gete. Hkrati imamo tudi popolnoma underground klube z dark roomi. Tam ne moreš iti niti na stranišče, ne da bi seksal. Kljub temu nikoli niti takšni klubi nimajo nikakršnih težav. Čeprav ne vem, ali heteroseksualci sploh vedo, kaj se tam notri dogaja ..." Še najglasnejši njihovi nasprotniki so skini, a teh je tako malo, da jih je na njihovo zadnjo jezno demonstracijo prišlo le šestnajst. Okolica je tako strpna do njegovega ustvarjanja, da se je dobesedno razgalil za naslovnico: "Kdaj pa bom dal fotografijo svojega golega telesa na naslovnico, če ne sedaj, ko sem še dokaj mlad in še nekako izgledam."

Veliko bolj nesproščeno je v Estoniji, domovini Ivarja Silda. Na lanski paradi lezbijk in gejev je pobesnela množica sprevod napadla s kamenjem in udeležence obrcala. Policija ni bila dovolj hitra pri posredovanju, zaradi česar je steklo kar nekaj krvi. Ivar se ima zato bolj za luzerskega kot za gejevskega pesnika. Estonci so prvega odkritega gejevskega pisatelja dobili šele v začetku devetdesetih let, ko so dobili tudi državo. Popularnost prve gejevske novele je spodbudila tudi Ivana, da je začel pisati in se nehal skrivati. "Nočem biti javni gej, ampak se mi je zgodilo ravno to. Pred nekaj leti smo naredili almanah z dvanajstimi pesniki. Kritiki so pri enajstih recenzirali njihove pesmi, pri meni pa so se ukvarjali samo z gejevskim vprašanjem. Ni jih zanimala poezija, ki je govorila o naravi. Bil sem jezen, zato sem napisal članek o tem in sedaj me nenehno vabijo na različne intervjuje, da bi govoril o gejevskem vprašanju." Tako je tudi zato, ker so razmere v Estoniji podobne slovenskim, saj se zaradi majhnosti vsi poznajo med sabo in se je zaradi mentalitete ljudi marsikomu težko javno odpreti. Tako težko, da raje vse življenje preživi v prikrivanju. "Srečo imam, da imajo pri nas pesniki enak status kot nekakšni odbiti hipiji in jim je dovoljeno več kot drugim. Lahko si vulgaren, lahko si različen, lahko si celo gej. Če pa nisi umetnik, se moraš v Estoniji skrivati. Lahko izgubiš službo, prijatelje in podobno." Sam še ni doživel fizičnega nasilja. Pravi, da zato, ker ni videti preveč feminilno, kot velja za stereotipne estonske geje. Zaradi vsega skupaj lažje govori o svoji usmerjenosti v intervjujih kot v pesmih. Opaža pa, da se kritiki takoj obesijo ravno na tistih nekaj pesmi, ki omenjajo kurce, seks in geje. To je posledica tega, da je to še vedno nevsakdanje. "Načeloma je videti, kot da je Estoncem vseeno, ampak ne morejo sprejeti, če se o tem govori. V redu je, če je vse skrito. Še v devetdesetih pa je bilo hudo nevarno, če te je kdo na ulici prepoznal kot geja."

S povsem drugimi topikami se ukvarjajo španska gejevska skupnost in španski pesniki. Najobetavnejši katalonski pesnik mlade generacije Marti Sales nima težav, saj živi v Barceloni, ki je ena izmed evropskih gejevskih prestolnic poleg Berlina in Amsterdama. Ker je mesto zelo gay friendly, spolna usmerjenost ne igra nikakršne vidne vloge. Vsi si mislijo: glej, še en gejevski pesnik. "Če so kakšne težave, so zaradi velikega obsega gejevskega turizma in z njim povezanega konzumerizma. Ljudje zamenjujejo vrednote. Če si gej, vsi mislijo, da moraš zapravljati denar in si kupovati drage dizajnerske oblekice. Tak imidž forsirajo, ker se v tem poslu obračajo zelo veliki denarji. Z geji služijo vsi, geji sami in tudi vsi drugi. Zato sem popolnoma proti temu." Bori se proti izolaciji, kot je gejevska četrt, kjer so izključno gejevski lokali, frizerji, avtomehaniki, klubi itd. To se mu zdi še večja segregacija in getoizacija. Pomembno se mu zdi, da se lahko s fantom poljubi kjerkoli in ne le v specializiranih lokalih. V tem smislu se mu zdi, da bi morali narediti veliko več za ureditev razmer. Seveda pa razen Madrida preostala Španija diha bolj konservativen religiozen zrak. "Zakonsko se je situacija pred leti uredila in sedaj se lahko tudi poročamo. Vendar sem odločno proti poroki. To je paradoks, dosegli smo ugoden rezultat, ampak za nas levičarje bi bilo zelo čudno, če bi zagovarjali nekaj tako tradicionalnega in preživetega, kot je zakon. Isto seveda mislim o porokah heteroseksualcev. Prav tako ne maram vojske, zato mi je prav vseeno, ali nam dovolijo služiti domovini. Nočem, da bi kdorkoli šel v vojsko. Ne hodim na takšne manifestacije, kot je parada ponosa, saj je to pri nas sopomenka za čisti biznis." Ker je zagrizen levičar in pripadnik manjše aktivistične skupine, je prepričan, da gre predvsem za razkol med bogatimi in revnimi. "Velik del gejevske populacije v Barceloni sestavljajo desničarji. So nasilni, potrošniško usmerjeni, ne razmišljajo nič, ampak samo zahajajo v klube in se drogirajo. Nič ne razmišljajo. Najhujši je neki klub, ki izključuje vse razen res bogatih gejev. To je grozno. Kaj pa če bi bila vsa preostala gejevska populacija revna? Bi nas sprejeli? Mislim, da ne. Njihova glavna mantra je denar. Če si bogat, si lahko vse, tudi gej. Če pa si reven, si vedno v dreku."

Na Nizozemskem rojeni Arnold de Vos že petinštirideset let živi v tujini, pretežno v Italiji, zato se ima za migrantskega pisatelja, čeprav je že začel razmišljati in pisati v italijanščini. "Prvič sem ugotovil, da lahko pišem v drugem jeziku, ko sem se nekega jutra zbudil in se spomnil, da sem sanjal sanje, kjer so vsi govorili italijansko." Ker je kljub starosti svoja nagnjenja prvič fizično potrdil šele z mlajšim moškim na delu v Tuniziji v začetku devetdesetih let in je dokaj nov na sceni, šele sedaj ugotavlja, kako težko je biti gej in pesnik v Italiji, ki je pod močnim vatikanskim vplivom. "Katoliška cerkev je zgradila zid proti gejem. Vse to se je zgodilo, ker smo politično zahtevali enake pravice. V Italiji je zelo neprimerno, če si homoseksualec, če si homoseksualni pisatelj ali če odkrito pišeš o homoseksualnih odnosih. Če to počneš, je zelo verjetno, da komu škodiš. V mojem primeru karieri moje žene." Sam s tem nima težav, saj se proti neenakosti bori že vse življenje, vendar odkrito priznanje homoseksualnosti v italijanski družbi takoj kdo izrabi. Ko se je prvič javno razkril na mednarodnem festivalu v Trentu, ga je organizatorka okrcala, češ da njegove pesmi ne govorijo o tem, o čemer bi morale. "Oglasil se je profesor iz Rima, ki je bil med publiko, in ji rekel, da se mi mora opravičiti, ker pesmi ni dobro razumela, in da sem pisal o seksu, ne o religioznih čustvih. V katoliški državi je lažje sprejeti, da nekdo govori o seksu, kot da govori o homoerotičnem odnosu do boga; to je škandalozno."

Kljub napetemu ozračju in močnemu verskemu prepričanju geji in lezbijke v Izraelu nimajo večjih težav. Rami Saari se zato ne deklarira kot gejevski pesnik, vendar tega tudi ne skriva, če koga zanima. "Nikoli me nihče v nobenem intervjuju ni vprašal, ali sem gej, zato tega ne poudarjam. Če bi me, s tem ne bi imel težav. Ljudje, ki berejo moje pesmi, če niso neumni, vedo, za kaj gre. Za to ni treba, da so doktorji psihologije. Vendar je moja drža takšna že od samega začetka." K temu je pripomoglo, da je živel v Tel Avivu, ki je razvit kot katerokoli večje evropsko mesto z vso gejevsko ponudbo. Drugje pa je že drugače. Lani so parado ponosa v Jeruzalemu policisti preusmerili na nogometni stadion, kjer so bili udeleženci manifestacije varno zaprti za zidovi. "Policija je rekla, da ne more zagotoviti varnosti. Leto prej je očeta ene izmed lezbijk, ki se je udeležil parade, z nožem zabodel verski fanatik. Na srečo ni umrl. Ker policija ni hotela škandala, so nas dali na stadion, kjer naj bi bili varni. Zaradi tega parada ni bila skrita očem javnosti, ampak se je zgodilo ravno nasprotno, kar nekaj tednov je bila to glavna tema v vseh časopisih. Tako je bilo še več reklame." Verjetno se lezbijke in geji v Izraelu nikoli ne bodo mogli uradno poročati zaradi strogega verskega družinskega zakona, ki še katoličanom in Judom prepoveduje mešane poroke, kaj šele dvema moškima. Na splošno pa, drugače kot v balkanskih in vzhodnoevropskih državah, tam geji ne doživljajo več niti fizičnega niti psihičnega nasilja ...